Kaj sploh pomeni študirati? To je beseda, ki je vsem zelo dobro poznana. Poleg različnih uradnih definicij zaznamuje tudi določeno obdobje življenja brez katerega, po besedah mnogih, naj mladi ne bi imeli prihodnosti. Zakaj se sploh odločiti za študij danes? Nekateri si študij izberejo zaradi resničnega zanimanja, drugi si želijo dobro službo in plačo, spet tretji študirajo, ker ne vedo, kaj naj bi počeli s svojim življenjem po srednji šoli. To so le nekateri izmed razlogov za študiranje. 

Že dlje časa sledim informacijam z Zavoda za zaposlovanje republike Slovenije, kjer nas informirajo o deficitarnih poklicih (poklicih, po katerem je povpraševanje na trgu dela večje od ponudbe). Zadnjih nekaj let nenehno primanjkuje voznikov, prodajalcev, zidarjev, natakarjev, kuharjev, zdravnikov, inženirjev strojništva, medicinskih sester… In ob tem se mi odpira vprašanje, kdo in kako lahko poskrbi za večji vpis učencev in dijakov na šole oz. fakultete, ki (do) izobražujejo za te poklice…

»Je karizmatični voditelj, ki pritegne ljudi, da mu sledijo. Strateški mislec, ki obvlada podrobnosti. Neutruden delavec z izjemnim fokusom in sposobnostmi reševanja problemov. Med uslužbenci je priljubljen, hkrati pa je zmožen izvajati nepriljubljene odločitve. Bolj kot vse pa je izvrsten komunikator, ki lahko svojo vizijo predstavi vsakršnemu občinstvu, od šefov iz Wall Streeta do vajencev.«

Že iz otroštva se spominjam, da se je v pogovorih večine odraslih beseda “šef” nanašala na osebo, ki je zatežena, pritiska na zaposlene in ne razume posameznih stisk sodelavcev, ter da ji je glavna misel večino časa dobiček. Ali je res potrebno, da vodja pritiska na zaposlene in jih neprestano “žene naprej”, ali je mogoče rast podjetja doseči tudi na drugačen način, kjer vodja ne dominira, temveč usmerja in je del ekipe, ter zna prisluhniti zaposlenim? Odgovor se skriva v danes vedno bolj poznani spretnosti, ki jo zmore razviti vsak – čuječnosti…

Vodenje je kot hoja v hribe. Ja, to primerjavo bom uporabila zato, ker večina Slovencev ve, kako naporna in hkrati osvobajajoča je lahko hoja navkreber. In vodenje tima, skupine, organizacije je kot hoja navzgor. Na začetku je za vse enako, vsi imamo neke želje, pričakovanja, cilje, a ko gremo više, postaja pot vedno ožja, več je preprek, bolj smo sami. In prav o tej samosti ali pa samoti bi rada napisala nekaj več…

Začnem s poletnim delom – tokrat v trgovini. Poznam kar nekaj študentov, ki delo tam opravljajo že dlje časa. Prvi dan me eden od njih popelje naokoli. Malo ga povprašam, kakšno je vzdušje, kakšen odnos imajo zaposleni do študentov in kaj so »triki«, ki jih moram poznati, da bodo z mano zadovoljni. Presenečena obstanem ob prvem odgovoru, ki ga dobim: »Vikaj zaposlene! Verjetno slišiš, da jih vsi mi tikamo, ampak ti jih nujno vikaj, dokler ti sami ne naročijo drugače. Saj ti bodo, verjetno že danes… potem jih lahko tikaš. Samo res pazi, da ti ne uide že prej.« Takšnega odgovora vsekakor nisem pričakovala…

Kakšen je moj idealni vodja na delovnem mestu, me vprašate? Najprej bi zagotovo rekla, da je to nekdo, ki zna dobro komunicirati s svojim timom. Da vsak član dobro ve, kaj se od njega pričakuje in kaj lahko on pričakuje od drugih. In da hkrati daje občutek, da so moje ideje slišane in razumljene. Potem bi rekla, da je to nekdo, v družbi katerega se počutim prijetno, me motivira in podpira. Dodala bi verjetno še nekaj o tem, da je samozavesten in dobre volje…

»Believe in yourself.« Opis, ki se je verjetno vsaj enkrat v življenju znašel nekje na tvojem Facebook ali Instagram zidu. To je po mnenju nekaterih napis, ki bi ga morali najti na ohranjevalniku zaslona vsake dobre vodje. Spet drugi bi se takšnemu šefu izognili v velikem loku, saj seveda ne želijo, da bi bil njihov vodja vase zagledan narcis! Kaj pa se v resnici skriva v vodjah, ki sledijo temu izreku?