Sodobna družba je tekom svojega razvoja dosegla velike spremembe in napredek. Kot enega izmed glavnih dosežkov lahko štejemo tudi to, da danes živimo dlje, kot kadarkoli prej. Ali to pomeni tudi, da delamo dlje? Kako lahko sploh omogočimo starejšim, da bi delali dlje? Kako lahko spodbudimo delodajalce, da bi zaposlili starejšo populacijo ali obdržali starejše zaposlene?

Uspešno izveden razgovor je lahko zelo interaktiven ter ima pozitivne učinke na delovno okolje in delo podrejenega. V praksi pa se pogosto izkaže, da so vodje na izvedbo razgovora nepripravljene in so negotove o načinu podajanja povratnih informacij. Poglejte, kako lahko vodje pripomorejo k boljši komunikaciji tekom tega pomembnega pogovora.

”Gospodična, skoraj smo pozabili. Ali opravljate kakšno prostovoljno delo?”, se je glasilo še zadnje vprašanje na mojem prvem zaposlitvenem razgovoru. Medtem, ko sem razmišljala, ali naj raje povem zgodbo o tem, kako sem predvčerajšnjim pomagala sosedi nesti težke vrečke iz trgovine vse do doma, ona pa me, mimogrede, naslednje jutro ni niti pozdravila, ali pa bi morda raje delila, kako sem brezdomcu Janezu, ki vsako jutro čaka na parkirišču, popolnoma nesebično kupila sendvič na poti na faks, je iz mene kar bleknilo: »Seveda, prostovoljna gasilka sem.« Ko sem se že poslavljala, sem dodala še nekaj v smislu, da se mi zdi pomembno, da si ljudje znamo pomagati, brez pričakovanja, da bi dobili kaj v zameno. Ob tem pa sem se v mislih kar naprej vračala k Janezu. Podoživljala sem občutek sreče, ki ga je v meni vzbudila hvaležnost v njegovih očeh. Začela sem razmišljati, kdo od naju je pravzaprav bolj profitiral…

»Ne skrbi, preveč si lepa, da bi presenetila. Ženske so morale sprejeti, da bodo na delovnem mestu soočene s seksističnimi komentarji in dvomi v njihove sposobnosti. Danes je tako odkrita diskriminacija družbeno nesprejemljiva. Sprejeti pa so tudi novi zakoni, ki določajo, da mora delodajalec zagotoviti enako obravnavo vsem zaposlenim, ne glede na njihov spol. Pa so sodobna delovna mesta res tako enakopravna? Smo res tako zelo…

Pošlješ email, o odgovoru pa ne duha ne sluha. Čakaš en teden, priklenjen si na e-pošto in jo vsaki dve minuti osvežiš, nato pogledaš še v vsiljeno pošto, ker kaj če se je mogoče tam znašel odgovor. Po desetih dneh še vedno nič, zato se opogumiš in znova napišeš sporočilo, ga pošlješ in ponovno čakaš. Počasi te začnejo oblegati dvomi, zaradi živčnosti ponoči ne moreš spati, in sprašuješ se, kaj se je pravzaprav zgodilo?