Spremljam upokojence. Nekateri se utapljajo v dolgčasu, morbidnosti, negativizmu, monotonosti in nesreči. So fizično in psihično postarani. Spet drugi imajo več energije kot mladi, so agilni, pozitivni, nasmejani in polni optimizma. Živijo v enakem sistemu, doživeli so bolj kot ne enake travmatične zgodovinske dogodke (vojno, revščino, bolezni), soočili so se z upokojitvijo… Sprašujem se, kaj bi lahko bilo tisto, kar botruje takšni razliki med njimi…

Zbudiš se deset do osmih, si na hitro skuhaš kavo, tako da si ob 8.00 pripravljen na predavanje. Ko končaš, si vzameš malo pavze, potem pa je tako že čas za kosilo. Po kosilu si utrujen in potrebuješ malo počitka. Okoli treh končno začneš z delom. Čez 10 minut se spomniš, da bi čaj, tako da si vzameš kratko pavzo. Ob petih si ponovno lačen, tako da si vzameš pol ure počitka. Nadaljuješ do osmih, ko ugotoviš, da si cel dan porabil za delo…

V poplavi dražljajev socialnih omrežji in medijev, ki nam prodajajo zgodbe o tem, kako naj živimo, kaj je prav in in kaj ne, smo skorajda pozabili na primarno elementarno silo življenja, ki obstaja že od časa nastanka planeta in se nahaja znotraj mene, ki zdaj to pišem in znotraj tebe, ki to bereš in je skupna vsem…

Bil je mrzel zimski dan letošnjega januarja, ko je zjutraj, ob napovedani uri v moj delovni kabinet na Filozofski fakulteti na konzultacije prišel doktorski študent z idejo, da razišče in analizira prisotnost VUCA vrednot pri različnih poklicnih skupinah. Začudeno sem ga pogledala in si mislila, da je to gotovo spet ena tržna novost, ki si jo svetovalci “izmislijo” ali “skujejo”, da potem…