O vplivu zelenega delovnega okolja lahko berete v infografiki, za vas pa smo pripravili tudi infografiko, v kateri najdete 10 korakov do bolj zelene organizacije.

______________________________________________________________________________

Blog: Nina Gartner

O zelenem zavajanju in njegovem vplivu na naše odločitve.

Že od nekdaj se preko masovnih medijev vzpostavlja agenda, ki nam govori, o čem in na kakšen način misliti. Danes je zelo popularno biti »eko«, pa ni važno ali si človek, podjetje ali kaj tretjega. Javnost je vedno bolj okoljsko ozaveščena in potrošniki zahtevamo trajnostno proizvodnjo. Preplavljeni smo s simboli za ekološko neoporečnost izdelkov, produkti pa se trudijo dajati vtis, da so prišli na polico direktno iz gozda ali tovarne za recikliranje. Trend se pojavlja na vseh področjih potrošništva in tudi same reklame so polne narave, čistih rek in gozdov. In ko iz neke nizkocenovne trgovine s stanovanjsko opremo stopam z novo blazino v roki, lepo potiskano z veliki tropskimi listi, se mi skoraj zazdi, da tudi sama prispevam k varovanju okolja. Kar pa je daleč od resnice.

Zeleno zavajanje 

S porastom »eko« trenda je naraslo tudi zeleno zavajanje (angl. »greenwashing«). Gre za zavajanje potrošnikov glede okoljskih praks podjetja ali okoljskih koristi izdelka. Podjetja se z različnimi donacijami za ekološke projekte, propagandnimi akcijami in podpisovanjem raznih mednarodnih okoljskih sporazumov (ki jih seveda nihče ne preverja) lažno predstavljajo kot okolju prijazna. To uporablja mnogo podjetij iz različnih panog: energetika, avtomobilska industrija, modne blagovne znamke, podjetja s prehrambenimi izdelki, itn. 

Zaradi popularizacije zdravega načina življenja in enačenja zdravih izdelkov z »eko« izdelki je v javnosti narasla želja po trajnostnih in okolju prijaznih izdelkih. Podjetja zato potrebujejo zeleno strategijo. Ker velike korporacije ne morejo zanikati svojega uničujočega vpliva na okolje, so težavo poskusile rešiti z reformo svoje terminologije. Uvajati so začele različne okoljevarstvene programe in restrukturacije, ki pa v praksi niso ničesar spremenile. Ustvarja se konflikt med družbenim pritiskom, da mora biti vse »zeleno« in na drugi strani kapitalistično logiko, kako z najmanj vložka zaslužiti največ. Za podjetja, ki ne dosegajo zelenih standardov je posledično lažje uporabiti zeleno zavajanje. 

Načini zelenega zavajanja

Obstaja nekaj tipičnih načinov, s katerimi ta podjetja poskušajo zavajati potrošnike:

• Selektivno podajanje informacij – podjetje poudari okolju prijazne informacije, ostale pa preprosto zamolči. 
• Neobstoj dokazov za podane trditve podjetij – podjetje trdi, da je okolju prijazno, vendar nima za to nobenega konkretnega dokaza. 
• Nejasnost – uporaba širokih in slabo definiranih trditev (npr. izdelek je naraven).
• Prevarantske oznake – izdelek daje vtis, da je potrjen s strani neke tretje osebe, ki v resnici ne obstaja. 
• Nepomembne oznake, ki odvrnejo pozornost od informacij, ki jih dejansko želimo izvedeti (npr. »brez sladkorja« na plastenki vode).
• Poudarjanje manjšega zla – v skupini okolju zelo škodljivih izdelkov se najmanj škodljiv promovira kot okolju prijazen.
• Sugestivne slike narave, ki dajejo vtis ekološkega izdelka.
• Navadne laži.

Kaj lahko storim kot potrošnik?

Pomembno je, da se zavedamo načinov, s katerimi nas ponudniki poskušajo zavesti. Tako zmanjšamo njihov vpliv na naše odločitve. Dobro je tudi preveriti trditve, napisane na izdelkih ali v oglasih. Nujno je, da se informiramo in ozaveščamo tudi druge. Kot potrošniki imamo namreč moč, da s povpraševanjem po resnično zelenih izdelkih in zavračanju lažnih počasi spremenimo ponudbo trga.

Kaj lahko stori podjetje?

Če si res želite biti okolju prijazno podjetje je pomembno, da delujete v skladu s svojo propagando. Oglaševanje in vedenje naj bo čimbolj transparentno, trditve dokazane, dobro pa delujejo tudi potrditve s strani neodvisne in kredibilne osebe. Organizacija mora imeti jasne motive, da si pridobi zaupanje jasnosti pa je nujen tudi reden stik z njo. Pomembno je, da sledi različnim novicam in kritikam javnosti ter se nanje hitro odzove.

Ali si sploh želimo biti zeleni?

To je glavno vprašanje, ki se mi je utrnilo med prebiranjem in razmišljanjem o zelenem zavajanju. Pogosto sem prebrala, da se zeleno zavajanje ne obrestuje, če se ga odkrije, vendar dokazov za to nikjer ni bilo. Zavajanje deluje, kljub temu, da se ga zavedamo. Očitno sami sebe zavajamo bolj, kot nas zavajajo podjetja. Kako je to mogoče?

Ob soočenju z nasprotujočimi se informacijami se pojavi kognitivna disonanca. Gre za stanje, v katerem se naše predznanje (npr. okolju prijazna propaganda neke organizacije, ki jo cenimo) ne ujema z novo informacijo (npr. ugotovitev novinarja, da je ta organizacija največja onesnaževalka Kočevskega gozda), to pa v nas sproža napetost. Razrešimo jo lahko na tri načine: zavrnemo kritiko novinarja in jo označimo za laž, zavrnemo organizacijo in njeno propagando označimo za laž ali pa zavzamemo srednjo pozicijo – organizaciji priznavamo njen trud za varstvo okolja ampak hkrati obsojamo sporna dejanja. Prvi dve rešitvi uporabimo, kadar smo prepričani, da ena izmed strani laže, trditev pa običajno označimo kot laž le, če verjamemo da nas ena od strani namerno zavaja. Iz zgoraj opisanih načinov zavajanja pa je razvidno, da je zeleno zavajanje večinoma zelo nejasno in dvoumno, zato potrošnik večinoma ubere tretjo pot, obtožbe racionalizira (»saj so imeli dober namen«) in vedenja ne spremeni.

Še ena zanimiva ugotovitev – na potrošnikovo odločitev, ali bo nek izdelek kupil ali ne, v povprečju bolj vpliva slika narave, kot pa zaznava zavajanja.

Kdo nas torej zavaja bolj, podjetja ali lastni možgani?

______________________________________________________________________________

Za bolj radovedne:

Kako biti na pol »zelen« in vseeno oglaševati transparentno: https://www.youtube.com/watch?v=FaK3koLyChE

Zeleno zavajanje in primeri: https://www.youtube.com/watch?v=mOpa8kd6fBI&t=44s

______________________________________________________________________________

O avtorici:

Sem Nina, študentka 1. letnika magistrskega študija psihologije. Poleg študija, ki mi je večino časa v veselje, se rada ukvarjam s športom, glasbo in skavti. Zelo ljuba mi je misel ustanovitelja skavtov Baden-Powlla, naj se trudimo pustiti svet za kanček boljši, kot smo ga prejeli. Mislim, da to zmore vsak od nas, meni pa bo to na srečo omogočal še bodoči poklic.