Sedim pred računalnikom v pisarni, kjer naj bi opravljala študentsko delo. No, teoretično opravljam študentsko delo, v praksi pa pravzaprav ne počnem nič zares produktivnega. Delam to, kar bi lahko počela tudi doma, v postelji. Le da sem trenutno za svoje prostočasno početje plačana. Situacija mi da misliti in spomnim se na knjigo Bullshit Jobs: A Theory (Graeber, 2018), ki mi jo je priporočal prijatelj. Kot nalašč. Knjigo vzamem v roke in se poglobim v Graeberjevo konceptualizacijo in kritično ovrednotenje te zanimive besedne zveze, ki se čedalje pogosteje uresničuje v današnjem zahodnem svetu. Ob branju se začnem spraševati, kaj pravzaprav pomeni, da je delo nesmiselno, in kako to vpliva na našo psiho?

---

Avtorica: Viktorija Stankovska

Vzroki za pojav nesmiselnih del

Dandanašnja zahodna družba daje vtis stabilnosti, varnosti in neke vrste izobilja. Imamo več dobrin, kot jih potrebujemo, družba pa postaja prenasičena in prestimulirana. Če je bilo nekoč delo vir dohodka za preživetje, se danes pogosto zdi, da nekatera dela obstajajo izključno zaradi ohranjanja nekega sistema. O tem razglablja tudi Graeber, ki trdi, da številna sodobna delovna mesta obstajajo zgolj zato, da obstajajo – ne ustvarjajo realne vrednosti, temveč ohranjajo iluzijo produktivnosti. Biti zaposlen tako postane neke vrste moralna dolžnost. 

Recimo, da je temu res tako. Kje v tem primeru tiči razlog za to, da se posamezniki znajdejo v službah, v katerih ne vidijo jasnega smisla? Eden izmed možnih odgovorov se skriva v organizacijski kulturi in razraščeni birokraciji, ki pogosto presega dejanske potrebe delovnih procesov. Možno je namreč, da organizacije za namene ohranjanja obstoječe hierarhije ter upravičevanja lastnega obstoja ustvarjajo dodatne ravni nalog in odgovornosti. Pomembno vlogo igrajo tudi družbene norme, v okviru katerih delo obravnavamo kot moralno obvezo – ideja, da mora vsak posameznik delati osem ur na dan, ne glede na dejansko potrebo po delu. Čeprav bi tehnološki napredek lahko omogočil več prostega časa, ga pogosto zapolnjujemo z umetno ustvarjenimi nalogami, s čimer ohranjamo videz stalne produktivnosti.

Biti zaposlen tako postane neke vrste moralna dolžnost. 

Posledice »praznega« dela

Na tej točki se je torej smiselno vprašati, kakšne so dejanske posledice, ki bi jih nesmiselno delo lahko pustilo na posamezniku? Psihološki učinki »praznega« dela bi lahko bili vse prej kot nedolžni. Najprej pomislim na kognitivno disonanco, psihološki pojav, ki nastane, ko si znotraj posameznika nasprotujejo njegova prepričanja, vrednote ali stališča, kar pa je po navadi posledica vedenja, ki ni v skladu z osnovnimi notranjimi prepričanji. V tem konkretnem primeru bi kognitivna disonanca lahko nastala predvsem kot notranji konflikt med prepričanjem, da mora delo, ki ga opravljamo, imeti neko vrednost in smisel, in občutkom, da te vrednosti ni. Takšno razmišljanje nas lahko naprej vodi v racionalizacijo: “Saj delam zaradi denarja, tako pač je!”, vendar ta na dolgi rok povzroča nezadovoljstvo in vse prej kot psihološko blagostanje.

Poleg tega bi lahko nesmiselnost dela povezala tudi s fenomenom izgorelosti na delovnem mestu. Četudi se intuitivno zdi, da manj odgovornosti, ki jo prinaša nesmiselno delo, vodi v manj stresa ter večjo sproščenost, pa je realnost lahko precej drugačna. Izgorelost se med drugim lahko pojavlja tudi zaradi občutka praznine ob delu, ki nam ne daje smisla, to pa nadaljnje vodi v eksistencialno utrujenost. Pri vsem tem ima pomembno vlogo tudi dolgčas, ki lahko predstavlja neželen stres. Ko se dolgočasimo, imamo nižjo motivacijo, ta naprej vodi v slabše razpoloženje in sčasoma celo proti depresivni simptomatiki. Pomemben vidik je tudi občutek ujetosti. Predstavljajte si, da imate službo, ki se vam zdi nesmiselna, a hkrati tega nihče okoli vas zares ne ve. V očeh drugih na legitimen način služite kruh, kar družba od vas seveda pričakuje, zato ne bi bilo zares razumno, da delo opustite. Tako ste ponovno ujeti v kletko nesmiselnega dela. Ta kletka lahko še globlje vpliva na naše bistvo, našo identiteto. V današnji družbi je namreč poklic, oziroma delo, ki ga opravljamo, eden ključnih virov odgovora na vprašanje “kdo sem”. V primeru, da posameznik ne vidi smisla v tem, kar počne, se hitro porajajo občutki izgube smeri v življenju ali celo zmanjšani občutki lastne vrednosti. 

Individualna odgovornost ali napaka sistema?

In ko tako razmišljam o vseh morebitnih nezanemarljivih posledicah, ki jih ima nesmiselno početje na našo psiho, v meni vzplamti želja po iskanju rešitev, ki bi mi lahko pomagale najti izhod iz tovrstne situacije. Najprej se mi zdi smiselno ugotoviti, kje v resnici tiči problem. Ali problem nastaja v nas, posameznikih, ali je to napaka sistema? Današnja zahodna družba in sodobni pogled na človeka pogosto poudarjata osebno odgovornost za vse vidike našega obstoja. Ali smo torej osebno odgovorni, da v delu, ki ga opravljamo, ne najdemo smisla? Ali to pomeni, da smo se premalo trudili, da bi našli svojo strast? Morda največji paradoks ni v tem, da obstajajo nesmiselna dela, temveč v tem, da smo se jih naučili sprejemati kot nekaj povsem običajnega. Sama menim, da je problem veliko širši in da tiči nekje v družbenem sistemu in organizacijski kulturi, vam, bralcem, pa prepuščam možnost, da se o tem sami odločite. 

Morda največji paradoks ni v tem, da obstajajo nesmiselna dela, temveč v tem, da smo se jih naučili sprejemati kot nekaj povsem običajnega.

Razmišljanja za naprej

Nenazadnje pa bi rada poudarila, da je vse, kar pišem, le plod razmišljanj, ki pa vsekakor niso nujno prava ali vsem sprejemljiva. S prispevkom sem želela več ali manj tudi pri vas vzbuditi nekaj vprašanj in radovednosti o tej tematiki, saj se mi zdi, da postaja vedno bolj aktualna. Za konec pa bi rada še poudarila, da največji problem nesmiselnega dela morda ni v tem, da obstaja, temveč v tem, da se ga pogosto sploh ne zavedamo – ali pa si tega ne upamo priznati. Kolikšen del našega dneva zapolnjuje resnično smiselno početje in kolikšen del zgolj ohranjanje videza, da smo ves čas produktivni? Kje se nahaja tista meja med početjem, v katerem vidimo smisel, in tem, ki nima prave vrednosti?

O avtorici

V nadaljnje branje priporočamo:

1. Delucchi, M., Dadzie, R. B., Dean, E. in Pham, X. (2024). What’s that smell? Bullshit jobs in higher education. Review of Social Economy, 82(1), 1–22. https://doi.org/10.1080/00346764.2021.1940255  
2. Graeber, D. (2018). Bullshit jobs: A theory. Simon in Schuster.
3. Graeber, D. (2013). On the phenomenon of bullshit jobs: A work rant. Strike Magazine, 3(1), 5. 
4. Husain, M. (2025). On the responsibilities of intellectuals and the rise of bullshit jobs in universities. Brain, 148(3), 687–688. https://doi.org/10.1093/brain/awaf045

---

Vas zanima več? Naročite se na naše spletne novice!