Piše: Staša Lesjak
Misel, da bi lahko prostovoljstvo znotraj profitnega podjetja prineslo večje koristi podjetju samemu kot pa neprofitni organizaciji, se zdi skoraj absurdna. Cilj prostovoljske dejavnosti je v osnovi le vračanje skupnosti, kar pa mnogim zaposlovalcem in managerjem zveni kot luksuz, ki si ga le redki lahko privoščijo. Zakaj ne bi denarja raje porabili za mizo za biljard, ki bo v skupnem prostoru služila za sproščanje med odmori, skupni izlet, ali pa preprosto za zvišanje plač?
Prostovoljstvo na delovnem mestu pri nas zelo slabo poznamo
Zaposleni pogosto ne vedo za prostovoljstvo na delovnem mestu. To sklepam zato, ker sem sama pogovor o temi načela že z več odraslimi osebami, od katerih so imeli vsi 20 ali več let delovnih izkušenj, v prav vseh primerih pa sem jim morala kmalu po začetku pogovora tudi pojasniti, kaj to je ter da to prav zares obstaja. Več od omenjenih posameznikov je v resnici že opravljalo kakšno prostovoljsko aktivnost znotraj podjetja. Primer tega je recimo socialna delavka, ki se je teden dni vozila po srednjih šolah ter predstavljala socialno delo dijakom, ali pa računovodkinja, ki je s sodelavci pomagala pri načrtovanju in izvedbi sobotnega športnega turnirja. Ker so bile aktivnosti večinoma krajše ter iniciirane iz strani delavcev, so se jih ti spomnili šele kasneje v pogovoru. Takšne vrste delovnih nalog tudi niso jemali kot prostovoljske, saj jih niso izvajali v sodelovanju s prostovoljskimi organizacijami. Kot razlog, zakaj so se za njih odločili, med drugim navedejo tudi, da so pričakovali, da jim bodo takšne aktivnosti pomagale pri nadaljnjem napredovanju.
Zakaj se je za prostovoljstvo na delovnem mestu smiselno zavzeti
Izkupiček prostovoljske aktivnosti za posameznika pogosto ni le zakasnjeno napredovanje: je tudi pridobitev specifičnih spretnosti, ki mu bodo kasneje pomagale na delovnem mestu. Ker je takšno delo v osnovi obarvano z noto altruizma, se nam pogosto ne posveti, da lahko na prostovoljstvo gledamo kot na nekaj, kar lahko izkoristimo v prid podjetja za opolnomočenje zaposlenih. Pomisliti je treba le, katere spretnosti bi koristile zaposlenemu, da bi bil ta bolj učinkovit in uspešen na delovnem mestu, in ugotoviti, katere oblike prostovoljske dejavnosti bi mu pri tem lahko pomagale.
Podjetja, ki svoje zaposlene že pošiljajo na organizirane prostovoljske aktivnosti, navadno teh ne izbirajo glede na to, ali bodo zaposleni od njih kaj odnesli. Seveda s tem ni nič narobe, saj že dva najbolj znana izkupička takšnega prostovoljstva, izboljšan videz podjetja ter večja povezanost ekip, pripomoreta k marsičemu. Kljub temu pa podjetjem z željo po čim večjem dohodku to pogosto ni dovolj. Skoraj prepričana sem, da zgoraj omenjenega vodjo ne bi morala prepričati, da svojim zaposlenim ponudi možnost pomoči v lokalni javni kuhinji ali pa pleskanja ograje na otroškem igrišču. Če pa bi isti zaposleni rabili izboljšati neko znanje, da bi lahko uspešno sodelovali na večjem projektu, ki ga podjetje načrtuje v prihodnjem mesecu, prostovoljna aktivnost pa bi jim lahko pri tem pomagala, bi bilo lahko stanje drugačno. Managerjem istega podjetja se prostovoljstvo lahko naenkrat zazdi smiselna in potrebna aktivnost, ki jo morajo za svoje zaposlene nujno vpeljati!
Denar, čas… volja?
Kljub temu, da omenjeni način pridobivanja podjetij v prostovoljske dejavnosti ne zveni ravno dobrosrčen, pa ne vidim razloga, zakaj ne bi koncepta razmišljanja o koristih skušalo prevzeti več podjetij. Vsa si namreč želijo čim večjega dobička, ki je v veliki meri odvisen od kompetentnih delavcev. S takšnim načinom razmišljanja se kvaliteta prostovoljskega dela pogostokrat tudi poveča, saj posledično zaposleni za neprofitne organizacije opravljajo tudi bolj kompleksne naloge. Tako se zdi, da takšen način prostovoljstva koristi vsem, a načrtovanje in izvedba sta s strani podjetij še vedno vprašljiva.
V našem svetu naj bi bil denar sveta vladar. Ta rek se očitno obdrži do točke, ko ugotovimo, da nam je denar velikokrat veliko lažje podariti kot pa čas, pa tudi če ta v resnici pripada našim zaposlenim. Sama opažam, da so izkušnje dobrina, ki jih na dolgi rok veliko bolj cenim, in nisem edina, ki je takšnega mnenja. Upam, da mi v času mojega zaposlovanja ne bo treba izbirati med denarjem in izkustvom, saj se med sabo po mojem mnenju ne izključujeta. Prav tako se ne izključujeta denar in pomoč drugim, in upam, da bomo imeli mladi ne glede na to, kje se v prihodnosti zaposlimo, priložnost izbrati delodajalca, ki nam bo ponudil oboje.
O avtorici:
Sem Staša Lesjak, študentka magistrskega študija psihologije na Univerzi v Ljubljani. Sem oboževalka hribov, dobre hrane, knjig in dobrih ljudi. Če imam veliko časa, v roke rada vzamem platno in čopič, ob lepem vremenu pa rada pobegnem na sprehod v naravo, sploh z dobro družbo.
psihologijadela.com 