Ko je prostovoljstvo služba in življenjski slog – intervju z dr. Janezom Matosom

O prostovoljstvu smo že pisali. Vabimo vas k branju prispevkov O motivaciji za prostovoljstvo in Prostovoljstvo v izrednih situacijah – »lepilo, ki zakrpa luknje v sistemu«.

Piše: Erik Babič

Dr. Janez Matos je oseba, ki je na področju prostovoljstva aktivna velik del svojega življenja. Leta 2009 je deloval kot soustanovitelj društva Ekologi brez meja, v sklopu katerega so potekale akcije Očistimo Slovenijo (https://www.ocistimo.si/). Svojo karierno pot je nadaljeval na področju prostovoljstva in v letu 2013 skupaj z ženo Petro Matos ustanovil projekt Trajnostni park Istra (https://parkistra.com/), v sklopu katerega vodita prostovoljski center. V letu 2016 je zaključil doktorski študij varstva okolja na Univerzi v Ljubljani, danes pa deluje kot direktor Zavoda Park Istra, organizator prostovoljskega dela ter mentor prostovoljcem iz Slovenije in tujine. Zanimalo nas je, kako poteka življenje na tem delovnem mestu, še posebej zato, ker je v prostovoljski center vpeta cela družina.

Vodite uspešno prostovoljsko organizacijo Trajnostni park Istra. Kakšne naloge in odgovornosti imate na svojem delovnem mestu?

Moje odgovornosti so vodenje vsakodnevnih prostovoljskih akcij in organizacija prostovoljskega dela, poleg tega pa tudi vodenje in zastopanje našega zavoda, administracija… V zadnjih dveh letih je bilo veliko dela povezanega tudi z izgradnjo prostovoljskega centra, ki smo ga odprli v vasi Kastelec. Moje delo je precej pestro, saj skrbim za okoli 15 prostovoljcev, ki so preko celega leta nastanjeni v našem prostovoljskem centru.

Kako poteka vaš običajen delovni dan oziroma dan v taki organizaciji?

Po zajtrku imamo jutranji sestanek s prostovoljci, kjer jim na kratko opišem delo današnjega dneva, varnostna pravila, jih vprašam, če imajo kakšna vprašanja ali težave. Navadno izvedemo še kakšno motivacijsko vajo, da se lahko čim bolj energično in motivirano lotimo nalog, ki nas čakajo. Prostovoljci se nato po skupinah odpravijo na različne lokacije, kjer izvajajo prostovoljsko delo. Naše delo je zelo raznoliko, podpiramo vse, kar prispeva k boljšemu življenju ljudi v slovenski Istri in njeni okolici. Tudi sam se pridružim eni od skupin, navadno tisti, ki ima bolj zahtevno delo (npr. delo z motorno žago, zidanje suhozidov, gradbena dela).

Delamo štiri do pet ur, nato se odpravimo domov na kosilo. Popoldan navadno opravim kakšno manjše delo na računalniku, se odzivam na klice in elektronsko pošto ljudi in organizacij, ki potrebujejo pomoč. Približno dvakrat na teden se odpravim po nakupih, saj potrebujemo res veliko hrane. Kadar ne nakupujem, se udeležim katere od delavnic, ki se v popoldnevih dogajajo v prostovoljskem centru. Prostovoljce namreč spodbujamo, da si med seboj delijo svoja znanja in zanimanja. Tudi sam včasih organiziram kakšno delavnico. Ta teden smo na primer imeli delavnico kritičnega mišljenja, delavnico fitnesa, lokostrelstva, filmski večer, večer francoske kulture, večer namiznih iger in večer igre »Pokaži kaj znaš«.

Zvečer navadno še enkrat pokličem ljudi in organizacije, ki naj bi jim pomagali naslednji dan, da preverim, ali je vse pripravljeno, da imamo dovolj orodja in zagotovljen prevoz za prostovoljce.

Prostovoljci po delovni akciji. Vir: osebni arhiv

Glede na to, da delate skupaj z ženo in je cela družina vpeta v prostovoljski center, me zanima, kako to vpliva na družinsko življenje. Katere prednosti opazite?

Meni je vsekakor všeč, da sva si sama ustvarila svoj poklic. Da torej nimava nad seboj nobenega šefa. Tak način dela me motivira, saj lahko sama z ženo odločava, kateremu cilju se bomo posvetili, kaj bomo delali v določenem dnevu in nenazadnje, kdaj potrebujeva dopust. Občutek imam, da tako res lahko optimalno usmerim svojo energijo tako, da ima največji učinek. Ta svoboda mi tudi nudi več možnosti, da se posvetim otrokom in ženi, kadar me potrebujejo.

Kateri so izzivi in kako jih premagujete? Kako razmejite poslovno in osebno življenje v partnerskem življenju?

Izziv je ločiti delovni čas od prostega časa in časa za družino. Tega se še vedno učimo, smo pa vsako leto boljši. Ker je služba tako povezana z našim življenjem, je zelo lahko delati 24 ur na dan. Težko je tudi ločiti najin partnerski odnos od službenega odnosa. Pogosto se najini osebni pogovori končajo pri službenih zadevah. Mislim, da se mora s temi težavami spopasti vsak par, ki se loteva skupnega posla. Zdi se mi pomembno, da si rezerviram vsakodnevni čas za stvari, ki so mi pomembne – za igro z otroki, pogovor z ženo, šport.

Kaj vas žene pri tem? Zakaj ste se odločili za delo na področju prostovoljstva in to na tak način, da vsak dan skozi celo leto uresničujete namen organizacije?

Predvsem veselje do tega dela. Zares uživam v svojem poklicu. V njem vidim smisel, občutek, da prispevam vsaj nekaj k boljšemu svetu. To je zame zelo pomembno. Sicer sem se s prostovoljstvom spoznal ko sva s Petro pred leti potovala po Indiji in sva želela tam »podariti« nekaj tednov svojega časa. Našla sva zares čudovit projekt, ki mi je še danes inspiracija za moje delo. Prvič v življenju sem imel občutek resničnega smisla v tem, kar počnem – da ne živim samo za sebe, svojo kariero, preživetje… ampak da ima moje delo nek višji cilj. Ta občutek mi je bil tako všeč, da sem začutil, da bi prostovoljstvu lahko posvetil svoje življenje. Ta občutek smiselnega dela se sedaj trudim predajati naprej, da ga lahko začutijo tudi prostovoljci, ki se nam pridružijo v Parku Istra.

Imate morda kakšno misel za zaključek, ki bi jo želeli deliti z drugimi, ki morda razmišljajo o tem, da bi si ustvarili službo, ki je hkrati tudi življenjski slog?

Nekatere raziskave kažejo, da sta več kot dve tretjini ljudi v svoji službi nezadovoljnih ter da velika večina v svojem delu ne vidi nobenega smisla. To je pravzaprav tragično, saj službi namenimo največji del svoje življenjske energije in svoja najbolj produktivna leta. Delno je vzrok za tako nezadovoljstvo s poklicem tudi ta, da ljudje ne raziščejo, kaj jim ustreza, ampak po končanem študiju hitijo naprej v službo, se ujamejo v vsakodnevno sivo rutino in nato »gurajo« dalje do penzije.

Zato je pomembno, da predvsem tisti, ki so na začetku karierne poti, preizkusijo veliko različnih stvari, saj šele tako lahko zares spoznajo, kaj jih veseli in kaj jih odbija. Verjetno je najboljši način za to prostovoljsko delo, kjer lahko preizkusiš in se naučiš mnogo različnih »poklicev«. Prav vsakemu bi priporočil, da na primer preko organizacije Workaway (https://www.workaway.info/) poišče nekaj projektov, ki so mu blizu in poizkusi nekaj mesecev ali celo let darovati svoj čas drugim, tako da potuje po svetu in pomaga. Ta čas zagotovo ne bo izgubljen, prav nasprotno. Meni je taka izkušnja zares spremenila življenje. Nenazadnje tudi zato, ker sem odkril, da tak način prostovoljstva omogoča zelo lepo, varno in izpolnjeno življenje skoraj čisto brez denarja. Spoznal sem tudi precej ljudi, ki tako prav zares živijo. To zavedanje mi je pomagalo, da sem se znebil strahu pred neuspehom, revščino, občutkom, da bo zame zmanjkalo. Prav ta strah žene večino današnjega potrošniškega norenja. In prav zaradi tega strahu mnogi vztrajajo v službah in odnosih, ki jih sovražijo.

O AVTORJU

Slika, ki vsebuje besede oseba, stavba, moški, zunanje

Opis je samodejno ustvarjen

Sem navdušen študent psihologije, trener mehkih veščin in soustanovitelj Zavoda Empatiko. Najbolje me opišeta besedi ekstraverten in zagnan. Prva me opiše, ker sem energičen in uživam v družbi, druga pa, ker si želim pustiti svoj pečat v družbi in sem zato aktiven v veliko projektih, povezanih predvsem z duševnim zdravjem. Od leta 2018, ko sem s kolegicama ustanovil Zavod Empatiko, še nisem okusil dolgčasa.