Lastnosti trga dela / Odnosi z zaposlenimi / Pozitivno organizacijsko vedenje / Predavatelji / Psihologija dela / Zdravje in dobro počutje

»Moraš znati voziti slalom med izzivi tako, da si postavljaš prioritete in se vprašati, kaj je zares pomembno.« (intervju z dr. Katarino Babnik)

Piše: Nejc Ašič

Tokrat smo v uredništvu spletne strani Psihologija dela spregovorili s profesorico doc. dr. Katarino Babnik, ki je s študijskim letom 2018/19 postala redno zaposlena docentka na katedri za Psihologijo dela in organizacije na ljubljanskem oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti. Kljub temu, da je na omenjenem oddelku v preteklosti že poučevala pred leti, je kot profesorica delovala tudi na Univerzi na Primorskem, hkrati pa svojo akademsko raziskovalno pot obogatila z bogatimi izkušnjami na področju razvoja kadrov in kadrovsko organizacijske službe v raznih uglednih slovenskih podjetjih. Z njo smo spregovorili o tem, kako se počuti v vlogi poučevanja psihologije dela in organizacije, kako kombinira akademsko znanje in delovne izkušnje v praksi, ter katere so tiste tematike na področju psihologije dela v Sloveniji, ki bi jim morali nameniti raziskovalno pozornost.

Katarina Babnik

dr. Katarina Babnik

Kljub temu, da ste že poučevali na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za psihologijo v preteklih letih, je študijsko leto 2018/19 tisto prvo, s katerim ste postali redno zaposlena docentka na katedri za Psihologijo dela in organizacije na prej omenjenem oddelku. Kako gledate na to novo točko v vaši karierni poti?

Vsaka nova točka pomeni neko spremembo. Ker sem predhodno na omenjenem oddelku že sodelovala in ker sem se v končni fazi tu »vzgojila« v vseh teh letih šolanja, ne jemljem tega kot novo točko. Predvsem ker je to na katedri, kjer sem od samega začetka – tako diplomo kot kasneje doktorat sem delala iz te smeri, v praksi sem delala v tej smeri prvih deset let in nenazadnje sem tudi vzporedno med delom v praksi delala kot asistentka na Fakulteti za menedžment iz te smeri. Tako, da niti ni veliko novega. Izkušenj ne smemo tako obravnavati, ker je lahko tudi pozitiven stres naporen – je kot nek podaljšek ali nadaljevanje moje karierne poti.

 

Sedaj poučujete tako na prediplomskem kot podiplomskem študiju psihologije v Ljubljani – predmete Uvod v psihologijo dela in organizacijePsihologijo dela  ter Organizacijsko dinamiko. Glede na vaše pretekle bogate izkušnje v praksi na področju kadrovanja in raziskovanja znotraj njega – je bil izziv sprejeti poučevanje teh treh predmetov za bodoče slovenske psihologe ter psihologinje? Je to tisto znanje psihologa sodobnega časa, ki mu bo na trgu dela čedalje bolj »koristilo«? 

Na prvi del vprašanja bi odgovorila tako, da se počutim doma, ko predavam te predmete, saj se nimam za suhoparno predavateljico v smislu (ali pa skušam biti, verjetno kdaj sem) (smeh). Že sama sem takšna, da če si sama lahko nekaj predstavljam, potem to razumem in si lahko to dobro zapomnim. Teorijo, ki jo predavam, vedno povežem s prakso ali pa teorijo malo dopolnim z neko drugo teorijo, da lahko razumemo, kaj se dogaja v praksi. Izziv ponavadi razumemo kot pozitiven stres, zato se počutim pri poučevanju teh treh predmetov »doma« – sem na svojem področju, se počutim varno, ko nekaj povem, saj vem, kaj pravi teorija, na drugi strani pa sem izkusila stvar v praksi in so mi jasne tako omejitve teorije kot omejitve prakse. Na drugi del vprašanja pa bi odgovorila tako, da menim, da so uporabne smeri vedno bolj pomembne.

Pred kratkim sem zasledila v medijih informacijo, da bodo v prihodnosti veščine še bolj pomembne kot izobrazba sama – to ne pomeni, da se ne bomo izobraževali, ampak pomeni, da bomo morali to, kar smo se naučili, v praksi uporabiti. Psihologi smo na teh področjih pomembni in pomembno je, da na teh področjih delamo ljudje, ki stvari dejansko razumemo poglobljeno. Čim se ukvarjaš s človekom, potem se z njim ne moreš ukvarjati pavšalno, ampak moraš njegovo delovanje poznati celostno. Če povem drugače – zdi se mi, da so psihologi na tem področju prisotni. Da pa potrebujemo v prihodnosti morda celo več uporabnih veščin, da nas bo okolica še bolje sprejela.

 

Vendar vaša pedagoško-akademska pot se je pričela že leta 2012, ko ste kot docentka zavzeli delovno mesto visokošolske učiteljice na Univerzi na Primorskem na Visoki šoli za zdravstvo Izola in kasneje na programu Zdravstvene nege, kjer ste poučevali predmete povezane s psihologijo in zdravstveno nego. Bi lahko za bralce našega spletne strani zaupali, če in kako je pomembno vprašanje kadrovanja znotraj bolnišnic? Med drugim ste namreč tudi sodelovali pri mednarodnem projektu Community Nurse Supporting Elderly in Changing Society …

Moram povedati, da sem zelo hvaležna za izkušnje dela v zdravstvu, ker sem se tam naučila gledati človeka s fiziološke plati in so mi ta znanja pomagala pri bolj celovitejši predstavi človeka. Na Fakulteti za zdravstvene vede pa sem se srečala s stroko zdravstvene nege, kjer sem našla drugačen pogled na človeka, kot sem ga poznala pri psihologij. Zdravstvena nega kot stroka, po moji presoji, veliko bolj celostno gleda na človeka kot psihologija in se s človekom ukvarja bolj neposredno kot psihologija. Tisti del, ki mi pri psihologiji včasih zmanjka in ga skušam pri študentih vedno povedati: pisarne psihologa so varno zatočišče, a če hočeš delati kot psiholog, moraš v podjetjih med ljudi. Zaradi dela na področju kadrovanja v bolnišnicah sem postala še bolj empatična, razumevajoče do pozicije drugega, kar si štejem za osebnostno rast. To so plusi tega dela, kjer sem pridobila veščine, ki jih na psihologiji nisem. In moje osebno stališče je, da je selekcija v bolnišnicah izredno pomembna. Človek, ki ni rad v družbi ljudi, človek, ki je sicer prijazen, a ne zmore skrbi do drugega človeka, težko opravlja poklic, kjer ima opravka z ljudmi.

Omenila bi še, da smo znotraj medicine prešli od biomedicinskega modela, kjer smo razumeli ta tehnični vidik (fiziološke potrebe, bolezni) do biosocialnega oz. danes rečemo celo biopsihosocialno-spiritualnega modela zdravja, kjer se človeka skuša razumeti kot celoto – ne v smislu bolezni, ampak tudi v smislu zdravja, rehabilitacije in duhovnosti. Na področju duhovnosti nam v Sloveniji še malce manjka. Duhovnost ni mišljena kot religija, ampak kot notranja sila pri iskanju upanja in smisla ter pride do izraza, ko se posameznik nahaja v stresnih situacijah – ko si rečemo, kaj bo pa zdaj z menoj. Je primer, kako moramo razumeti posameznika z vseh njegovih perspektiv.

Naj podam primer nekoga, ki mora pri svojem delu veliko uporabljati prste – pianist ali pa delavec, ki veliko tipka na računalniku, in če takšen delavec zboli za artritisom, ki ravno prizadene prste, se bo najverjetneje vprašal, kaj bo sedaj z mano. Bolezen tako vpliva na zaznavo sebe v prihodnosti, in čim je to načeto, pride ta perspektiva upanja/smisla na plano.

Za kontinuiteto sebe imamo predstavo sebe v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In ko je predstava prihodnosti načeta ali pa je ne moremo primerjati s predstavo v preteklosti, ker je prišla neka huda stresna situacijah – smo podvrženi temu, da iščemo upanje in smisel za prihodnost.

 

Zagotovo pa vaša predavanja, seminarje in vaje pri poučevanje predmetov iz psihologije dela in organizacije oplemenitite z več kot 10-letnimi bogatimi izkušnjami na področju razvoja kadrov ter kadrovsko organizacijske službe, ki ste jih pridobili pri delu v velikim slovenskim podjetju. Kako vam te izkušnje pomagajo pri predajanju znanja študentkam in študentom?

Kot prvo lahko postrežem s konkretnimi primeri, kako se neke prakse izvajajo v konkretnem delovnem okolju. Prav tako pa sem teorije, ki smo se jih učili na fakulteti, z delom v praksi razumela v drugačni luči in perspektivi. Vzpostavila sem distanco do »resnic« – saj je psihologija dela in organizacija močno interakcionistična psihološka smer, kar pomeni, da vedno upoštevamo, da se lastnosti ali vedenja pokažejo v odvisnosti od okolja. Vse je odvisno od delovnega mesta – če omogoča ali pa ne, se bodo neke lastnosti pokazale. Ker teorije razumem v drugačni luči, jih lahko bolj »plastično« predstavim študentkam in študentom.

 

Doktorirala ste z dizertacijo z naslovom Vloga societalne in organizacijske kulture v odnosu do dela pod mentorstvom profesorja dr. Edvarda Konrada. Bi lahko za na naše bralce in bralke izpostavili par svojih ugotovitev iz tega dela, ki so po vaši presoji aktualni za trenutno dogajanje znotraj psihologije dela in organizacije? Katere vaše teze, rezultati, izsledki, … bi bili, po vaši presoji, še vedno aktualni danes?

societalTo je raziskava, ki je temeljila na metodologiji raziskave GLOBE. V vzorec sem nabrala kar nekaj slovenskih podjetij. V osnovi me je zanimalo, kakšen je odnos med societalno in organizacijsko kulturo – ali so si organizacije tako sila različne oz. kakšen vpliv ima širši družbeni kulturni prostor na samo dogajanje v organizacijah. Societalna kultura ima pomemben neposreden vpliv celo na nekatera stališča zaposlenih. Ima celo močnejši vpliv kot pa samo delovno okolje, kar pomeni, da so posamezniki iz določenih societalnih okolij že sami po sebi zaradi okolja, v katerem se socializirajo od majhnega, bolj zavzeti in čustveni pripadni za delo. Slednje je značilno predvsem za kolektivistične družbe. Stališča pa so bolj stvar tega, kaj se dogaja v organizaciji, in so kot odziv na okolje. Izsledila sem, da je na nekatera stališča zaposlenih v delovnem okolju težje vplivati, na druga pa lažje. Vsekakor je pa res, da ima to, kako zaposleni zaznavajo svoje delovno okolje, vpliv na njihova stališča. Stališča pa so povezana z ožjim okoljem, kjer je posameznik odraščal, recimo z družinskim okoljem.

Ugotovila sem tudi, da je v slovenski družbi visoka distanca moči, kjer je zaželena vrednota družinskega kolektivizma. Slednji pa se povezuje s tradicionalizmom in konzervativizmom, ki predstavljata dve od mnogih vrednot, kot jih je opredelil avtor Schwartz. To so zaželene vrednote v Sloveniji. Čeprav sem zaključke dizertacije spisala leta 2010, je dala moja naloga slutiti, da bomo vedno bolj zahajali v nestrpno družbo, kjer bomo pod pojmom asertivnosti skrivali agresivne tendence predvsem do tistih, ki jih ne uvrščamo v ingrupe, kar pa mislim, da se danes v Sloveniji kaže.

 

Katere so tiste tematike in izzivi, ki jih je potrebno ta trenutek v Sloveniji na vašem področju naslavljati in jim namenjati več raziskovalne pozornosti?

Z vodjo katedre dr. Evo Boštjančič sva se veliko pogovarjali na to temo. Definirali sva že nekaj seminarjev, ki jih pišejo študentje in znotraj njih raziskujejo pomembne teme. In ravno teme trenutnih seminarjev študentov na naši katedri so raziskave bodočnosti na področju psihologije dela.

Pozornost bomo morali namenjati tudi nasilju na delovnem mestu. Leta 2010 je evropska raziskava Agencije za varnost za zdravje pri delu izsledila, da naj bi 7-8 % delavcev v Sloveniji doživljalo različne oblike psihološkega nasilja. To je moč razbrati tudi iz zapisov, ki se širijo po forumih in socialnih omrežjih. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da je tega v praksi bistveno več. Sama sem pred časom sodelovala z Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije na temo nasilja na delovnem mestu in tam so se pokazali ogromni trendi psihičnega nasilja na delovnem mestu. In eden od izziv je, kako metodološko izmeriti nasilje na delovnem mestu. Namreč prej omejena Agencija je ugotovila, da je delež psihičnega nasilja najvišji na Finskem in Nizozemskem, ampak sami so komentirali, da ne gre za to, da je dejansko nasilja tam največ, ampak so ljudje v obeh omenjenih državah bolj senzibilizirani na različne oblike odnosov; da so tam določene stvari prej kulturno nesprejemljive kot druge. V omenjeni študiji je bila na zadnjem mestu, kar se pojavnosti nasilja tiče, zanimivo, Bolgarija. Nedvomno je torej, da se s psihičnim nasiljem v praksi soočamo. Psihično nasilje ima osnoven namen škoditi drugemu in dejansko spodkoplje posameznikovo spoštovanje v odnosu do dela in v odnosu do okolice. Kot stroka smo dolžni opozoriti na nasilje v praksi.

Prav tako pa je potrebno več raziskovalne pozornosti nameniti preučevanje sodobnega trga dela. Slednji se strmoglavo spreminja. Potrebno bo raziskovati, kar bodoči delavci pričakujejo od delodajalcev in kaj delodajalci pričakujejo od bodočih delavcev. Mislim, da so se ta pričakovanja bistveno spremenila in da bo potrebno bodoče generacije učiti oz. jim dati možnost fleksibilnosti, da se naučijo učiti določenih veščin in znanj, da se bodo lahko soočali s spremembami na trgu dela. Kot primer lahko podam sebe – sem človek »starega kova« in tudi meni kdaj računalnik ponagaja in imam s tem kakšne probleme, kaj šele bo z drugimi v prihodnosti. Znano je, da bomo imeli voznike samovozečih vozil in podobno in zato se je primerno vprašati, kako bomo ravnali z njimi. Naloga aplikativnih smeri psihologije je, da prehitijo hitre spremembe na trgu dela in se s spremembami soočijo.

 

Kateri pa je tisti rek oz. motivacijski stavek, ki si ga večkrat ponovite, da ostanete motivirani pri delu, in katerega bi lahko morebiti uporabili tudi naši bralci in bralke pri lastnem motiviranju?

Če bi me to vprašali 19 let nazaj, ko sem začela delati, bi verjetno kot pristašica ciljno usmerjenih teorij motivacije dejala, da »vzemi vsako stvar za izziv«. Če pa bi me danes to vprašali, ko sem doživela različne situacije, tako manj kot tudi bolj prijetne, si pa velikokrat v glavi povem, da nobena stvar v resnici niti ni tako zelo pomembna. Kot enega od naukov svojega življenja, ki sem ga v recimo zadnjih dveh letih spoznala ali pa sprejela zase, je, da je zelo malo stvari tako pomembnih, da bi se z njimi obremenjevali do te mere, da bi negativno vplivali na nas. Sodoben svet je poln izzivov, ki tako ali tako pridejo do tebe. Moraš znati voziti slalom med izzivi tako, da si postavljaš prioritete. In potem, ko si jih postaviš, se moraš vprašati, kaj je pomembno meni, in iz tega izhaja moja današnja mantra ali pa vprašanje, ki se ga večkrat vprašam – ženska, kaj je zares pomembno. In kot posledico odgovora na to vprašanje sem prioritete od visoke delovne storilnosti preusmerila v smeri družine, prostega časa, morda tudi hobijev. Na to pa sem precej ponosna.