Prostovoljstvo vam lahko pomaga pri vaši karieri in je nekaj, kar poteka ves čas, ne glede na izredne razmere, ki smo jim trenutno priča.

---

Prostovoljstvo je nekaj, s čimer je verjetno imel izkušnje prav vsak, pa naj bo to pomoč določenim posameznikom, ki pomoč potrebujejo, ali pa skupinam. Fenomen prostovoljstva sem želela raziskati z vidika same motivacije za opravljanje tega dela. Tako sem opravila intervju s Sabrino Lever, ki je od leta 2016 zaposlena v Slovenski filantropiji, nacionalni organizaciji za prostovoljstvo. Pogovor je bil usmerjen k iskanju motivatorjev za prostovoljsko delo.

Katero je vaše področje dela?

Na začetku sem pomagala pri organizaciji Festivala migrantskega filma, ki poteka ob svetovnem dnevu beguncev, uredila priročnik za psihosocialno pomoč otrokom beguncem, zdaj organiziram vseslovensko prostovoljsko akcijo Dan za spremembe, ki je bila v preteklih letih posvečena osveščanju o diskriminaciji in trajnostnim ciljem razvoja, letos pa je prispevala k premagovanju osamljenosti. Gre za dogodek, ki v številnih mestih po državi združi več kot 500 organizacij in 15.000 prostovoljcev. Ker filantropija koordinira tudi Slovensko mrežo prostovoljskih organizacij pomagam pri zagovorništvu prostovoljstva pri odločevalcih, se sestajam z uredniki, društvom pomagam pri pridobivanju prostovoljcev, kar nekaj časa pa namenim tudi promociji prostovoljstva nasploh in še posebej med mladimi v Mestni občini Ljubljana. Skupaj s sodelavci obiskujem različne regije po državi in tam s prostovoljskimi organizacijami iščemo rešitve za kakovostno prostovoljstvo. Eno izmed mojih področij je tudi natečaj za Prostovoljstvu prijazna občina, ki nagrajuje občine, ki zgledno podpirajo prostovoljstvo. Vsaj enkrat letno se v tujino odpravim na študijski obisk, da lahko potem dobre prakse prenesemo tudi v Slovenijo. Predlani sem postala še predsednica Etične komisije za prostovoljstvo, ki je bila ustanovljena zato, da prostovoljskim organizacijam odgovarja na dileme povezane z Etičnim kodeksom organiziranega prostovoljstva, posameznikom pa, če niso zadovoljni z ravnanjem prostovoljske organizacije, za katero opravljajo prostovoljsko delo. No, tole je en mali košček mojih raznolikih  in pestrih dni, ki so mislim da v nevladnem sektorju kar običajni.

Na kakšen način privabljate prostovoljce?

Nove prostovoljce najbolj privabi dobro delo organizacije oziroma pozitivne izkušnje znancev, prijateljev, sorodnikov, ki so opravljali prostovoljsko delo. Seveda se, ko zberemo dovolj sredstev, poslužujemo tudi medijskih kampanj, pripravljamo katalog za mlade s prostovoljskimi priložnostmi za poletje ali šolsko leto, novinarjem posredujemo dobre prakse in zgodbe zanimivih posameznikov, na portalu http://www.prostovoljstvo.org urejamo tudi Posredovalnico prostovoljskih del, ki ponuja zanimive prostovoljske aktivnosti z različnih področij in krajev.

Kaj vpliva oz. kakšni so dejavniki, ki pripeljejo do prostovoljstva?

Do prostovoljstva posameznike pripeljejo res zelo različni razlogi. Eni so bili na primer sami kdaj deležni učne pomoči in želijo to kasneje povrniti. Drugi so imeli svojca v domu, ki mu je dni lepšal prostovoljec, ko ga izgubijo, pa sami kot prostovoljci zahajajo v isti dom. Spet tretji so upokojeni učitelji in svoje znanje matematike še vedno radi delijo naprej. Spet četrti prepoznajo, da je v lokalnem okolju nek manko, se aktivirajo in npr. organizirajo različne dogodke, festivale, delavnice. Pri brezposelnih je prisotna tudi želja po socialni aktivaciji, ohranjanju identitete in smisla. Zdravniki pa so na primer prostovoljci v pro bono ambulanti za osebe, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja, ker se jim na srečo ne zdi prav, da se določenim zavrača zdravljenje. V ospredju pa je na splošno želja delati dobro in prispevati v skupnost. Dobrih raziskav na to temo v Sloveniji še nimamo.

Ali obstaja upad prostovoljcev skozi čas in če ja, kakšen je? Ali implementirate kakšne ukrepe, da bi upad zmanjšali?

Niti ne. Število prostovoljcev je odvisno tudi od razmer v državi. Ko je bila potrebna pomoč beguncem, se je aktiviralo res veliko ljudi. Tudi v času epidemije je bilo tistih, ki so bili pripravljeni pomagati, več kot je bilo potreb. Malo nihajo starostne skupine in se spreminja število prostovoljcev glede na področje prostovoljskega dela. Naša država je prežeta s prostovoljstvom, ni kraja, kjer ne bi bilo kakšnega društva, tudi primerjave s tujino nas uvrščajo v sam vrh.  Če pogledamo drugače in rečemo, da se prostovoljci aktivirajo tam, kjer bi se morala država, včasih upad lahko pove tudi kaj dobrega. Takšen primer smo imeli kakšni dve leti nazaj, ko se je malo znižala brezposelnost.

Kakšna je struktura prostovoljcev – glede na starost, spol, stopnjo izobrazbe?

Glede starosti in spola imamo na ravni Slovenije podatke iz Skupnega poročila o prostovoljstvu za RS. Podatkov za leto 2020 še nimamo, podatki za 2019, ki seveda ne beležijo neformalnega prostovoljstva in beležijo le en del formalnega, kažejo, da je prostovoljcev ženskega spola 161.710 oziroma 56,91 % in moškega spola 122.421, kar predstavlja 43,09 %. Največ prostovoljk je iz starostne skupine nad šestdeset let, ki delujejo na področju sociale, največji delež prostovoljcev moškega spola pa v starostni skupini od 30 do 60 let. Iz podatkov je razvidno, da mladi do 30 let, ki so veliko aktivni tudi v javnih zavodih, predvsem šolah, predstavljajo kar 35 % vseh prostovoljcev. Stopnje izobrazbe poročilo ne beleži.

Ali obstajajo selekcijski postopki za sprejemanje prostovoljcev?

Odgovor je zelo odvisen od področja dela oz. vrste prostovoljskega dela. Nismo vsi primerni za vsa dela. Tudi prostovoljsko delo zahteva neka znanja, lastnosti in predhodna izobraževanja. Zdravnik prostovoljec ali posameznik, ki nudi psihosocialno pomoč, potrebuje tudi formalno izobrazbo. Bolj ko gre za zahtevno delo, bolj je pomembno, da imamo zanj primernega prostovoljca. Za nekatera dela recimo mladoletni prostovoljci niso primerni, prav tako so omejitve, če si bil že kdaj kaznovan, pa npr. če si sam ravno prebolel raka in želiš pomagati v bolnišnici, kjer si se zdravil sam. Dobro je, da mine nekaj časa in si tam res lahko predvsem za druge.

Kaj so po vašem mnenju dejavniki, ki vplivajo na motiviranost prostovoljcev?

Najprej vsekakor to, da si izbereš področje in vrsto dela, ki te zanima. Če se ti zdi krivično, da obstajajo učenci, ki si ne morejo privoščiti inštrukcij in doma nimajo podpornega okolja, sam pa blestiš v kemiji, boš v to vložil svoj prosti čas. Ne pozabimo, da je prostovoljstvo način preživljanja svojega prostega časa. Mnogi prostovoljci hodijo v službo, imajo doma svoje otroke, urejajo svoj vrt, imajo svoje hobije. Rekla bi, da gre za precej dinamične in energične ljudi. Mogoče velja predsodek, da si prostovoljec, ko imaš res čas. Če te na primer skrbi za planet ali ti je blizu skrb za živali, je super, če iščeš prostovoljska dela na tem področju. In možnosti je res veliko: kultura in umetnost, šport, turizem, človekove pravice… Ko pa delo že opravljaš, je pomembno, da vidiš pozitivne učinke svojega dela, da imaš podporo mentorja, ko se pojavijo izzivi, da lahko rasteš in razvijaš svoje ideje, si slišan…

Kako v organizaciji poskrbite, da so potrebe po avtonomiji, povezanosti in kompetentnosti zadovoljene?

Glede avtonomije veliko pove že sama definicija prostovoljstva, ki vsebuje opravljanje dela po svobodni volji. Tudi, ko delo že opravljajo, je pomembno, da imajo prostovoljci prostor za lastne ideje in pristope. Glede kompetentnosti najprej preverimo, da na teren prostovoljce pošljemo pripravljene. Včasih so posamezne veščine že zahtevane, pogosto se jih dodatno opremi s specifičnim znanjem in po potrebi se dodatno tudi med opravljanjem prostovoljskega dela ponuja možnost dodatnih izobraževanj in mentorskih srečanj, kjer lahko na mentorja naslovijo morebitne dileme. Povezanost z organizacijo poskušamo graditi tako, da se prostovoljcem zahvalimo, jih povabimo na naše dogodke, da se spoznajo med sabo in si lahko izmenjajo izkušnje.

Ali se prostovoljci počutijo kompetentne? Se prostovoljci zavedajo svojih znanj, močnih in šibkih področij?

Različno. Nekateri so se pripravljeni učiti, drugi včasih mislijo, da vedo že vse. Nekateri se zelo samozavestno spustijo v delo, pa se lahko kasneje pojavi težje obdobje in prosijo za nasvet ali pomoč. Druge je malce strah na začetku, a se hitro ujamejo in presenetijo sami sebe. Odvisno je npr. če gre za učno pomoč, tudi od razmer družine, v kateri delajo, od napredovanja učenca, ki mu pomagajo, od zahtevnosti samega dela in težav, ki se med opravljanjem dela pojavijo.  

Ali obstajajo obvezna in dodatna izobraževanja, ki bi lahko pripomogla k občutku večje kompetentnosti?

Za vse naše prostovoljce je obvezno dvodnevno uvodno izobraževanje, da z delom sploh lahko pričnejo, tudi mnoge druge organizacije zahtevajo naše izobraževanje, za delo npr. v bolnišnici pa so potem še dodatna specifična izobraževanja, poskusno delo itd. Poleg uvodnih izobraževanj redno organiziramo tudi bolj tematska, npr. kako voditi skupino ali tabore, kjer se prostovoljci lahko veliko naučijo o skupinski dinamiki, pa o komunikaciji, ki je na socialnem področju prostovoljstva, ko gre pogosto za ranljive skupine, še posebej pomembna veščina, pa krepitev kompetenc za individualno delo z uporabniki, pa o ustvarjalnih metodah za delo s skupinami in o medkulturnem sodelovanju.

Ali obstaja kakšna povezava med motiviranostjo prostovoljcev in količino opravljenih izobraževanj?

Na to vprašanje težje odgovorim, ker tega nismo preverjali z vprašalniki, vendar na izobraževanjih spoznajo veliko tudi o delu s posamezniki in skupinah, o motivaciji,  komunikaciji z uporabniki, so pripravljeni na možne konflikte, etične dileme, ki lahko nastanejo, tako da jim je pri delu vsekakor lažje oz. imajo več idej in orodij.

Imate mentoriranje/supervizijo? Če izvajate supervizijo, koliko ocenjujete, da supervizorji podpirajo in spodbujajo avtonomijo prostovoljcev?

Vsi sodelavci filantropije imamo po manjših skupinah mesečno supervizijo, ki je pomembna zaradi stisk, ki jih pri svojem delu videvamo, prav tako pa tudi za dobro timsko delo, ki ga je veliko. Prav tako ima vsak prostovoljec mentorja oz. mentorico, na katerega se lahko obrne, mentorska srečanja, tisti, ki na primer delajo na onkološkem inštitutu tudi supervizijo. Poleg tega je naša predsednica upokojena otroška psihiatrinja in humanitarka Anica Mikuš Kos, ki pogosto pripravi predavanja in prostovoljcem nudi oporo. 

Se vam zdi, da prostovoljci dobijo dovolj podpore s strani drugih prostovoljcev? Na kakšne načine se prostovoljci med seboj podpirajo? Kako bi lahko to podporo izboljšali? 

Kot rečeno se prostovoljci srečujejo na mentorskih srečanjih, kjer si lahko izmenjajo izkušnje, drug drugega poslušajo in si svetujejo, vprašajo mentorja, kako lahko pristopijo k problemu, ki morebiti nastane.

Če bi lahko spremenili eno stvar (ali dve) glede poteka prostovoljstva, s katerim se srečujete v svojem vsakdanjiku, kaj bi to bilo? To je lahko samo prostovoljstvo, način privabljanja prostovoljcev, organiziranje izobraževanj, morebitna supervizija – karkoli.

Zdelo bi se mi krasno, da bi država, tako kot to počno marsikje v tujini, prostovoljcem znala večkrat izreči javno zahvalo in priznanje ter da bi se zavedala njihove vrednosti. Imamo sicer državno nagrado, vendar imajo nekje v tujini prostovoljci brezplačen javni prevoz, vsaj nekaj dni v letu brezplačen dostop do muzejev, gledališč in podobno. Pomembno bi se mi zdelo tudi, da bi se trenutna vlada ovedla, da s tem ko kritizira nevladne organizacije, žali tudi prostovoljce in njihova prizadevanja za skupno dobro, človekove pravice, varovanje okolje, itd. To se mi zdi zelo narobe.

---

Avtorica: Nives Sovič

Sem študentka magistrskega programa psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Zanimajo me raznolike stvari; v prostem času pišem poezijo, v zadnjem času pa se veliko zanimam tudi za filozofijo znanosti.