Metoda kritičnih dogodkov je v kadrovski službi uporabna za izboljšanje počutja zaposlenih. Več o metodi si lahko preberete v spodnjem članku ter seminarski nalogi.

---

Avtorica: Tina Pogorelčnik

Metoda kritičnih dogodkov (ang. critical incident technique, CIT) je kvalitativna raziskovalna metoda, ki nam omogoča prepoznavo in razumevanje pozitivnih in negativnih izkušenj posameznikov oziroma dogodkov, ki so vplivali na razplet določene situacije (Woolsey, 1986).

Pri metodi kritičnih dogodkov s pomočjo različnih pristopov, kot so intervjuji, vprašalniki ali fokusne skupine pridobivamo podatke o izstopajočih izkušnjah posameznikov (Bott, 2016). Metoda je zelo prilagodljiva (Flanagan, 1954, v Woolsey, 1986), udeležencem pa omogoča, da izrazijo svoje mnenje in delijo izkušnje, ki so bile za njih najpomembnejše v določenih okoliščinah (Gremler, 2004, v Rameseook-Munhurrun, 2015). Uporablja se jo v zdravstvu, na področju svetovanja, oglaševanja in šolstva (Kostamo idr., 2019), veliko dodano vrednost pa ima tudi za uporabo znotraj organizacij.

Za koga je metoda kritičnih dogodkov še posebej uporabna?

Metoda je zelo prilagodljiva, zaradi česar je uporabna na številnih področjih.

Zelo uporabna se mi zdi predvsem za kadrovske službe. S pomočjo te metode lahko dobimo vpogled v dejanske izkušnje in mnenje zaposlenih in s primernim ravnanjem z ugotovitvami lahko pomembno pripomoremo k izboljšanju delovanja organizacije.

Metoda je uporabna tudi na področju šolske psihologije, saj lahko pridobimo na primer podatke o izkušnjah učencev/dijakov/študentov in na podlagi rezultatov izboljšamo njihovo počutje v šolskem okolju.

Kako se metodo kritičnih dogodkov izvaja?

Metoda kritičnih dogokov je sestavljena iz petih korakov:

1. Določitev namena izvajanja metode

Namen naj bo predstavljen v čim bolj poenostavljeni obiki (Woosley, 1986).

2. Načrt izvedbe

Določiti moramo način zbiranja podatkov, ki je velikokrat opazovanje. Priporočljivo je, da se načrt izvedbe čim bolj jasno in natančno opredeli:

• kdo bo opazovalec, kdo bo opazovani, katera vedenja se bo opazovalo,
• opazovalcem naj bo pred dejanskim opazovanjem predstavljen namen izvajanja metode,
• določitev velikosti vzorca (samo število udeležencev ni ključnega pomena, pomembno pa je število zaznanih kritičnih dogodkov).

3. Zbiranje podatkov

Podatke lahko pri tej metodi zbiramo na različne načine. Štirje načini zbiranja tovrstnih podatkov so – individualni intervju, skupinski intervju, s pomočjo vprašalnikov ali pa s pomočjo posnetkov pripovedovanja zgodb o kritičnih dogodkih (Flanagan, 1954, v Butterfield, 2005). Kot že prej omenjeno, je pri metodi kritičnih dogokov ključnega pomena količina kvalitetnih kritičnih dogodkov. Z zbiranjem podatkov lahko zaključimo, ko se pojavi prenasičenost kritičnih dogodkov oziroma, ko se dogodki začnejo pretirano ponavljati – zadostno številno dogodkov v vzorcu naj bi bilo, ko so med 100 dogodki, ki jih zberemo, le še trije ali štirje popolnoma novi (Flanagan, 1954, v Woosley, 1986).

4. Analiza podatkov

Ta korak je sestavljen iz treh delov.

Prvi del je določitev referenčnega okvirja. Pri tem lahko izhajamo iz samega namena izvajanja te metode – pomembno je torej, da določimo v kakšne namene bodo rezultati uporabljeni, saj se kategorije, ki jih določimo v naslednjem koraku lahko razlikujejo glede na sam namen.

V drugem delu analize oblikujemo kategorije. To poteka induktivno tako, da dogodke o katerih so poročali udeleženci, uvrstimo v kategorije ter v podkategorije, ki jih določimo na podlagi podobnosti dogodkov. Ta korak je precej subjektivne narave (Flanagan, 1954, v Woosley, 1986).

V tretjem delu tega koraka se odločimo, kako natančno bomo predstavili podatke – ali bomo na primer podali le po en primer vsakega vedenja ali več (Butterfield, 2005).

Poleg treh zgoraj opisanih korakov, lahko dodamo še četrti korak. V tem delu neodvisni ocenjevalci razporedijo dogodke v kategorije, ki smo jih določili. Anderson in Nilsson (1964, v Butterfield, 2005) sta ocenila, da je zadovoljivo ujemanje naše razporeditve in razporeditve neodvisnih ocenjevalcev dogokov v kategorije med 75% in 85%, v podkategorije pa med 60% in 70 %.

5. Interpretacija rezultatov in poročanje

Z namenom lažjega razumevanja bralcev, je pomembno, da so imena kategorij in podkategorij jasna in enostavna, opisi kategorij pa bogati, a ne predolgi (Smith, 1981, v Woosley, 1986).

Več o metodi si lahko preberete na spodnji povezavi:

Literatura:

Bott, G., in Tourish, D. (2016). The critical incident technique reappraised. Qualitative Research in Organizations and Management: An International Journal, 11(4), 276–300.

Butterfield, L. D., Borgen, W. A., Amundson, N. E., in Maglio, A.-S. T. (2005). Fifty years of the critical incident technique: 1954-2004 and beyond. Qualitative Research, 5(4), 475–497.

Durso, F. T., Nickerson, R. S., Dumais, S. T., Lewandowsky, S., in Perfect, T. J. (2007). Handbook of applied cognition, 2nd ed (F. T. Durso, R. S. Nickerson, S. T. Dumais, S. Lewandowsky, & T. J. Perfect (Eds.)). John Wiley & Sons, Inc.

Gilmore, D. C., in Turner, M. (2010). Improving executive recruitment and retention. The Psychologist-Manager Journal, 13(2), 125–128.

Hamlin, R. G., Sawyer, J., in Sage, L. (2011). Perceived managerial and leadership effectiveness in a non-profit organization: An exploratory and cross-sector comparative study. Human Resource Development International, 14(2), 217–234.

Kostamo, K., Jallinoja, P., Vesala, K. M., Araújo-Soares, V., Sniehotta, F. F., in Hankonen, N. (2019). Using the critical incident technique for qualitative process evaluation of interventions: The example of the “Let’s Move It” trial. Social Science & Medicine, 232, 389–397.

Peffers, S. N. (2014). Identifying innovative work behaviors: An inquiry using critical incident technique [ProQuest Information & Learning]. V Dissertation Abstracts International Section A: Humanities and Social Sciences (Vol. 75, Issue 1–A(E)).

Ramseook-Munhurrun, P. (2016). A critical incident technique investigation of customers’ waiting experiences in service encounters. Journal of Service Theory and Practice, 26(3), 246–272.

Woolsey, L. K. (1986). The critical incident technique: An innovative qualitative method of research. Canadian Journal of Counselling, 20(4), 242–254.