Intervju z Nino Milinković, Naj prostovoljko 2018
Trenutna izredna situacija ima velik vpliv na delo na različnih delovnih mestih. Ukrepi o omejitvi gibanja so privedli do prenehanja delovanja nekaterih služb, oz. do opravljanja dela od doma. Zato so se povečale potrebe po prostovoljcih, ki so nujno potrebni za zagotavljanje določenih storitev. V tem času so se spremenile oblike prostovoljnih dejavnosti in situacije, s katerimi se soočajo prostovoljci, predvsem pa pomen prostovoljstva. O tem sem se pogovarjala z naj prostovoljko leta 2018 Nino Milinković, ki me je navdušila s svojo srčnostjo in bogatimi izkušnjami. Nina je sicer absolventka Fakultete za organizacijske vede, veliko svojega časa pa nameni prostovoljskim aktivnostim na različnih področjih. Prosti čas rada izkoristi za branje, učenje kitare in ukvarjanje s športom.
Izredna situacija je na trg dela prinesla številne spremembe glede opravljanja določenih služb (npr. delo od doma). Kakšen vpliv je imelo to na prostovoljstvo? Ali so se v času izrednih razmer spremenile oblike prostovoljskih dejavnosti? Kako?
Da, zagotovo, kar smo priča tudi v vsakodnevnih medijskih objavah in pozivih občin. Če so bile pred tem aktualne tudi druge oblike in področja prostovoljstva (npr. prostovoljstvo na področju trajnostnega okolja in njegovega varovanja, prostovoljno izvajanje projektov za otroke), smo v tej krizni situaciji začeli poudarjati predvsem humanitarnost in pomoč ljudem. Poleg tega se je sedaj prostovoljstvo v večji meri usmerilo na mlade, ki so manj ogrožena skupina, medtem ko je na splošno prostovoljec lahko kdorkoli. Naloge prostovoljcev v tem času so zelo raznolike. V veliki meri vključujejo skrb za trenutno najbolj ranljivo skupino – starostnike. Za njih se odpravijo v trgovino in po zdravila, tisti usposobljeni pa delajo tudi na klicnem centru, kjer se z njimi pogovarjajo in jim nudijo psihosocialno pomoč. Prav tako je pomembno področje dela prostovoljcev v tem času tudi delo s šoloobveznimi otroci. Ker so moje prostovoljske dejavnosti vezane predvsem na mlade, sem tudi sama v tej situaciji želela pomagati predvsem tistim, ki se trenutno šolajo doma. Imela sem pomisleke, kako bodo to delo opravljali otroci priseljenci, ki imajo poleg težav z jezikom tudi druge omejitve. Zato sem se z učiteljico na osnovni šoli v naši občini dogovorila, da bom deklici, ki obiskuje peti razred, pomagala pri razlagi snovi. Poleg tega sem ji, ker doma niso imeli računalnika, celotno gradivo vsak dan natisnila in pustila v nabiralniku. Z deklico sva komunicirali preko telefona, pošiljala sem ji tudi interaktivno gradivo. Zavedati se moramo, da je omenjena deklica le en primer, ki še zdaleč ni osamljen. Iz te izkušnje se je kasneje razvila ideja, da ob podpori organizacije Global Shapers zbiramo računalnike, tablice in ostalo računalniško opremo, ki jo bomo podarili Zvezi prijateljev mladine Moste Polje. Zelo vesela sem, da se podobni projekti odvijajo tudi drugod po Sloveniji. Srčno upam, da bomo lahko vsem otrokom zagotovili nemoteno učenje, predvsem pa tistim, ki prihajajo iz bolj ranljivih skupin. Ključno je, da se tudi njim omogoči kvaliteten pouk, da se učijo našega jezika in nekoč izpolnijo svoje sanje.
Glede na številne raznolike potrebe po prostovoljcih se lahko vsak odloči, kaj mu najbolj ustreza in kako lahko pomaga glede na svoje zmožnosti. Ne smemo pa pozabiti, da smo prostovoljci običajni ljudje, ki imamo svoje življenje in družine. Zato je pomembno, da se to delo ceni in ne izkorišča, češ ker si prostovoljec pa moraš pomagati, ker se od tebe to pričakuje in ker pač lahko. Poudariti moram, da je prostovoljstvo vse, kar naredi nekdo izven svojih obveznosti z namenom, da nekomu pomaga.
Vsak posameznik ima svoje razloge za vključevanje v prostovoljske aktivnosti – nekateri v tem vidijo priložnost za nabiranje izkušenj, spretnosti in znanj, drugi si enostavno želijo pomagati. Kaj je pripomoglo k temu, da si se sama odločila sodelovati kot prostovoljka v tej izredni situaciji kljub morebitnemu tveganju?
Verjetno je veliko pripomoglo to, da sem že nekaj let prostovoljka na različnih področjih. Živim z mislijo, da kjer vidim priložnost, pomagam. Zelo všeč so mi besede, ki sem jih nekoč prebrala: »Prostovoljstvo. Potuha ali pomoč skupinam, ki so potisnjene ob rob? Vsak naj (pre)sodi sam. Zase in za kolege prostovoljce vem le, da se ne moremo obrniti stran, čeprav bi si marsikdaj to želeli.« V nenehno vključevanje v različne prostovoljne aktivnosti me vodijo pozitivni občutki zadovoljstva, ki me napolnijo z energijo in z željo spremeniti svet.
V konkretni situaciji sem ob spremljanju razmer v naših bolnišnicah in opazovanju truda zdravstvenih delavcev občutila potrebo, da se jim zahvalim in pomagam po svojih najboljših močeh. Z ekipo štirih študentov smo se pogovarjali o tem in dobili idejo, da izdelamo zaščitne vezirje in jim jih podarimo. V domači delavnici so s pomočjo 3D printerja začeli nastajati prvi vezirji. S civilno zaščito Kranj smo se dogovorili, da jih bodo razdelili naprej Centru slepih in slabovidnih ter Domovom za upokojence.
V teh neobičajnih razmerah, ko se vse vrti okrog zdravja, ki je pomembna vrednota vsakemu posamezniku, se je najlažje zapreti v stanovanje in biti na varnem z najbližjimi. Zato se bolj jasno vidi razlika med tistimi prostovoljci, ki si upajo in so pripravljeni žrtvovat oz. izpostaviti sebe z namenom, da pomagajo pomoči potrebnim.
Ali te bližnji podpirajo pri prostovoljnih aktivnostih v tem času? Sama sem imela namreč izkušnjo, da so bili bližnji precej kritični do moje odločitve, ko sem jim povedala, da sem se prijavila za prostovoljno pomoč oskrbe starejših, saj so menili, da s tem ogrožam tako sebe kot tudi njih.
Se popolnoma strinjam s teboj. Glede na mojo situacijo in to, da moramo biti doma z družino, se žal ne smem prekomerno izpostavljati. Prav tako veliko ljudi živi skupaj s starejšimi, kar onemogoča nekatere prostovoljne aktivnosti. Vendar kljub temu menim, da se z dobro voljo lahko najde pot. Vsakdo lahko pomaga po svojih najboljših močeh in vsako delo šteje! Ne pozabimo na sosede in na naše bližnje ter na dejstvo, da pogovor zelo pomaga.
Kako se je spremenila (če se je) vloga oz. pomen prostovoljstva zaradi nastale izredne situacije?
Prostovoljstvo služi kot neke vrste lepilo med državo in ljudmi, ki zakrpa luknje v sistemu in pomaga, da ljudje lažje prebrodijo obstoječe stanje. Naj razložim na primeru trenutne situacije: vlada je podala sporočilo, naj bomo v čim večji meri doma in to naj velja za vse. Kljub temu pa vedno obstajajo odstopanja, npr. ali je kdo pomislil na brezdomce, ki živijo iz dneva v dan? Kako bodo prišli do pomoči, če na ulicah ne bo ljudi, ker morajo biti vsi doma? Na tem mestu se pojavi vloga prostovoljstva, ki zaradi svoje čutnosti pomisli tudi na najšibkejše člene sistema in jim priskoči na pomoč. Če ne bi bilo vseh nas in tudi tistih prostovoljcev, ki trenutno pomagajo svojemu sosedu, bi verjetno bile luknje, strah in občutek nemoči še večje.
Trenutno je vsak prostovoljec zelo cenjen in zaželen, saj jih vse občine potrebujejo čim več. Zavedajo se, kaj prostovoljstvo kot čista in nesebična pomoč doprinese. Nekateri prostovoljci tvegajo svoje zdravje, v zameno pa ne dobijo praktično nič. Srčno upam, da bo prostovoljstvo tudi po koncu izrednih razmer še naprej tako cenjeno kot sedaj in da se ga ne bo izkoriščalo kot zastonj delovno silo. Še bolj kot zunanje potrditve pa je pomembno notranje zadoščenje ob opravljanju prostovoljstva. Vsak prostovoljec, ki se je za to zavestno odločil, ve, da je končni rezultat po opravljenem delu neprecenljiv in ga ni mogoče opisati. Najbolj otipljiv rezultat so srečni obrazi in iskren nasmeh. Ko v tistem dekletcu, ki ji pomagam pri pouku na domu, vidim otroško iskrico v očeh in hvaležnost, da lahko nemoteno sledi svojim sanjam, je moj trud poplačan.
S kakšnimi situacijami se prostovoljci srečujete primerjalno s stanjem pred nastalimi razmerami? Se v tem času pojavljajo kakšne spremembe glede počutja pri opravljanju prostovoljskih aktivnosti – npr. več tesnobe, strahu …?
Veliko stvari vpliva na slabše psihično stanje ljudi, ne samo prostovoljcev. Z družino in prijatelji se nam je že večkrat zgodilo, da smo imeli trenutke tesnobe, povezane s situacijo. Poleg tega se pojavljajo skrbi glede prihodnosti in se soočamo s številnimi dvomi. V kontekstu prostovoljnega dela so negativni občutki povezani z večjo odgovornostjo v teh časih. Ko npr. kot prostovoljec dostaviš paket hrane starejšemu posamezniku na dom, se vedno poraja misel, ali bo vse v redu. Še vedno obstaja strah, da si mu v domače okolje dostavil produkte, ki bi bili morda kontaminirani. Res je, da pazimo na higieno in varnost, a kljub temu ostajajo pomisleki, saj delamo z najbolj ogroženo skupino. Je pa res, da se večina organizacij zaveda, da so prostovoljci samo ljudje, ki prihajajo iz različnih okolij in morda nimajo zadostnega znanja. Poleg tega organizacije pomagajo tako, da so zelo fleksibilne glede dela – posamezniku ni potrebno biti prostovoljec neprestano vsak dan, ampak po potrebi in dogovoru.
Kako skrbiš za svoje počutje, še posebno v teh časih, ko se kot prostovoljka srečuješ z nekoliko bolj stresnimi situacijami? Imaš kakšen nasvet za ostale prostovoljce in neprostovoljce, kako se sprostiti?
Na srečo živim blizu gozdov, tako da me rešujejo vsakodnevni sprehodi. Trudim se odkrivati nove poti ter se izogibati ljudem. Telovadba in sonce me napolnita s pozitivno energijo in z občutkom, da bo vse dobro. Vsem bi svetovala, da skrbijo za svoje zdravje s telovadbo (tudi doma, če nimajo druge možnosti) in primerno prehrano. Poleg tega je nujen pogovor s prijatelji, družino in osebami, ki jim zaupamo. Normalno je, da občutimo tesnobo in strah, zato je ohranjanje medosebnih stikov, tudi če preko socialnih omrežij, toliko bolj nujno.
Hvaležna sem za vodo in svež zrak, elektriko in tehnologijo, ter za vse prijazne ljudi na tem svetu. Ne pozabimo, da bo tudi to enkrat minilo in ostali bodo spomini. Kakšni? To pa je odvisno od tebe.
Vsem želim veliko strpnosti ter dobre volje.
O avtorici:
Sem Ana Jurglič, študentka magistrskega študija psihologije Univerze v Ljubljani. Prosti čas najraje preživljam na sprehodih z bližnjimi ali pa ob branju dobre knjige. Znotraj psihologije me zanima predvsem pedagoška psihologija, zato tudi sama veliko svojega časa namenim prostovoljskim aktivnostim, ki vključujejo predvsem delo z otroki.
psihologijadela.com 