Čeprav je nekaj mesecev pandemije že za nami, se psihologi, kot vsi ostali, še zmeraj prilagajajo na novo “normalno”. Klinični psihologi in psihoterapevti imajo že veliko svojih skrbi, hkrati pa morajo nuditi podporo svojim pacientom, ki se spopadajo s podobnimi problemi. Kako lahko torej klinični psihologi, psihoterapevti, raziskovalci in profesorji poskrbijo zase v teh težkih časih?

Gebhardt pravi, da s tem, da delajo vse stvari, ki jih priporočajo svojim pacientom. To zajema:

• postavljanje prioritet: tako na delovnem prostoru kot v privatnem življenju se moramo odločiti, katere naloge so nujne in kaj lahko odložimo
• prilagajanje dela: če kot raziskovalec npr. ne moremo zbirati podatkov iz oči v oči, se lahko lotimo nečesa, kar že nekaj časa odlagamo, kot je analiza podatkov ali pa pisanje
• ohranjanje rutine: ohranjanje rutine nam daje občutek normalnosti v sicer ne-normalni situaciji
• ločevanje delovnega prostora od bivalnega: če je le možno, ločimo delovni prostor od bivalnega, torej delamo v drugi sobi kot bivamo, ali pa vsaj postavimo mizo v nek kot dnevne sobe tako, da kažemo hrbet večinskemu delu sobe
• ne pozabiti na osnove: zdravo prehranjevanje, zadostna količina spanja in fizična aktivnost so temelji dobre skrbi zase
• ohranjanje socialnih stikov: četudi samo preko Zooma ali Skypa
• omejitev spremljanja novic: izogibamo se nenehnega spremljanja novic, saj to povzroča nepotreben stres
• uvedba čuječnostnih ali relaksacijskih tehnik: konkretni primeri so dosegljivi na spodnji povezavi
• učenje nečesa novega: če imamo kaj odvečnega časa, je to odlična priložnost, da se naučimo kaj novega in urimo svoje spretnosti
• spremljanje svojega stanja: pomembno je, da smo do sebe prijazni. Če opazimo znake izgorelosti ali posttravmatične stresne motnje, poiščemo pomoč pri drugih psihologih.

Celotni prispevek in povezave do konkretnih čuječnostnih in relaksacijskih tehnik najdete na povezavi.