HRM / Psihologija dela

Namerno spreminjanje osebnostnih lastnosti – mit ali resnica?

Velika večina ljudi si želi spremeniti nekatere osebnostne lastnosti, predvsem tiste, ki so manj socialno zaželene in so izvor njihovega nezadovoljstva na različnih življenjskih področjih. S spremembo želijo zmanjšati svoje nezadovoljstvo oziroma izboljšati svoje počutje. Cilji za spremembo so nekoliko večji in pogostejši pri mladih odraslih in jih lahko povežemo s procesom zorenja, vendar pa si sprememb želijo tudi starejši odrasli.

Pa je namerno spreminjanje osebnostnih lastnosti res mogoče? Kljub nekaterim omejitvam izsledki
prvih raziskav kažejo, da je namerno spreminjanje osebnosti v želeni smeri mogoče in ima lahko za posameznika ugodne posledice. Glavni mehanizem spreminjanja osebnosti predstavlja sprememba
aktualnega vedenja, mišljenja in čustvovanja, ki se sčasoma manifestira v dolgotrajni spremembi osebnostnih lastnosti.

Posameznikom, ki nimajo duševnih težav, so lahko v pomoč pri spreminjanju osebnostnih lastnosti različni treningi, četudi niso specifično oblikovani za ta namen. Po osemtedenskem treningu čuječnosti je pri študentih medicine prišlo do povišanja vestnosti in čustvene stabilnosti (Krasner idr., 2009). Tudi za osemnajsturni trening čustvene kompetentnosti, usmerjen v krepitev prepoznavanja, izražanja, razumevanja, reguliranja in uporabe čustev, je bilo ugotovljeno, da izboljša čustveno delovanje pri dodiplomskih študentih, kar se je pokazalo v upadu nevroticizma in povišanju ekstravertnosti ter sprejemljivosti, in sicer v obdobju šestih tednov po intervenciji (Nelis idr., 2011). Podobno je trening spretnosti (poklicne spretnosti, veščine spoprijemanja, duhovni razvoj in socialne spretnosti) pri udeležencih, ki so bili na šesttedenskem programu odvajanja od drog, privedel do značilnega povišanja čustvene stabilnosti, vestnosti, odprtosti, ekstravertnosti in sprejemljivosti. Na dimenzijah čustvene stabilnosti, vestnosti in sprejemljivosti so se spremembe ohranile še 15 mesecev po intervenciji (Piedmont, 2001). Tudi za meditacijo je metaanaliza (Sedlmeier idr., 2012) pokazala, da učinkuje na zmanjšanje anksioznosti in nevroticizma ter v manjši meri tudi nekaterih drugih manj prilagojenih osebnostnih lastnosti (npr. egoizem, dominantnost, psihoticizem).

Več o samoregulaciji pri spreminjanju osebnostnih lastnosti si lahko preberete v izvirnem članku na povezavi.