Blog / Zelena organizacija / Čustva pri delu

Zakaj lahko čustva rešijo svet?

Piše: Matic Matjašič

Zakaj veliko ljudi kljub jasnim in številnim empiričnim dokazom o globalnem segrevanju še vedno ničesar ne ukrene? Slišimo lahko razloge kot je »nima veze, kaj jaz počnem, če ostali uničujejo okolje« ali pa »pff, taljenje ledu pa res nima nobene veze z mano, polarnega medveda še nikoli videl nisem«. Takih in drugačnih razlogov, s katerimi skušamo opravičevati našo neaktivnost pri zaščiti okolja, je veliko. Lepota čustev pa je, da se ne ozirajo na naš racionalni (razumski) del in nas motivirajo za ukrepanje tudi, ko bi naš razum trdil, da je vsak trud zaman. Ljudje namreč ščitimo tisto, kar ljubimo, pa četudi se vsak napor zdi brezupen.


Kakšna je vloga psihologije pri zaščiti narave?

Okoljski problemi so v resnici vedenjski problemi, saj smo ljudje tisti, ki s svojim vedenjem ali odsotnostjo ustreznega vedenja največ doprinesemo h globalnemu segrevanju, izginjanju gozdov in izumiranju živalskih vrst. In kdo je tisti, ki bi moral ponuditi svojo pomoč, če ne psihologija, ki se ukvarja ravno s preučevanjem vedenja in vsega, kar vpliva nanj. Naj naštejem samo nekaj dejavnikov, ki vplivajo na vedenje in jih je dobro upoštevati, če želimo doseči spremembo pri ljudeh: navade, zaznavanje situacije, kognitivna pristranost, usmerjenost v kratkoročne posledice, pričakovane in dejanske norme, ovire, identiteta, emocije, osebna izkušnja in še bi lahko našteval. Za razlago vsakega izmed naštetih dejavnikov bi verjetno lahko napisal svoj blog, vendar se bom v tem osredotočil na čustveno vez z naravo, saj mislim, da je ta lahko izredno močan motivator, ki je pogosto spregledan pri vpeljevanju novih okoljskih politik.

Če izhajamo iz uvodne misli, da ljudje ščitimo tisto, kar ljubimo, je naslednji korak le še pripraviti ljudi, da bodo ljubili naravo in bomo dosegli spremembo. Sliši se enostavno, vendar kdorkoli od vas je že bil ujet v tako imenovanem »friendzonu«, ve, da je vzbuditi čustva naklonjenosti pri drugem vse prej kot lahka naloga. Zato se pojavlja vprašanje, kako to doseči v praksi.

Ali bi nam lahko na pomoč priskočili živalski vrtovi?

Teh ustanov se še danes drži negativen sloves, saj jih ljudje vidijo zgolj kot zapore za živali, čeprav imajo danes tudi še bolj pozitivno stran. V času, ko propadajo številni ekosistemi in z njimi izginjajo življenjski prostori mnogih živalskih vrst, so in bodo živalski vrtovi v tretjem tisočletju zadnje pribežališče za poslednje predstavnike svoje vrste. Tam pa se njihova pot ne konča nujno, saj živalski vrtovi že danes v sodelovanju z drugimi organizacijami vračajo osebke nazaj v njihov naravni življenjski prostor. Skrbijo pa tudi za izobraževanje in ozaveščanje javnosti o ogroženih živalskih vrstah in globalnem segrevanju ter izvajajo številne raziskave, ki bodo pomagale zagotoviti obstoj živalskih vrst. Danes živalski vrtovi tako dobivajo povsem novo in bolj pozitivno vlogo, saj predstavljajo središča znanja o varstvu narave.

Podobno meni tudi psihologinja Susan Clayton, ki preučuje vlogo živalskih vrtov pri zaščiti narave. Ugotavlja, da se v živalskem vrtu ljudje dobro počutijo, še bolj pomembna ugotovitev pa je, da se želijo na nek način povezati z živalmi. Hkrati stik z živalmi sproža interakcijo med ljudmi, kar omogoča oblikovanje skupnih vrednot, ki se nanašajo na zaščito narave. Za vrednote pa vemo, da so neizogibno povezane s čustvi. Tako npr. ko mislimo, da je nekaj, kar je nam pomembno ogroženo, občutimo jezo  in nato veselje, ko uspemo to stvar zaščititi. Če uspemo doseči, da si ljudje naravo postavijo za osebno vrednoto, jo bodo skušali zaščititi ne samo z ločevanjem ali varčevanjem energije, pač pa na vse možne načine. Namreč posebnost vrednot za razliko od pravil ali norm je ta, da niso omejene zgolj na eno situacijo, pač pa so nam pomembne v vseh situacijah.

Kako čustva pomagajo pandam preživeti?

Vir: Pixabay

Če mi še vedno ne verjamete, da čustva igrajo pomembno vlogo pri zaščiti narave, vam za primer navajam pande. Za reševanje teh ljubkih kosmatincev letno zapravimo milijone, s čimer bi lahko rešili na desetine drugih živalskih vrst in ne zgolj ene same. Ironično pri vsem tem pa je, da se zdi, da se pande na vse pretege trudijo, da bi nam otežile njihovo reševanje. Prehranjujejo se namreč zgolj z bambusom, ki nima skoraj nikakršne hranilne vrednosti in ga morajo posledično na dan preglodati do 30kg, za kar potrebujejo ogromen teritorij. Poleg tega pa kljub skrajnim prijemom, kot je uporaba viagre, nimajo prav velike želje po razmnoževanju. Ta neproporcionalna razporeditev konzervacijskih naporov med živalskimi vrstami še predobro kaže na vlogo čustev pri reševanju narave, saj so nam pande bolj pri srcu kot pa na primer določena vrsta žab in bi zato storili vse in še več, da jih rešimo. Primer pand nam torej jasno kaže kakšno moč imajo lahko čustva pri zaščiti okolja in jih je zato potrebno vključiti tudi pri vpeljevanju zelenih delovnih mest.

 

Kako izkoristiti čustva zaposlenih za spreminjanje vedenja?

Ko se ljudje povežemo z živalmi, se pri tem vzpostavi čustvena vez z naravo in posledično jo želimo zaščititi.  V živalskem vrtu se tako lahko povežemo z živalskimi vrstami, ki jim grozi izumrtje ali pa izguba življenjskega prostora. S tem prej oddaljeni okoljski problemi, katerih posledice se nas niso dotikale, naenkrat postanejo osebno pomembni. Pri zaposlenih bomo upoštevanje okoljske politike najlažje dosegli s tem, da jim pokažemo, kako lahko pomagajo s svojim vsakodnevnim vedenjem.  Tako lahko na primer nad kopirni stroj obesimo sliko izginjajočega tropskega gozda ali pa na primer za namene varčevanja z energijo obesimo sliko umirajočega polarnega medveda, ki zaradi taljenja ledu izgublja življenjsko pomembna lovišča.

S tem, ko pri zaposlenih vzpostavimo čustveno povezanost z naravo, in upamo, da jim bo zaščita narave postala pomembna vrednota, smo poskrbeli za motivacijski del spremembe. Vendar pa je to le začetek – ljudje morajo namreč vedeti, proti čemu usmeriti svojo motiviranost. S prispodobo lokostrelca si lahko predstavljamo, da smo sedaj napeli tetivo na loku in smo pripravljeni na strel, vendar če pred seboj ne vidimo tarče, je ne bomo zadeli, ne glede na to, kako močno bomo napenjali lok. Moramo se torej naučiti kako zaščititi to kar nam je ljubo in če zopet za primer vzamem živalske vrtove, nas ti skozi svojo izobraževalno vlogo odlično učijo o tem s čim povzročamo propadanje ekosistemov in z nasveti kako ustaviti in obrniti tok uničenja, ki sedaj pustoši po našem planetu.

Zaključne misli

Čustva so torej odlična vstopna točka za izobraževanje o zaščiti okolja, saj si bomo informacije o stvareh, ki jih imamo radi, bolje zapomnili in bomo tudi bolj motivirani za spremembo našega ravnanja. Ko od zaposlenih pričakujemo, da bodo sprejeli novo okoljsko politiko, ne smemo pozabiti na motivacijo, ki bo najmočnejša, če bomo pri zaposlenih uspeli razviti občutek navezanosti na okolje. Zaključil pa bi s tole mislijo: »Le kar človek pozna, ima lahko rad, in kar ima rad, tudi ohranja«.



O avtorju bloga:

Matic Matjašič

Rad gradim. Svoja otroška leta sem preživel v naravi, kjer sem gradil najrazličnejša bivališča. V kasnejših letih pa sem začel graditi sebe. Tako vneto gradim svoje znanje, gradim svoje kompetence in gradim boljše odnose. Vztrajno pa gradim tudi svoje telo in zdravje, saj se vsakodnevno ukvarjam s športom. Gradim najboljšo verzijo sebe v upanju, da bom lahko v prihodnosti prispeval k izgradnji lepšega in bolj prijaznega sveta.