Nekega dne sem v svojem e-poštnem nabiralniku v enem izmed promocijskih mailov prebrala besedno zvezo »joga v podjetju«. Prva asociacija je bila, da zaposlene v neki firmi obiščejo joga učitelji in zanje pripravijo vadbo joge. Dalje nisem pretegovala svojih misli in mail sem izbrisala, saj nisem niti zaposlena, niti joga učiteljica. Ta termin sem nato še večkrat zasledila, vendar se z njim nisem pretirano ukvarjala. Nekaj let kasneje sem sedela na avtobusu ljubljanskega mestnega prometa in se – ne vem po kakšen naključju – spomnila na »joga v podjetju« in porodilo se mi je nekaj vprašanj: Zakaj zaposleni potrebujejo jogo v službi? S kakšnim namenom jim delodajalci zagotovijo to aktivnost med delovnim časom? Kakšen profil zaposlenih lahko obiskuje jogo in podobne aktivnosti?

Vem, da podjetja zaposlenih ne nagrajujejo zgolj finančno, ampak tudi s popusti pri različnih nakupih, članarinah v telovadnicah in fitnesih ipd. Od kolega sem slišala celo, da jih v podjetju vsak teden obišče maserka in vsak zaposleni, ki dela v pisarni je enkrat mesečno upravičen do masaže. Zaposleni v proizvodnji do tega niso upravičeni. Razumem, da je sedeče delo lahko zelo naporno za telo, vendar pa menim, da je tudi delo v proizvodnji naporno, tako fizično kot tudi psihično in tudi tamkajšnji zaposleni bi si masažo po mojem mnenju zaslužili, vendar ne, rezervirana je za zgolj za »izbrane« zaposlene. Vendar zakaj?

Pogosto slišimo, da se v današnjem času mešata profesionalno in zasebno življenje. Zaposleni vedno več dela nosijo domov, k čemer pa je pripomogel tudi razvoj tehnologije, ki nam omogoča, da smo (če moramo ali želimo) dosegljivi praktično konstantno. Tudi v aktivnostih, ki sodijo v posameznikov prosti čas vidim trend mešanja le-teh z delovnim delom dneva. Morda ste že kdaj videli Googlove tematske pisarne, družabne igre, ki jih ponujajo zaposlenim, komplekse kakšnih tehnoloških parkov, kjer najdemo vse od restavracij do vrtca in fitnesa ali pa morda prostore znanega spletnega medija s pretežno zabavno vsebino BuzzFeed, kjer zaposleni poleg dela lahko igrajo tudi namizni tenis in izbirajo med velikimi količinami malic in prigrizkov. Vse omenjeno in še več je ustvarjeno z namenom, da bi zaposleni čim raje preživljali svoj čas v službi, da bi se vmes »sprostili« in »zabavali« ter nato nadaljevali z delom. Poskrbljeno je za njihovo prehrano, udobne naslonjače in kavče, kjer si lahko odpočijejo ter športne rekvizite, prav tako pa npr. vrtci v tehnoloških parkih skrbijo za otroke zaposlenih (tako so otroci blizu staršem, vendar pa sklepam, da precej časa preživljajo v vrtcih, saj je njihovim staršem »tako fino« v službah). Morda sem staromodna, zagotovo pa vsakemu odgovarja različno okolje dela, vendar se mi zdi, da bi bilo veliko bolj smiselno pustiti PROSTOčasne dejavnosti, ki dobesedno pomenijo »čas, ko si prost« (v službi je to potem prosti čas znotraj službenega časa?), času pred ali po službi. Če si delodajalci tako želijo spočitih in sproščenih zaposlenih, naj raje pristanejo na krajši delovni čas (npr. 6-urni delavnik) v katerem bo zaposleni lahko skoncentriran na službo in delovne naloge, pred ali po službi pa bo imel dovolj čas za aktivnosti, ki ga veselijo in jih bo lahko izvajal v okolju in z ljudmi, ki mu najbolj odgovarjajo.

Morda kdo misli, da delodajalci zaposlenim omogočajo različne aktivnosti med delovnim časom (npr. jogo, masažo…), ker želijo, da bi se ti na delu počutili dobro, čutili, da je nadrejenim oz. podjetju zanje mar, čutili pripadnost podjetju… Sama mislim, da resnični razlog tiči v tem, da si delodajalci želijo, da so zaposleni čim bolj produktivni, s čimer bo podjetje lahko še naprej mantralo svojo neoliberalno mantro – rast, konkurenčnost, učinkovitost, produktivnost… Večini delodajalcev v resnici ni zares na človeški, medosebni ravni mar za zaposlene. Morda za tiste, ki so višje na hierarhični lestvici še (odvisno od njihovih osebnih koristi), ali pa za t.i. del salariata, za delavce v proizvodnjah, za tiste, ki so vklenjeni v prekarna delavna razmerja, pa nikakor ne. Njim običajno ne nudijo omenjenih dodatkov in nagrad… Zakaj bi, saj so zanje hitro zamenljiv kader, ki jih bo po možnosti čim prej nadomestila še cenejša delovna sila ali pa novi pogodbeni delavci, od katerih je pričakovana predanost podjetju, medtem ko je njihovo delo tam pogosto šteto v tednih, prihodnost pa pogosto meglena, fleksibilna in nesigurna. Da ne bo pomote, tega ne doživljajo vsi pogodbeni delavci, nekaterih takšen pristop k delu odgovarja, vendar pa menim, da je še vedno velika večina, ki jim ne. Ob tej priliki priporočam delo Guya Standinga Prekariat: Nevarni novi razred, ki z vseh perspektiv opiše življenje prekarnega delavca. Za konec bi še opozorila, da sem v tem bloku precej negativno opisala delodajalce, vendar si v današnjem času, kjer prihaja na vsakodnevni ravni do kršitev pravic zaposlenih, ne zmorem orisati bolj svetlih trenutnih in prihajajočih razmer. Poleg omenjene knjige, kot dodatno branje priporočam tudi blog (bolj objektiven zapis), ki opisuje »prodajo« svoje blagovne znamke (oz. samega sebe) podjetju, prelaganju odgovornosti za zaposlitev v celoti na posameznika in iluzijo svobodnega trga dela.

Nina Stanojević

Sem študentka magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poleg študija svoj čas rada posvečam prostovoljnemu in raziskovalnemu delu, sodelovanju pri vsebinskem oblikovanju revije Panika in okoljskemu aktivizmu. Skušam slediti aktualnemu družbeno-političnemu dogajanju, predvsem preko branja različne literature in udeležbe na različnih dogodkih. Znotraj študija me najbolj pritegnejo področja klinične in razvojne psihologije ter nevropsihologije. Prosti čas pogosto preživljam na sprehodih in pohodih, ob pitju kave na balkonu, občudovanju svojih sobnih rastlin, pripravi veganske hrane za cimre in branju člankov.