Piše: Kristina Rakinić

Ljudje smo od nekdaj težili k napredku, k temu, da je bilo naše delo opravljeno hitrejše, boljše in lažje. Vse industrijske revolucije so delovale po omenjenem načelu. Cilj industrije je napredek in povečanje dobička, vendar lahko bi rekli, da težnja k stalni rasti in povečevanju dobička, še nikoli ni bila tako močno zasidrana tako v naša individualna življenja kot tudi znotraj strukture svobodnega trga dela. To težnjo poganja neoliberalna ideologija, ki temelji na tekmovalnih odnosih in prepričanju, da je vsak lahko uspešen podjetnik, če si tega le dovolj želi oz. če za to dovolj trdo dela.

Na prvi pogled se nam lahko zdi, da je naša družba na vrhu moči, če se le uzremo po vseh tehnoloških inovacijah in napredkih, katerim smo priča v zadnjem času. Bliža se prihod avtonomnih vozil, genskega inženiringa in odstranjevanja slabih genov pri nerojenih otrocih, 3D tiskalnikov, ki nam bodo natiskali nove popolnoma delujoče organe zgolj s pritiskom na klik, itn. Toda postavljam si vprašanjem, če smo s tem napredovali tudi kot družba, smo bolj humani, nam je bolj pomembno  skupno dobro in smo bolj zadovoljni, srečni?

Četrta industrijska revolucija,za katero je značilen tehnološki napredek, digitalizacija, robotizacija dela,  je močno povezana z neoliberalno ideologijo oz. neoliberalizmom, katerega glavna značilnost je svoboden pretok blaga na globalnem trgu, porast privatizacije in zgubljanje vloge in moči držav oz. premeščanje moči na velike multinacionalke. Posledično je svoboden trg prinesel oz. vnesel velike spremembe v naši zaznavi tega, kaj pomeni biti zaposlen in kaj pomeni biti delavec. Danes se mladi zaznavamo kot mini podjetja, vsak je svoja lastna tovarna oz. produkt, ki se  “prodaja” na trgu dela. Poleg svojih znanj in izkušenj pa je treba prodati tudi svoje kompetence, ki vključujejo tudi našo osebnost, stališča, vrednote in prepričanja. Ni več pomembno zgolj kaj znaš in veš, temveč tudi, kakšna osebnost si. Prevladujoča miselnost današnjega časa se glasi: »Vsak lahko uspe, če si tega dovolj želi in če bo za to dovolj trdo delal.« Odgovornost za zaposlitev je preložena na vsakega posameznika, ta mora sam poskrbeti za to, da bo zaposlen oz. zaposljiv, kar pomeni, da bo uspešen v prodaji samega sebe na globalnem trgu dela. Kaj bo počel, kako bo počel, s čim se bo ukvarjal, pri tem mu je prepuščena popolna svoboda.

Skladno s spremembo ekonomskega sistema so se spremenili tudi tipi zaposlitve. Vse več je samozaposlenih in najemanja zunanjih sodelavcev. Govorimo lahko o pojavu globalne prekarizacije. Tudi v Sloveniji je prekarnost nekaj, kar močno spreminja ustroj naše družbe oz. delavnega prebivalstva. Tehnološki napredek, pojav družbenih omrežij, praktično brezplačno oglaševanje in prodajanje samega sebe kot znamke, ki prinaša denar, omogoča to, da danes vsakdo na razmeroma lahek način vstopi kot posameznik na trg dela. Ljudje so tako prepričani, da jim tak tip zaposlitve prinaša svobodo, ki si jo tako zelo želijo in potrebujejo. Mnogo organizacij spreminja svoj način zaposlovanja, saj je ta začel temeljiti na zunanjem izvajanju dejavnosti (angl. outsourcing), kar pomeni, da organizacija zaupa zunanjim izvajalcem nekatere dejavnosti, ki jih sicer zmore opravljati tudi sama. Glavni razlog za to je predvsem nižanje stroškov zaposlenih. Ljudje, ki so vpeti v tak tip zaposlitve, pa lahko doživljajo stalne pritiske, saj nikoli ne vedo, kdaj bo organizacija prekinila sodelovanje z njimi.

Prekarizacija in neoliberalna ideologija sta prinesli močno spremembo v tem, kako delavci zaznavajo druge delavce. Naj navedem primer dveh prevajalcev, ki sta oba zaposlena kot samostojna podjetnika. Eden drugega zaznavata kot konkurenco, vpeta sta v tekmovalen odnos in si v stiski ne bosta pomagala, temveč bosta slednjo lahko izkoristila za svoj uspeh, ki je nekaj, kar v naši družbi postaja vedno bolj cenjeno. Prevladovati je začela usmerjenost v samega sebe in v kult “samostojnega podjetnika”, ki ga na nek način omogočajo in spodbujajo prosto dostopne ter brezplačne tehnologije in spletna omrežja, ki nastopajo tu predvsem v vlogi medija, ki omogoča (samo)promocijo. Posledično se tako izgubljajo veščine delovanje za skupno dobro in utrjevanja skupnosti. Pomoč in osredotočenost na druge, skrb za svoje zaposlene, je nekaj, kar je zaznano kot ovir na pohodu na vrh, vrh finančnega uspeha.

Svoboda na trgu dela prinaša veliko negativnih posledic, o katerih pa zagovorniki neoliberalizma seveda ne spregovorijo oz. jih poskušajo odpravljati z zagovarjanjem in upravičevanjem  meritokracije, načela, ki zagovarja uspeh glede na posameznikov trud in talent oz. glede na njegove sposobnosti. Prekarni delavci so dnevno soočeni z raznolikimi pritiski, kot so npr. nestabilnost na trgu dela, finančna in socialna nevarnost, prisiljenost v nižanje cene svojih storitev, itn. S temi pritiski se soočajo dnevno, preko celotnega dneva. Ta novi tip »svobodne« zaposlitev je namreč močno zabrisal mejo med zasebnim, prostim in delovnim časom. Od digitalnega sveta se praktično nismo več sposobni ločiti, tako fizično (ljudje tudi zaspijo s svojimi mobilnimi telefoni), kot tudi psihično ne (ko nimamo mobilnega telefona na vidnem mesto ob nas, hitro postanemo nemirni). Uporaba tehnologije pa je predpogoj za naš obstoj na trgu dela. Če se ne javimo na klic, se bo mogoče javil kdo drug in izgubili bomo potencialno delo. Prekarni delavci se tako soočajo z veliko nestabilnostjo, saj nikoli ne vedo, ali bodo naslednji dan še zanimivi za delodajalce oz. stranke. Bodo odpadli zaradi njihovih zastarelih digitalnih kompetenc, ki so danes cenjene bolj kot izkušnje? S tem se ustvarja prepričanje in verjetje, da je vsakdo v vsakem trenutku nadomestljiv, kar samo še doprinese k občutkom skrbi in napetosti.

Svobodni trg in občutek, da nam lahko uspe karkoli, je lažen. To, kaj nam lahko uspe, je močno odvisno od tega, v kakšnem okolju odraščamo in kakšen je naš finančni in predvsem socialni kapital. Svoboda, da smo lahko kdorkoli, s katerimikoli vrednotami in prepričanji, je zopet lažna, saj bodo zaposlitev dobili tisti, ki delujejo po načelih neoliberalizma. Svobodo pri odločanju o tem, kako želimo preživeti dan in življenje močno omejuje tehnologija, saj nas stalno opozarja in poziva k stalni aktivnosti na trgu in s tem zbuja občutek strahu, da nas v vsakem trenutku lahko zamenja nekdo drug.

---

Opis avtorice bloga:

Sem študentka magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Znoraj psihologije me najbolj zanima področje socialne psihologije in nasploh prepletanje individualnega in družbenega. Strmim k osvajanju, poglabljanju in širjenju svojega znanja. To dosegam predvsem preko branja različne literature in preko obiskovanja predavanj, konferenc in simpozijev. Veliko odgovorov o stanju naše družbe pa dobim tudi preko obiskovanja gledaliških predstav, ogledov aktualnih filmov in likovnih razstav.