Piše: Eva Boštjančič

Čeprav je poletje in čas dopustov, pa nad nami visi breme negotovosti, kaj bo jeseni – ali bom še imel službo, po kateri poti bom komunicirala, kje naj zaslužim denar, ker sem ostal brez dela, kako bom spet usklajevala delo in družino. Raziskave kažejo, da marsikdo, ki ima pogodbo za določen čas, dela še bolj zavzeto, motivirano, brezpogojno. Njegov oz. njen namen je boriti se, se dokazati, obdržati trenutno delo in vsekakor preživeti.

In na tej točki lahko pomembno vlogo odigra prav vodja. Da zaposlene usmerja in jih vodi do zastavljenega cilja. Profesor Fred Luthans opisuje vodenje kot motiviranje ljudi, da samostojno (on uporablja izraz ”prostovoljno”) delujejo v smeri doseganja skupnih ciljev. Torej ne gre za priganjanje, ne gre za določanje nedosegljivih rokov, ne za podrejanje in ne za enosmerno komunikacijo. Gre za proces, v katerega vstopata vodja in podrejeni sočasno, prostovoljno in motivirano. Vodja je tisti, ki zaposlene usmerja, jasno komunicira o skupnih ciljih in pazi tudi na to, da zaposleni ne izgorijo. Recepta proti izgorelosti ni, obstaja pa kar nekaj koristnih priporočil:

• Bodimo fleksibilni – upoštevajmo, da imajo naši zaposleni tudi privatni del življenja, nekateri imajo otroke, drugi stare starše, tretji hobije, ki jih lahko opravljajo le pri dnevni svetlobi (nekaj konkretnih nasvetov za vzpostavitev ravnovesja med delom in prostim časom). Če določimo jasne in merljive cilje, ni potrebno šteti ur, ki jih zaposleni preživijo na delovnem mestu. A delo mora biti opravljeno, zato zaposlenim jasno povejmo, kaj pričakujemo,a jim ob tem ponudimo določeno mero fleksibilnosti (npr. gibljiv delovni čas, izreden dopust, možnost dela od doma…).

• Postavimo meje – zase in za svoj tim jasno določimo začetek in konec delovnega tedna, opredelimo delovnik in z njim tudi ure, ki so namenjene izključno privatnemu življenju.

• Bodimo vzgled – ne sklicujmo daljših sestankov po tretji uri popoldne in ne pošiljajmo e-pošte ob devetih zvečer. Le v nujnih primerih lahko komuniciramo izven delovnega časa. V času dopusta se odklopimo in bodimo vzgled drugim. 

• Ponudimo delo od doma – naj obstaja možnost, da se lahko posameznik sam, a vnaprej odloči, kdaj lahko dela od doma. Že enkrat tedensko takšna sprememba delovnega okolja poveča zadovoljstvo in zavzetost zaposlenih (raziskava o avtonomiji pri usklajevanju dela in prostega časa).

• Preverjajmo – sprašujte zaposlene, kako so, kako napredujejo z delovnimi nalogami, ali imajo morda trenutno kaj stresnega, obremenjujočega v privatnem življenju. Vprašajte jih tudi, kako jim vi, kot vodja ali kot kolega, lahko pomagate.

• Ne stavimo le na najboljše – izogibajte se delegiranju nalog le najbolj sposobnim, najbolj pridnim, najbolj zavzetim. Tako boste sami sprožili »prekletstvo najboljših« –za dobro opravljeno delo dobiš še več dela. Ki potem z lahkoto pripelje do izgorelosti.
• Poenostavljajmo – racionalizirajte sestanke, izogibajte se odvečni komunikaciji po e-pošti in se raje usmerite k sestankom v živo ali na uporabo aplikacij, ki so namenjene učinkoviti komunikaciji (npr. Slack, BaseCamp…).

• Načrtujmo – jasno komunicirajte o viziji, ki naj bo kratka, jedrnata in prav vsem zaposlenim razumljiva. Preverjajte, ali zaposleni poznajo in razumejo skupne cilje. Da je njihovo delo pomembno in odgovorno ter da vedo, kam se pri tem usmeriti (da ne izgubljajo odvečne energije in časa).

• Sprostimo se – poskrbite, da se zaposleni veselijo jutranjih prihodov na delo, da se imamo skupaj prijetno in da se včasih tudi nasmejimo. Ni vse tako resno, kakor je videti.

Izgorelost je res bolezen našega časa. A je stanje, ki ga lahko preprečimo, če se le zavedamo, kako hude posledice prinašajo znaki izgorelosti za posameznika in njegovega delodajalca. Poleg vsega napisanega pa je potrebno še nekaj – gre za zaupanje in medsebojno spoštovanje. Na tem temelji prav vse!