O prostovoljstvu smo na naši strani že veliko pisali. Tukaj si lahko preberete nekaj o razliki med prostovoljstvom in volunturizmom, tukaj najdete nekaj o prostovoljstvu v izrednih situacijah, tukaj pa o prostovoljstvu med imigranti.
Avtorica: Alja Vižintin
Spremljam upokojence. Nekateri se utapljajo v dolgčasu, morbidnosti, negativizmu, monotonosti in nesreči. So fizično in psihično postarani. Spet drugi imajo več energije kot mladi, so agilni, pozitivni, nasmejani in polni optimizma. Živijo v enakem sistemu, doživeli so bolj kot ne enake travmatične zgodovinske dogodke (vojno, revščino, bolezni), soočili so se z upokojitvijo… Sprašujem se, kaj bi lahko bilo tisto, kar botruje takšni razliki med njimi…
Gre za upokojitev ali gre za povsem novo življenje? Ne glede na obstoječe odgovornosti, nič več zgodnjega vstajanja. Samo mir, tišina in ljubezen. Pa je res tako lahko?
Prehod v upokojitev je prav gotovo pomemben mejnik v življenju posameznika. Lahko bi rekli, da se pri posamezniku pojavi razvojna kriza, ki jo bolj ali manj uspešno razreši. Upokojenci se lahko soočajo s težavami, kot so zmanjšana samozavest, teža s strukturo življenja oz. vsakdanjika, občutek praznine, motnja identitete itn. Vzrokov za težave je več, vendar pa bi izpostavila tiste, za katere menim, da so pomembni viri težav, ki jih lahko z nekaj truda opravi vsak posameznik brez pomoči in večjih težav. Upokojenci pogosto ne najdejo smiselnega udejstvovanja v družbi. Težave imajo s strukturo življenja, saj nimajo več obveznosti, ki jih morajo opravljati po določenem urniku. Zato se lahko pojavi tudi občutek praznine. Z upokojitvijo je posamezniku, ki mu je opravljanje njegovega poklica predstavljalo pomemben del njegove identitete, le-to naenkrat odvzeto. Včasih so bili piloti, kaj so pa sedaj? Upokojenci? Starostniki?
Če povežem spremembe, ki jih upokojitev prinese in prej omenjena dva tipa upokojencev ugotovim, da je tistim, ki so polni optimizma in veselja, skupna vključenost v prostovoljne dejavnosti, ki pripomorejo k uspešni razrešitvi t.i. razvojne krize. Seveda ne trdim, da je to edini pogoj za srečo, vendar pa verjamem, da ima prostovoljstvo pri tem pomembno vlogo in blagodejen vpliv na posameznika.
Zakaj?
Prostovoljstvo upokojencem izboljša kvaliteto življenja, saj je dober način, da ostanejo aktivni in ohranjajo svoje telesno zdravje. Mnogi se ob upokojitvi počutijo prestare za določene aktivnosti, vendar menim, da je to le prepričanje, ki pa v večini primerov ne drži. Družba v aktivnostih posameznika motivira, da je sposoben izvesti aktivnosti in s tem poveča tudi samozavest in zmanjša občutek starosti. Saj veste, kaj reče notranji glas: »če lahko on, potem pa lahko tudi jaz«. Prostovoljne dejavnosti niso pomembne la za fizično aktivnost, temveč omogočajo socialne stike in oblikujejo podporne skupine na podlagi skupnih interesov. Po mojem mnenju so socialni stiki eden največjih bogastev, ki ga daje prostovoljstvo upokojencem. Zmanjšuje občutke depresije, žalosti, nesreče.
Pomembna korist prostovoljstva je tudi zmanjšanje praznine, ki se pojavi ob prenehanju opravljanja dela. Aktivnosti potekajo po določenih urnikih, zato se izboljša struktura vsakdanjika. Menim da je to tudi odlična motivacija, saj se aktivirajo tudi tiste dni, ko se ne počutijo najbolje. Prostovoljne aktivnosti so pogosto oblikovane tako, da s svojim delovanjem pripomorejo k boljšemu delovanju družbe. S tem lahko ponovno dobite občutek koristnosti in uporabnega udejstvovanja v družbi.
»Oh ta mlajša generacija, kako so nemogoči!«
Vsak od nas je zagotovo že slišal navedeno izjavo iz ust upokojencev. Ljudje skozi razvoje stopnje na svet gledamo z različnimi očmi. V kolikor se upokojenci zaprejo med štiri stene in se utapljajo v svojih mislih in pogledih na svet niso odprti za razmišljanje drugih, povsem tuja pa jim je perspektiva mlajših generacij. Še eden pomemben vidik prostovoljstva v pokoju je povezovanje generacij. S pripadniki mlajših generacij lahko delijo svoje znanje in oblikujejo pomembne povezave med generacijami. Menim, da izgradnja povezave med generacijami iz obeh strani ponudi spoštovanje in potrditev po kateri človek hrepeni. Medtem ko starejši delijo svoje modrosti in izkušnje, lahko mlajši upokojence naučijo kaj novega in s tem ustvarijo nov pogled na določene stvari/dogodke. Z učenjem novih veščin se tudi upočasni staranje možganov, zato se ohranja njihovo delovanje na čim višjem nivoju.
Prostovoljstvo v pokoju je odlična priložnost za aktivnosti, ki jih posameznik v življenju kljub veliki želji ni uspel izvajati. Najpomembnejše je, da izbrane aktivnosti posameznik izbere na podlagi lastnega zanimanja, altruizma in veselja.
Upokojitev je lahko konec, zaključek ali pa nov začetek. Lahko si jo predstavljamo kot ovenel cvet ali kot plod, ki se je razvil iz cveta. Večina ima moč, da se sami odločijo za eno ali drugo pot. Se boste po upokojitvi vdali v monotono življenje ali boste ostali aktivni in svojemu življenju dodali »višnjo na vrh tortice«? Ne pripnite si etikete upokojenec, raje bodite prostovoljec in uživajte v vsakem življenjskem obdobju.
O avtorici: Sem študentka podiplomskega študija psihologije na UL. Zanima me predvsem klinična psihologija, nevropsihologija in športna psihologija. Za študij psihologije sem se odločila, ker želim pomagati ljudem in ker se trudim razumeti, zakaj se ljudje vedejo, kot se. V prostem času se rada družim z družino, rada igram odbojko in poslušam (ter redko igram) klasično glasbo.
psihologijadela.com 