Avtorica: Eva Boštjančič

Čeprav je december, vreme v Ljubljani ni več tako, kot je bilo včasih. Snega smo do zdaj imeli le za okus, nizke temeperature so že prava redkost, zmrzovanja skoraj ne poznamo več. Tudi odnosi med ljudmi so decembra 2020 drugačni, kot so bili leto poprej. Vse bolj smo oddaljeni drug od drugega, postajamo nestrpni, nezaupljivi, včasih celo vzkipljivi in agresivni. Pa ne le v privatnem življenju, ampak tudi na delovnem mestu, v šolskem okolju, pri nakupih ali pri osebnem naročanju storitev. Kaj nam manjka? Zakaj smo taki?

---

Manjka nam varnosti, primanjkuje zaupanja, rabimo več vzpodbudnih besed, vsakodnevne komunikacije. Zelo enostavno je to napisati, kako pa naj to izpeljemo v praksi? V nadaljevanju bom delila nekaj preprostih idej, predlogov, kako lahko »manjkajoče stvari« vsaj delno nadomestimo z metodo ledolomilcev. Metoda je uporabna npr. ob koncu družinskega kosila ali na začetku uradnega sestanka. Uporabimo jo lahko med odmorom med dvema predavanjema, ob kavi ali zgolj kot online spletno druženje. Takih druženj v letošnjem decembru pa bo gotovo veliko več, kot jih je bilo v preteklosti.

Torej, kje začeti? Najprej moramo določiti namen in cilj – zakaj bomo to metodo uporabili in kaj želimo z njo doseči. Lahko je cilj npr. povezovanje, boljše poznavanje drug drugega ali uvod v kasnejše predavanje. Vsebino temu primerno nato tudi pripravimo oz. prilagodimo. Pa si poglejmo nekaj primerov.

• Če bomo organizirali novoletno srečanje, lahko v vabilo napišemo, da si pred srečanjem vsak udeleženec za ozadje (Zoom, Skype, Microsoft Teams ipd.) izbere sliko, ki opisuje njegove plane za leto 2021. To je lahko npr. slika oddaljenega kraja (potovanje), slika prijateljev (druženje) ali morda kakšen nov hobi (peka z drožmi) ipd. Ko se srečanje začne, vsak predstavi svoje načrte in si pri tem pomaga z izbranim ozadjem.
• Če smo v manjših skupinah (družinsko srečanje, »break out« rooms, delovni timi), lahko zastavimo vprašanje, kakšen bi bil naslov filma, ki bi ga posneli o svojem dosedanjem življenju. Razmišljamo lahko tudi o igralki, igralcu, ki bi nas v tem filmu igral, morda celo o soigralcih. Malo bolj drzni in kreativni pa lahko predstavijo še ideje za scenarij.
• Če želimo, da zaposleni razmišljajo o prihodnosti naše delovne organizacije, lahko vsak pove naslov v časopisu, ki naj bi izšel čez npr. tri leta – kaj bo pisalo o naši organizaciji, kateri dosežki bodo izpostavljeni, katere afere ipd.
• Srečanje lahko začnemo, prekinemo ali končamo z enim od naslednjih vprašanj, ki jih seveda ustrezno prilagodimo zbranim udeležencem ter namenu srečanja: Kje se vidiš čez 10 let? Če bi danes moral iti na samotni otok, katere 3 stvari bi vzel s seboj? Če bi lahko imel super moč, katero vrsto bi izbral? Opiši dan, ki je bil do zdaj najboljši dan v tvojem življenju. Katera je tvoja najljubša knjiga? Po katerih lastnostih/dejanjih se te bodo drugi spominjali? Lahko mečemo tudi igralno kocko in odgovorimo na vprašanje, ki je ob številu pik na kocki (glej sliko).

• Za še bolj sproščeno vzdušje lahko podamo udeležencem navodilo, da mora vsak o sebi (ali pa o določeni temi) povedati dve resnični trditvi ter eno neresnično. Drugi pa potem ugibajo, katera je bila neresnična.
• Vsak v skupini lahko anonimno zapiše (v katero izmed spletnih aplikacij, ki to omogočajo, npr. Mentimeter ali Retro tool) določen dogodek iz svojega otroštva, mladosti, ostali pa ugibajo, komu izmed udeležencev se je to zgodilo. Podoben ledolomilec je tudi ta, da vsak pokaže določen predmet, ki si ga je vnaprej izbral in pripravil (po vnaprejšnjih navodilih moderatorja), ker ga spominja npr. na njegove dosežke/ ob katerem se lahko najlažje sprosti/ ki jo nasmeje.
• V dobi online srečanja lahko drug z drugim delimo tudi najljubšo/ najbolj uporabno  aplikacijo, ki jo uporabljamo v službene ali privatne namene.

To so bili ledolomilci, s katerimi lahko bolje spoznamo drug drugega, se povežemo ter zgradimo varen prostor za delo ali le za prijetno vzdušje, doma ali na delovnem mestu. Možnosti za online povezovanje so res brezmejne.

Vse to rabimo, da lahko živimo. Da preživimo to res naporno obdobje. Da dobimo še kako pomemben občutek varnosti, sprejetosti, pripadnosti. Potem je vse drugo lažje, bolj spontano in sproščeno.