Blog / Zelena organizacija

Kaj se zgodi, če tega ne kupimo?

O vplivu zelenega delovnega okolja lahko berete v infografiki, za vas pa smo pripravili tudi infografiko, v kateri je opisanih 10 korakov do bolj zelene organizacije.


Piše: Marko Šopar

Recikliranje je dobra rešitev za varovanje okolja. Ne drži. No, vsaj ne v tolikšni meri, kot si želimo. Dolgo časa je bila v boju za varovanje okolja glavna mantra: “Recikliraj!”. Doma, na delovnih mestih in povsod drugod smo zato začeli postavljati ekološke otoke ter sčasoma ponotranjili ločevanje odpadkov.

Ločevanje je postalo, vsaj meni, tako samoumevno, da v tujini pogosto zmedeno iščem koš za embalažo, nato pa vendarle – s težkim srcem – plastenko odvržem kar v koš za ostale vse odpadke. Vendar pa že nekaj časa ugotavljamo, da (le) recikliranje ni prava pot. Kaj pa zdaj?

Pojdimo po drugi poti

Če smo še tako vestni ločevalci odpadkov, jih lahko (trenutno) recikliramo le del. Poleg tega ne pozabimo, da tudi proizvodni proces pogosto ni nič kaj zelen. Za resnično doseganje trajnosti je zato veliko primernejši pristop zmanjšanje števila izdelkov, ki jih uporabljamo, uporaba kvalitetnejših in
obstojnejših izdelkov ter prizadevanje za to, da s stvarmi ravnamo pazljivo in jih ob okvari, če je le možno, popravimo, ne pa takoj zamenjamo.
V nadaljevanju zapisa bom poskušal predstaviti, kako si lahko pri tem pomagamo z minimalizmom.

Kdo je minimalist?

V zadnjem času se precej zanimam za minimalizem in po prebiranju različnih zapisov, mi je najbližje ostala naslednja definicija minimalista: Minimalist verjame, da je bolje imeti manj stvari, ki so hkrati bolj kvalitetne (Hm, kje smo to že slišali?).
To mu omogoča, da:

1) manj časa posveti ukvarjanju s stvarmi in več časa dejavnostim in ljudem, ki jih ima rad;

2) porabi manj denarja za nepotrebne nakupe in se raje osredotoča na stvari, ki so mu pomembne.

Minimalist verjame, da je bolje imeti manj stvari, ki so hkrati bolj kvalitetne.

Trajnostni pristop = minimalizem?

Verjamem, da ni bilo pretežko ugotoviti, da imata trajnostni pristop in minimalistični način življenja kar nekaj skupnih točk. Vendarle pa se minimalizem od trajnostnega pristopa razlikuje v pomembnem vidiku – v zgodbi, ki je v ozadju. 

Živeti z manj se samo po sebi ne sliši precej mikavno. Živeti s tistim, kar ti je pomembno, pa je precej bolj privlačna ideja.  

Z vpeljevanjem minimalizma v svoj življenjski slog bomo v naš vsakdanjik relativno hitro in enostavno vnesli tudi več trajnosti (npr. kupujemo manj oblek, kadar pa jih, kupujemo kvalitetno in od trajnostno usmerjenih proizvajalcev; kupujemo tiste obleke, ki so za nas – iz takšnih ali drugačnih razlogov – resnično pomembne). 

Načinov, kako živeti minimalistično v svojem zasebnem življenju, je veliko (poleg oblek lahko omejimo še pohištvo, naprave, okraske, spominke s potovanj, hrano, kozmetiko, itn.). Poraja pa se naslednje vprašanje:

Ali lahko z minimalizmom vnašamo trajnost tudi na delovnem mestu?

Verjamem, da ja.

Ker pa verjamem tudi, da odgovornosti za trajnost ne bi smeli prelagati (izključno) na posameznika, ampak bi moralo biti za to poskrbljeno na sistemski ravni, odpiram nekaj vprašanj za premislek o možnosti vpeljevanja minimalizma na nivoju podjetja:

Ali res potrebujemo pisarno?

Ali pa lahko delo opravimo od doma? Morda se lahko dobivamo v deljenih oz. skupnih delovnih prostorih (angl. coworking)? Sta lastna pisarna in delo v pisarni res nekaj, kar je tako pomembno? Ali pa je mogoče pomembnejša tista ura, ki jo prihranimo pri delu od doma, ker se nam ni treba peljati v pisarno?

Ne samo, da lahko z delom od doma prihranimo čas, v nekaterih primerih, a ne vedno in povsod, lahko delujemo tudi trajnostno. Trajnostno pa lahko delujemo tudi s tem, ko si delovni prostor delimo z drugimi (hkrati pa še prihranimo pri najemnini).

V marsikaterem podjetju bi bilo seveda utopično pričakovati, da ne bi imeli lastne pisarne, vseeno pa lahko razmislimo o vsaj kakšnem dnevu dela od doma in s tem poskrbimo, da takrat avto ostane v garaži. 

Kaj vse si lahko delimo?

Ali potrebujejo vsi zaposleni svoj službeni računalnik? Svoj službeni avto? Ali je to res tako pomembno, ali pa kupujemo zato, ker lahko? Je mogoče, da z dobro organizacijo in smiselno časovno razporeditvijo dela poskrbimo, da si zaposleni »orodja« delijo?

Kaj so naša poslovna darila? 

So materialni izdelki edina in najboljša možnost? Ali lahko poslovnemu partnerju raje podarimo doživetje, ki mu je pomembno? Zakaj ne bi nekomu, ki obožuje gledališče, podarili gledališke vstopnice, navdušencu nad športom pa ogleda nogometne tekme?

Kakšen je naš promocijski material?

Koliko našega promocijskega materiala se znajde v košu po eni (ali nobeni) uporabi? Je tisoče in tisoče plastičnih kulijev z našim logotipom res najboljša izbira? Ali na vsakem internem ali promocijskem dogodku res potrebujemo vodo v plastenkah z ovitkom v naših barvah? Ali pa lahko ponudimo nekaj, česar bo po količini sicer manj, a bo na prisotne naredilo nepozaben vtis?

Kaj lahko naredim jaz, posameznik?

Načini za vpeljevanje minimalizma in realne možnosti za izvedbo teh načinov se razlikujejo od podjetja do podjetja. Kljub ukrepom, ki se (ali pa se ne) sprejmejo na ravni podjetja, pa se vseeno kot posamezniki, podobno kot doma, tudi na delovnem mestu srečujemo s situacijami, v katerih se lahko vprašamo:

  • Ali to res potrebujem?
  • Kaj se zgodi, če tega izdelka ne uporabim/kupim?
  • Ali obstaja bolj trajnostna in/ali enostavnejša rešitev, ki bo rešila moj problem?

Ob tem pa nikar ne pozabimo, da smo ravno posamezniki tisti, ki sprejemamo odločitve tudi o spremembah na ravni podjetja

Odgovornosti za trajnost ne bi smeli prelagati (izključno) na posameznika, ampak bi moralo biti za to poskrbljeno na sistemski ravni.

Novo, večje, … ?

Minimalizem se zdi kot idealno nasprotje vztrajnemu lovljenju novih, večjih, lepših – stvari. Tistih stvari, ki so še edini košček sestavljanke, ki nas loči od zadovoljstva, dobrega počutja, sreče. Tistih stvari, ki se nato vztrajno kopičijo na novih, večjih, grših kupih – v našem stanovanju oz. pisarni ali na smetišču. Marsikdo ideji o minimalizmu že uspešno sledi v svojem zasebnem življenju. Ali je mogoče čas, da ji začnemo uspešno slediti tudi na delovnih mestih?


Marko Šopar, dipl. psih. (UN)

Rad (se) učim – najraje o ljudeh. Rad se pogovarjam – najraje o idejah.  Rad oblikujem – najraje dogodke in celostne grafične podobe. Rad igram – najraje nogomet in klavir. Po novem rad tudi pišem – najraje o psihologiji (dela).