Študentje kadrovskega modula zaključnega letnika študija psihologije na UL smo pripravili konferenco pod mentorstvom red. prof. dr. Eve Boštjančič.
Predstavili bomo 15 metod, ki so lahko uporabne na področju razvoja in dela s kadri. Vabljeni vsi, ki si želite spoznati nove in inovativne metode, ki vam lahko koristijo pri delu s kadri ali pa si želite razširiti svoje znanje.

Z nastopom četrte industrijske revolucije je prišlo do velikih sprememb na trgu dela in tako tudi pričakovanj, ki jih imajo delodajalci od kandidatov za zaposlitev. Poleg visoke strokovne teoretične usposobljenosti in so danes na trgu dela pomembne še druge lastnosti delavcev, ki v izobraževanju navadno niso v ospredju. Imenujemo jih mehke veščine. Omogočajo učinkovito prilagajanje spremembam …

Kakšna naj bo pohvala? Naše pohvale pogostokrat ne padejo na plodna tla, čeprav menimo, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Sicer je lepo slišati besede “Super, bravo!”, vendar pogosto ne dosežejo pravega učinka pri nas, saj so presplošne, hkrati pa ne vemo, čemu natančno so bile namenjene. Hitro ugotovimo, da področje močno presega meje uporabe metode kot tehnične sestavine pri vpeljevanju sprememb v delovni organizaciji. Pot do podajanja in sprejemanja pohval…

Danes z vami delimo 3 seminarske naloge, v katerih so študenti raziskovali vpliv informacijsko-komunikacijske tehnologije na delo in zaposlene. Dotaknili se bomo računalniške samoučinkovitosti v povezavi s starostjo, zavzetostjo pri delu in udeležbo na izobraževanjih pri zaposlenih, doživljanja tehnoloških sprememb v slovenskih mikro podjetjih, ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem ter zadovoljstvom na delovnem mestu…

Uspešno izveden razgovor je lahko zelo interaktiven ter ima pozitivne učinke na delovno okolje in delo podrejenega. V praksi pa se pogosto izkaže, da so vodje na izvedbo razgovora nepripravljene in so negotove o načinu podajanja povratnih informacij. Poglejte, kako lahko vodje pripomorejo k boljši komunikaciji tekom tega pomembnega pogovora.

”Gospodična, skoraj smo pozabili. Ali opravljate kakšno prostovoljno delo?”, se je glasilo še zadnje vprašanje na mojem prvem zaposlitvenem razgovoru. Medtem, ko sem razmišljala, ali naj raje povem zgodbo o tem, kako sem predvčerajšnjim pomagala sosedi nesti težke vrečke iz trgovine vse do doma, ona pa me, mimogrede, naslednje jutro ni niti pozdravila, ali pa bi morda raje delila, kako sem brezdomcu Janezu, ki vsako jutro čaka na parkirišču, popolnoma nesebično kupila sendvič na poti na faks, je iz mene kar bleknilo: »Seveda, prostovoljna gasilka sem.« Ko sem se že poslavljala, sem dodala še nekaj v smislu, da se mi zdi pomembno, da si ljudje znamo pomagati, brez pričakovanja, da bi dobili kaj v zameno. Ob tem pa sem se v mislih kar naprej vračala k Janezu. Podoživljala sem občutek sreče, ki ga je v meni vzbudila hvaležnost v njegovih očeh. Začela sem razmišljati, kdo od naju je pravzaprav bolj profitiral…