”Gospodična, skoraj smo pozabili. Ali opravljate kakšno prostovoljno delo?”, se je glasilo še zadnje vprašanje na mojem prvem zaposlitvenem razgovoru. Medtem, ko sem razmišljala, ali naj raje povem zgodbo o tem, kako sem predvčerajšnjim pomagala sosedi nesti težke vrečke iz trgovine vse do doma, ona pa me, mimogrede, naslednje jutro ni niti pozdravila, ali pa bi morda raje delila, kako sem brezdomcu Janezu, ki vsako jutro čaka na parkirišču, popolnoma nesebično kupila sendvič na poti na faks, je iz mene kar bleknilo: »Seveda, prostovoljna gasilka sem.« Ko sem se že poslavljala, sem dodala še nekaj v smislu, da se mi zdi pomembno, da si ljudje znamo pomagati, brez pričakovanja, da bi dobili kaj v zameno. Ob tem pa sem se v mislih kar naprej vračala k Janezu. Podoživljala sem občutek sreče, ki ga je v meni vzbudila hvaležnost v njegovih očeh. Začela sem razmišljati, kdo od naju je pravzaprav bolj profitiral…