Prostovoljstvo je opredeljeno kot altruistično dejanje, ki nam prinaša veliko veselja. Lahko pa ga razumemo kot sebično dejanje. O motivaciji za prostovoljstvo smo se že pogovarjali s Sabrino Lever.

---

Avtorica: Katja Gorzetti

“Gospodična, skoraj smo pozabili. Ali opravljate kakšno prostovoljno delo?”, se je glasilo še zadnje vprašanje na mojem prvem zaposlitvenem razgovoru. Medtem, ko sem razmišljala, ali naj raje povem zgodbo o tem, kako sem predvčerajšnjim pomagala sosedi nesti težke vrečke iz trgovine vse do doma, ona pa me, mimogrede, naslednje jutro ni niti pozdravila, ali pa bi morda raje delila, kako sem brezdomcu Janezu, ki vsako jutro čaka na parkirišču, popolnoma nesebično kupila sendvič na poti na faks, je iz mene kar bleknilo: »Seveda, prostovoljna gasilka sem.« Ko sem se že poslavljala, sem dodala še nekaj v smislu, da se mi zdi pomembno, da si ljudje znamo pomagati, brez pričakovanja, da bi dobili kaj v zameno. Ob tem pa sem se v mislih kar naprej vračala k Janezu. Podoživljala sem občutek sreče, ki ga je v meni vzbudila hvaležnost v njegovih očeh. Začela sem razmišljati, kdo od naju je pravzaprav bolj profitiral…

Prostovoljec – človek z veliko dobrote v srcu

Večina definicij o prostovoljstvu poudarja predvsem altruizem in nesebično pomoč drugim. Prostovoljno dejanje je samo tisto, katerega motiv izhaja iz popolne dobrote osebe, ki delo opravlja, hkrati pa oseba za svoje dejanje ne prejme nobene materialne koristi. To naredi zgolj in samo iz lastne želje po solidarnosti in pomoči drugim. »Kako nesebično,« je najbrž misel, ki se vam je porodila v glavi ob prebranem. Pa je res?

Prostovoljno delo je delo z ljudmi, zanje in zase

Koristi prostovoljnega dela so obojestranske.

Prostovoljstvo osebi daje:

• Občutek kompetentnosti,
• Občutek solidarnosti in
• Občutek pomembnosti.

Za opravljanje formalnega prostovoljstva, se mora oseba sprva včlaniti v neko organizacijo. Tako postane del širše skupnosti, pridobi nova poznanstva in prijateljstva, hkrati pa zadovoljuje svoje potrebe po sprejetosti in pripadnosti.

Seveda pa ima tudi neformalno prostovoljstvo številne koristi. Prostovoljec skozi prostovoljno delo krepi svoj čut za razumevanje, občutljivost in človekove pravice. Skozi delo in pomoč drugim, pridobi nova znanja, veščine, izkušnje, vrednote ali celo nov pogled na svet. S prostovoljstvom si lahko oseba izboljša samozavest in pogled na lastno življenje, saj ob tem, ko pride v stik z osebami v stiskah, zna bolj ceniti lastno življenje, družino, lastno ekonomsko stanje in fizično zdravje. Prostovoljstvo lahko človeku predstavlja možnost za osebno rast in ga navdaja z občutkom zadovoljstva ob tem, da je storil nekaj dobrega za druge. Nenazadnje pa postaja prostovoljstvo v svetu vrednota, ki lahko posamezniku dvigne možnost zaposlitve in je lahko dobra delovna referenca.

Predvsem na prehodu iz mladostništva v odraslost, lahko prostovoljstvo predstavlja velik korak na poti k zrelosti. Skozi prostovoljno delo si mladostnik utira prve korake izven zaledja varnega domačega okolja in začenja sam sebi iskati košček, kamor bi se v tem svetu lahko umestil. Nauči se, da svet, ki se nahaja zunaj, ni samo pravljičen. Nauči se, da družba, katere del je tudi sam, za svojo tančico navidezne pravičnosti, skriva tudi velike krivice. Postopoma se nauči, da prihaja čas, ko bo moral sneti svoja rožnata očala in v poplavi vseh, nemalokrat nasprotujočih si informacij, načel in vrednot, najti tiste, njemu lastne.

Vem, kaj si mislite. Še vedno vam ni jasno, zakaj prostovoljstvo ni popolnoma  nesebično. Kako je lahko sebično, če pa prostovoljec, vsem lastnim koristim navkljub, vse delo opravlja samo in zgolj iz dobrih namenov?

Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni

Prostovoljstvo prinaša tudi veliko pasti, ki se jih ponavadi kot prostovoljci ne zavedamo. Te pasti sem sama tudi poimenovala:

1. PAST HVALEŽNOSTI

Naša dejanja vedno spremlja nek občutek tihega pričakovanja. Če ste eni izmed tistih, ki mislite, da vi vedno pomagate brez pričakovanj, vas vabim k razmisleku o tem, ali ste bili kdaj po nekem dobrem dejanju razočarani nad odzivom. Kjer ni pričakovanj, tam namreč ni razočaranj. Pomislite, kako bi se počutili, če bi vas prijateljica na primer prosila, če jo lahko odpeljete domov in bi vi to storili, naslednjič pa bi vi enako prosili njo, ona pa bi vam odvrnila, da žal živite predaleč. Bi se počutili jezno, morda razočarano? Če ste odgovorili pritrdilno, potem ste se tudi sami že ujeli v past hvaležnosti. Past hvaležnosti pa je škodljiva, ker gre v resnici za pogojevanje do pomoči potrebnih. Lahko bi rekli, da za svoje dobro dejanje pravzaprav ”zahtevamo” nekaj v zameno, ”zahtevamo” hvaležnost.

2. PAST USMILJENJA

Kot prostovoljci ljudje velikokrat pomagajo ljudem, ki so se znašli v kakršnikoli stiski; brezdomci, žrtve naravnih nesreč, starejši, ki potrebujejo pomoč… Ti ljudje se prostovoljcem začnejo smiliti, zato si želijo zanje narediti kar največ. Sliši se pohvalno, vendar pa je meja med sočutjem in podcenjevanjem zelo tanka. Precej hitro lahko prostovoljci začnejo tem ljudem pomagati tudi pri stvareh, za katere pravzaprav sploh ne potrebujejo pomoči. Tako te osebe postanejo le še bolj  pasivne in še bolj odvisne od pomoči.

3. PAST NADVLADE

V past nadvlade se prostovoljci najpogosteje ujamejo predvsem, ko gre za nudenje prostovoljne pomoči v državah tretjega sveta.  Če je prostovoljstvo preveč agresivno, se lahko zgodi, da država, v kateri se prostovoljno delo opravlja, postane pasivni prejemnik in ne nosilec sprememb. Država začne bolj zaupati prostovoljcem kot lastnim strokovnjakom tudi pri delu, za katerega prostovoljci sploh niso usposobljeni. Prostovoljstvo lahko tako kaj hitro postane oblika paternalizma. Prostovoljci hranijo svoj občutek pomembnosti in koristnosti, posledice za gostiteljsko državo pa so opustitev lastnih lokalnih strokovnjakov, hkrati pa tudi storitve slabše kakovosti.

Je torej prostovoljstvo sploh nekaj dobrega?

Absolutno! Prostovoljci s svojimi dejanji skrbijo za boljši jutri nas vseh. Oni so tisti, zaradi katerih je družba plemenitejša. ”Ne razumemo”, boste rekli… ”Zakaj potem vsa ta pridiga o sebičnosti?” Naj pojasnim.

Še vedno mislim, da je prostovoljstvo sebično, vendar pa besedo sebičnost razumem drugače, kot jo razume velika večina. Družba je tista, ki je ”zlorabila” besedo sebičnost in jo prikazala kot nekaj, česar se je potrebno sramovati, kot nekaj, kar družbi prizadeja gorje. Rečemo, da je sebična oseba tista, ki ji je mar zase in se ne zmeni za sočloveka. Besedo sebičnost ”mečemo” naokoli v prepirih kot žaljivko, z njo označimo osebo, ki sebi dela dobro, drugim pa slabo. Vendar pa beseda sebičnost izvorno ne pomeni tega. Že antični filozofi so pisali o tem, kako smo sebičnosti po krivici pripisali negativni prizvok (tisti drugi del, da osebi ni mar za druge), ki pa se ga žal kar ne more in ne more znebiti. Sebičnost ne pomeni nujno nekaj slabega. Pravzaprav si upam celo reči, da je sebičnost dobra in da je nujno potrebna lastnost vsakega posameznika. Zdravo sebična oseba je oseba, ki poskrbi zase. Zgolj to. To pa ne nujno izključuje tudi skrbi za druge.

Ljudje mislimo, da smo naredili nekaj nesebičnega in dobrega predvsem takrat, ko nekaj naredimo za dobro drugega, sebe pa pri tem skoraj ”povozimo”. Če nekaj naredimo hkrati za druge in zase, pa imamo že grenek priokus, saj smo tudi mi nekaj pridobili in zato dejanje ni bilo narejeno nesebično. Oh, kako se motimo! Sebičnost in prostovoljstvo se ne izključujeta; dejanje je lahko hkrati sebično in prostovoljno.

Tisti, ki nima, ne more dajati, tisti, ki pa ima, pa lahko da toliko, kot želi

Obstaja rek, ki pravi, da ljudje največ lahko naredimo za druge s tem, da sebe postavimo na prvo mesto. Z drugimi besedami; ljudje ne moremo dajati, če sami nimamo. Vzemimo za primer dva različna otroka, ki čakata na šolsko malico. Prvi otrok pograbi svojo malico v trenutku, ko košara z malico pride v razred. Potem pa je tu drugi otrok, ki čaka. Ta otrok se umakne iz vrste in počaka, da bodo vsi ostali otroci imeli svojo malico, nato pa bo sam odšel do košare in vzel svoj kos. Na prvi pogled izgleda, da je prvi otrok pač sebičen, drugi pa je strpen in prijazen in nesebično čaka na svoj kos. Če bi morali izbrati, kateri izmed njiju bo bolj verjetno podaril  svoj sendvič sošolcu, ki ni naročen na malico (opravil prostovoljno dejanje), bi večina izbrala drugega otroka. Razumem tako mišljenje, saj sem bila tudi sama pogosto ta drugi otrok. Vse dokler nisem ugotovila, da včasih v košari nič več ne ostane. In čeprav bi ta drugi otrok še tako rad podaril sendvič lačnemu sošolcu, tega ne more storiti, saj je zaradi svoje ”nesebičnosti” ostal brez svojega sendviča, ki bi ga lahko podaril. Sedaj razumete?

Šele ko osrečujemo sebe, lahko osrečujemo tudi druge

”Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”

Da bi lahko vedeli, kaj želimo spremeniti v svetu, se moramo sprva sebično poglobiti vase. Ugotoviti moramo, kdo smo, zakaj obstajamo, od kod prihajamo in kam gremo. Naučiti se moramo živeti svoje življenje, šele nato lahko drugim pomagamo pri njihovem.

V današnjem svetu se pomen naravnih skupnosti izgublja. Pojavlja se vse več posameznikov in skupin, ki so ogrožene ali izključene iz družbe. Prav v sodobni družbi je zato pomen prostovoljstva velik, saj brani interese teh skupin. Prostovoljstvo izboljšuje kakovost življenja v družbi, prispeva k njenemu socialnemu napredku in k razvoju družbenih vrednot. Ljudje se, ko se znajdemo v stiski, vedno vračamo h kolektivizmu, k skupnosti. Začnemo se obračati drug proti drugemu, saj smo skupaj veliko močnejši.

Zavedanje je ključ

Zato vas toplo vabim k prostovoljstvu. Toda najprej vas povabim, da postanete sebični – zdravo polni samih sebe. Poskrbite, da boste tisti prvi otrok, saj boste s tem, ko boste imeli sendvič,dobili v roke ”žogico moči”. Nato pa poskrbite tudi, da boste moč uporabili plemenito in boste to žogico podali tudi  tistim, ki jo najbolj potrebujejo.

---

O AVTORICI

Sem Katja Gorzetti, študentka magistrskega študija psihologije v Ljubljani. Zanimajo me predvsem pozitivna psihologija, psihološka preventiva in plesna terapija. V prostem času se rada ukvarjam z različnimi športi, obožujem ples in petje.