O prostovoljstvu smo že veliko pisali. Prostovoljstvo kot življenjski slog nam je predstavil dr. Janez Matos, pisali pa smo tudi o motivaciji za prostovoljstvo.

---

Avtorica: Pika Ranc

Anika Popič je že izkušena in aktivna humanitarka. Nekoč je bila tudi sama žrtev, zato dobro ve, kaj pomenijo stiske in tudi, kako pristopiti k pomoči. Za svoje plemenito pomoč številnim posameznikom v stiski – z zbiranjem pomoči, hrane, organizacijo dobrodelnih tekov, koncertov, je prejela tudi več priznanj, tudi iz rok predsednika Republike Slovenije za posebne dosežke na natečaju Prostovoljec leta 2018, vendar je zanjo največje priznanje, ko s pomočjo uspe in prizadetim pomagati zaživeti novo življenje. Vse to počne ob službi in v poslanstvo vzgaja tudi svojega otroka. Pomoč sočloveku jo osrečuje in notranje bogati.

Kaj vam pomeni prostovoljstvo? 

Prostovoljstvo je del mojega življenja, to je ponujanje pomoči človeku v stiski skozi čut za uboge ljudi, ki bijejo razne bitke. Sama brez premisleka ponudim dlan sočloveku zato, ker tudi sama vem, kako je živeti v pomanjkanju in trpinčenju. Zaradi tega ne želim, da bi še kdo trpel. Vsak, ki pomaga, je koristen in s tem pridobi zadovoljstvo ter občutek sreče. Sama tega ne dojemam kot delo, ampak kot veliko srčno poslanstvo, kjer me vodi srce in kar me osrečuje. 

Ko delujete dobrodelno, storite veliko dobrega za druge, kaj pa bi rekli, da sami pridobite in kako se počutite ob tem delu?

Ko na primer spremljam družino in diham z njo 24 ur na dan, ko premaguje raka pri malem otroku, trepetam, ker ne vem ali bo uspelo – malčku, družini in meni. Ko pa spoznam, da otrok uspe in ko zdrav teka za žogo naokoli skupaj s prijatelji, je v meni nepopisna sreča, zaradi katere mi vedno znova zaigra srce in spolzijo solze po licu.

Vas ob službi prostovoljno delo dodatno krepi kot osebnost?

Dodatno me izpolni in gradi v smislu, da si ti lahko popolnoma drugačen od svojih staršev, ki so te trpinčili, da si lahko človek, ki razume stisko in ki je pripravljen vedno znova ponuditi dlan. Drugače gledaš na stvari in svet, ljudi, ceniš vsako malenkost. Ceniš življenje, da živiš.

Kaj menite o prostovoljstvu kot o iskanju smisla? 

Morda kdo niti ne išče smisla, se pa zgodi, da se na primer na cesti kdaj za trenutek poglobi, zazre vase, zadiha s polnimi pljuči ter pozdravi sočloveka, ki tisti hip stoji pred njim. Zakaj? Ker razmišlja, da je morda prav ta človek v stiski in mu z prijaznim pogledom, pozdravom in toplim nasmehom lahko omili še kako hud boj.

Kako se vaši motivi za prostovoljstvo morda razlikujejo od drugih prostovoljcev? Če se-kakšne ste opazili pri drugih? 

Pri vsakem so drugačni motivi, spraševali so me že, koliko sem plačana. Nekateri ne vidijo nič drugega kot to, da želiš biti prepoznaven v medijih, tudi dvomi se pojavljajo pri ljudeh. Nekateri dejansko res izkoristijo tudi medije. Sama se držim načela Toneta Pavčka: Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi. Trudim se puščati dobre sledi v ljudeh z stiskami. Bodi dober človek, to je moje razmišljanje.

Anika Popič. Vir: arhiv Večera.

Vam godi, da je vaše delo javno prepoznano? Je tudi to vaša motivacija?

Nikakor javna prepoznavnost ni moja motivacija, zelo pozitivno pa je, da s pomočjo medijev lahko širiš težke zgodbe, ki postanejo znane čez noč. Ne predstavljam pa si, kako bi vse akcije izpeljala brez srčnih novinarjev in medijev, s katerimi sodelujem vsa leta, prinesejo tudi veliko lepega, saj pišemo velike srečne konce zgodb ljudi v stiskah. Z osebno prepoznavnostjo na cesti, trgovini…, se naučiš živeti in to vzameš kot pozitivno. Ne odobravam pa, da nekdo hodi na javne dobrodelne dogodke samo zato, da se lahko slika in pokaze širši množici, da je dobrodelen. Da si dobrodelen, je potrebno poseči globoko v svojo dušo, pomagati in se ne pojaviti samo takrat, ko je potrebna na primer fotografija z bolnim človekom za naslovnico. 

Za dobrodelno delo ste prejeli že veliko zahval in priznanj, tudi iz rok predsednika Boruta Pahorja, in še nenehno vztrajate pri poslanstvu, kaj vas žene še naprej? 

Nobeno odlikovanje ne sme biti tisto, ki te bi gnalo naprej. Lepo in zelo častno je, ko vidiš, da drugi prepoznajo tvoje delo, dobroto, te nagradijo, a največja nagrada in sreča je ravno to, ko vidiš prej na smrt bolnega človeka, da je danes zdrav in na široko nasmejan do ušes. 

Vas je v prostovoljstvu kdo tudi razočaral, kakšni so bili v resnici motivi teh ljudi? 

Tudi to se je zgodilo, pa je zgodba morda že javno prepoznana po vsej Sloveniji. To me je zelo potrlo, se me dotaknilo, ampak sem nekako gledala tako, da smo tako sama kot dobrotniki delali vse za otrokove terapije in napredek z upanjem, da bo družina denar vložila s pravim namenom. 

Kaj naredite, ko prepoznate človeka, ki mu pomagate, pa v resnici pomoči ne bi potreboval?

Taki družini sem uredila omejitve denarne pomoči, se povezala s Karitasom ali Rdečim križem, da so potem oni plačevali položnice za terapije ali druge opcije zdravljenja, ali pomagala s trgovinskimi boni, da družina namensko lahko porabi zbrani denar. Družini nisem rekla neposredno, vem, prevarali ste me in vso Slovenijo. Ampak sem preprosto določila način porabe denarja. Takšno družino s tem zelo omejiš in tudi razjeziš. Vsekakor zdaj preverim ter preučim razmere.

Kdaj opazite trenutek, da bi se nekdo že lahko postavil na lastne noge, kako ukrepate?

To niso napredki čez noč, gre za mesece, tudi leto ali dve. Si v stikih z njimi, z vsakim spleteš posebno čustveno vez, ki ostane za vedno. Vedno jih bodriš, motiviraš v pozitivni luči, nikoli jim ne zabrusiš, zdaj je čas, da se postaviš na lastne noge. Veliko jih res bije hud boj, verjemite, da sami spoznajo, kdaj se lahko postavijo na lastne noge.

Anika Popič na dobrodelnem teku. Foto: Arhiv Večera. 

Kako k sodelovanju pritegnete koga, nekoga, da se vam pridruži pri akciji? Kaj mu poveste?

Preprosto, da je človek potreben pomoči, opišem situacijo, zberem različne ljudi, ekipe, pa naj gre za dobrodelen tek, koncert, zbiranje oblačil, hrane… Prav za vsako akcijo se povežem z ljudmi v tistem kraju in nihče ne reče NE. V vseh letih sem spoznala in sodelovala z ogromno srčnimi ljudmi.

Kako razporejate svoj čas, da poleg službe, družine, prijateljev, v svoj urnik vključite tudi čas za prostovoljstvo?

Tukaj ni merjenja v minutah, urah, dnevih. Preprosto si predan ves prosti čas temu. V to vključim svojega otroka, ki tako že od malega raste v veliko dobroto. Tako živiš drugačen način življenja od ostalih. Ne hodiš po kavicah, ampak je prostovoljstvo zate kot družina. 

Letos smo se znašli v zelo specifični situaciji časa epidemije. Kakšne spremembe opažate? 

Vidim, da zdaj tudi nekoč egoisti drugače gledajo na svet in ponujajo pomoč, želijo biti koristni. Ljudje so se začeli povezovati, družine preživijo več časa skupaj ter morda vidijo, česar prej niso opazili. Vsekakor si ljudje v tej epidemiji želijo samo zdravja, predvsem starostniki. Epidemija bo ljudi notranje obogatila.

Pri posameznikih, ki se soočajo z depresivnimi občutji, se večkrat pojavlja občutek izgube smisla v življenju. Kaj menite o tem, da je prav pomagati drugemu tisto, s čimer lahko posameznik začuti smisel svojega življenja?

Srečala sem ljudi, ki so sami živeli v stiski, pa so me spraševali, kako lahko oni komu pomagajo. Vsekakor človek, ki je depresiven, sam s pomočjo drugemu, dobi smisel življenja in drugačnega pogleda.

Več o društvu, s katerim intervjuvanka sodeluje pri dobrodelnih projektih, si lahko preberete na povezavi: https://www.nevergiveup.si/

---

O avtorici: 

Sem Pika Ranc, študentka 2. stopnje študija psihologije na Filozofski fakulteti UL. Kaj točno bom kot psihologinja počela, se še nisem odločila, želim pa se s svojim delom zavzemati za boljše duševno zdravje in blagostanje ljudi. V prostem času najraje potujem in pobližje spoznavam druge kotičke tega sveta ter njihove kulture.