Organizacije, delovno okolje in delovna mesta se hitro spreminjajo. Zmotno je pričakovati, da bomo delali podobno, kot so delali naši starši ali generacije pred nami. Mlajši imajo drugačen pogled na delo in pomen dela. Prinesli so nov uvid, da 8 urno sedenje na delovnem mestu ni povsem pozitivno. Velikokrat na račun dela trpijo partnerski odnosi, družba in naše dobro počutje. Morda se je potrebno vprašati ali delo postavljamo na previsoko mesto v naši družbi?

Sodobna družba je tekom svojega razvoja dosegla velike spremembe in napredek. Kot enega izmed glavnih dosežkov lahko štejemo tudi to, da danes živimo dlje, kot kadarkoli prej. Ali to pomeni tudi, da delamo dlje? Kako lahko sploh omogočimo starejšim, da bi delali dlje? Kako lahko spodbudimo delodajalce, da bi zaposlili starejšo populacijo ali obdržali starejše zaposlene?

Mnogi psihologi fenomen mikroagresivnosti opisujejo kot smrt s tisočerimi rezi, saj so žrtve takšne diskriminacije podvržene nenehnemu psihološkem trpinčenju v obliki diskretnih komentarjev, pripomb in dejanj, ki postopoma vodijo v popolno psihološko potrtost posameznika, kar se kaže v posledicah, kot so anksioznost, depresija, občutki nevrednosti in tudi v  kariernih izidih posameznic_kov, kar še zdaleč ni vse. Največkrat so žrtve osebe ženskega spola, rasne in etnične manjšine, pripadnice_ki LGBTQIA+ skupnosti itd. …