psihologijadela Konflikti,Odnosi z zaposlenimi,Psihologija dela,Ranljive skupine

“Nasmej se, ne bodi tako sitna!”

Photo by Mikhail Nilov on Pexels.com

Ste se kdaj znašli v neprijetnem položaju zaradi pripombe nadrejenega, sodelavca, stranke ali druge osebe? Vas je vedenje sodelavca užalilo, pa niste želeli iz muhe delati slona? Če ste na vsaj eno izmed vprašanj odgovorili pritrdilno, niste edini. Naj vas za trenutek popeljem v svet mikroagresij na področju dela in organizacij.

Avtorica: Eva Djaković

Kaj sploh so mikroagresije?

Mnogi psihologi fenomen mikroagresivnosti opisujejo kot smrt s tisočerimi rezi, saj so žrtve takšne diskriminacije podvržene nenehnemu psihološkem trpinčenju v obliki diskretnih komentarjev, pripomb in dejanj, ki postopoma vodijo v popolno psihološko potrtost posameznika, kar se kaže v posledicah, kot so anksioznost, depresija, občutki nevrednosti in tudi v kariernih izidih posameznic_kov, kar še zdaleč ni vse. Največkrat so žrtve osebe ženskega spola, rasne in etnične manjšine, pripadnice_ki LGBTQIA+ skupnosti itd. Mnoge raziskave kažejo, da so prav omenjene osebe podvržene pristranskim selekcijskim in promocijskim postopkom, prav tako pa gre za skupine, ki so zaradi sistemske diskriminacije prikrajšani do enakih možnosti v poslovnem svetu. Ženske so pogosto v družbi obravnavane kot šibkejše, v okviru patriarhalnih institucij pa se znajdejo v položajih, ko tehtajo med psihološkim blagostanjem in ohranitvijo zaposlitve. 

Tudi sama sem se večkrat znašla prav v takšni situaciji in se spraševala, kako naj ravnam in ali se je sploh vredno odzvati. Pa vam zagotavljam, da je! Preden se dotaknem osebnih odzivov na mikroagresivnost, bi želela izpostaviti širšo problematiko, ki je pravzaprav okvir za pojavnost mikroagresij v delovnem okolju. O prisotnosti mikroagresij v Sloveniji nakazujejo tudi raziskave, in sicer po podatkih Raziskave o vsakdanjem življenju spolnih oseb v Sloveniji (Koletnik, 2019) nakazuje na to, da 26 % transspolnih oseb doživlja diskriminacijo na delovnem mestu. Vsekakor se je potrebno zavedati, da je odstotek diskriminacije višji, saj manjšinske skupine pri odgovarjanju o vprašanjih glede diskriminacije pogosto podcenjujejo pojavnost le-te, saj namreč mnogo oseb  mikroagresij, žaljivih komentarjev, šepetanja, grdih pogledov ipd. ne označujejo kot diskriminacijo, ampak poročajo zgolj o tem, da so takšne obravnave deležne. Pri tem gre za pojav normalizacije vsakdanjega nasilja (Perger, Muršec in Štefanec, 2018), kar nam pomaga razumeti to, zakaj gre pri mikroagresivnosti za tako prikrit pojav, ki pogosto ni v interes raziskovalcem.

Kje torej nastane problem?

Splošno je znano, da so osebe marginaliziranih skupin podvržene raznoraznim oblikam diskriminacije na delovnem mestu, kar je posledica kolektivne in družbene tolerantnosti ter ignorance do tovrstnih oblik nasilja, nenazadnje tudi nevednosti posameznikov, ki jih izvajajo, saj gre najpogosteje za dobrohotnost s strani privilegiranih pripadnic_kov družbe, pri čemer se ti ne zavedajo škodljivosti njihovega ravnanja. Slednje bi lahko bilo povezano z nezadostno informiranostjo oseb o tem, kaj sploh mikroagresije so in kakšne posledice puščajo na osebah, zato menim, da lahko z ozaveščanjem in opozarjanjem na vedenja, kot so seksističen humor, pripombe, vezane na izgled in ostali komentarji, v katere so prepleteni kulturni skripti ter stereotipna prepričanja, pomembno pripomoremo h postopnemu izginjanju teh toksičnih vsebin v našem vsakdanjem življenju, na delovnem mestu in v družbi kot celoti. 

Kaj imajo s tem organizacije in delodajalci?

Ne glede na to, ali gre za vedenja, kot je neupoštevanje ženskega mnenja v delovnem timu, rasno slepoto (zanikanje rasne identitete zaposlenih), pristransko dodeljevanje delovnih nalog, naslavljanje z napačnimi spolnimi zaimki, izključevanje iz socializacijskih procesov in nenazadnje, nenehne pripombe in pričakovanja glede razpoloženja osebe, je pomembno, da se zavedamo škodljivih posledic, do katerih pride zaradi pogosto nenamernega ravnanja. Kot sem že nakazala, sem bila na delovnem mestu večkrat podvržena raznim komentarjem, ki so bili povezani z mojim trenutnim razpoloženjem. Pripombe kot so »Nasmej se«, »Zakaj se ne smejiš?« »Danes si pa res slabe volje«, lahko delujejo nedolžno in pravzaprav niti niso vedno zlonamerne, a vseeno spadajo v spekter vedenj, na katera moramo opozarjati, saj lahko ti za žrtev predstavljajo le enega izmed tisočerih rezov. 

Kaj nas čaka v prihodnosti?

Osrednje vprašanje, ki se ob tem pojavlja je sledeče. V kakšni družbi si želimo živeti in kako lahko k temu prispevamo? Če se torej želimo odmakniti od diskriminatorne narave delovanja skupnosti, moramo opozarjati na vedenja, ki se nam zdijo sporna, čeprav na prvi pogled niso. Poleg tega, Derald Wing Sue, profesor psihologije na newyorški univerzi navaja raznorazne intervence, ki jih lahko sprejmemo v okviru organizacij in omogočimo enake delovne razmere za vse. To je recimo zavzetost nadrejenih za preprečevanje takšnih oblik vedenj in ničelna toleranca do kakršnekoli diskriminacije zaposlenih, kar vključuje opozarjanje, izobraževanje in informiranje o mikroagresivnosti v okviru organizacije. Nenazadnje, se lahko vprašamo, kako se do marginaliziranih oseb vedemo sami in tehtno razmislimo, preden zadamo enega izmed tisočerih rezov. 

Za nadaljnje brskanje priporočam še:

O avtorici:

Sem Eva Djaković, študentka magistrskega študija psihologije v Ljubljani. Na področju psihologije me zanima predvsem delo z ranljivimi skupinami, najraje pa prebiram o sociokulturnih psiholoških pojavih. V  prostem času se najraje posvečam mešanju glasbe in rolkanju, prav tako zelo rada potujem, kadar je to le mogoče in spoznavam različna kulturna okolja, ki so me od nekdaj fascinirala.

Literatura

Koletnik, L. J. (2019). Raziskava vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji [raziskovalno poročilo]. Dostopno na: https://transakcija.si/wp-content/uploads/2019/11/Vsakdanje-%C5%BEivljenje-transspolnih-oseb-v-Sloveniji-raziskovalno-poro%C4%8Dilo-2019_compressed.pdf

Perger, N., Muršec, S. in Štefanec, V. (2018). Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ oseb v Sloveniji, ali: »To, da imam svoje jebene pravice«. Ljubljana: Društvo Parada Ponosa. Dostopno na: http://www.ljubljanapride.org/raziskave/