Inovativnost organizacij sloni na razvoju novih idej, vendar se te ideje ne pojavijo kar same od sebe. Eden izmed načinov, kako lahko pridobimo nove, izvirne ideje na določeno tematiko, je uporaba tehnike (ali metode) lotosovega cveta, ki spada med tehnike spodbujanja ustvarjalnega mišljenja. V osnovi gre za reševanje problema, ki se nahaja v sredini diagrama, proti zunanjosti, z uporabo razpirajočih se »cvetov«, pa generiramo ideje oziroma rešitve. O metodi lotusovega cveta pišemo prvič, zato vabljeni k branju spodnjega prispevka.
Avtorica: Sara Vidmar
Metoda lotosovega cveta spada med tehnike spodbujanja ustvarjalnega mišljenja z namenom generiranja čim večjega števila idej za reševanje določenega problema (Proctor, 2005). Metoda omogoča globlje razumevanje problema, saj oseba poskuša na problem pogledati z več zornih kotov (Hassan, 2016), zaradi česar lahko metodo uporabimo vsakokrat, ko poskušamo rešiti določen problem ali pridobiti čim več informacij o nečem. Uporabimo jo lahko pri različnih populacijah in na različnih področjih, kjer želimo na nek problem pogledati z bolj celostnega vidika, pridobiti več idej in rešitev. Uporabljajo jo lahko tako zaposleni, vodje, kot tudi potrošniki oziroma klienti, zaradi česar jo lahko apliciramo individualno ali v skupini, ko sodelujemo na projektu (Higgins, 1996).
Uvodna predstavitev metode
Ker ustvarjalnost spodbuja divergentno mišljenje, je proces ideacije oziroma pridobivanja čim večjega števila idej ključen korak ustvarjalnega procesa. Uporabo metode lotosovega cveta lahko nekateri avtorji umeščajo v četrti korak ideacije 5-stopenjskega procesa razmišljanja o oblikovanju (Yang in Man, 2018).
Poleg tega omogoča še visoko strukturiranost, fleksibilnost in spodbujanje domišljije (npr. Koelle idr., 2018). Na področju organizacije se metodo lotosovega cveta lahko uporabi za generiranje idej pri oblikovanju novega (npr. Shen in Lai, 2018) ali pri izboljšavi že obstoječega izdelka (npr. Michalko, 2006), dodatno lahko uporaba metode pomaga pri razmišljanju o praktičnosti (novega) izdelka (npr. Koelle idr., 2018). Z zapisom ideje v diagram ponuja metoda pregled nad idejami (npr. Hassan, 2016), poleg tega spodbuja tudi oblikovanje strateških scenarijev (npr. v marketingu; Donker, 2008).
Metodo se lahko izpolnjuje v skupinski ali individualni obliki, diagram pa se lahko izpolnjuje prostoročno (npr. v natisnjeni obliki) ali s pomočjo računalniškega programa (npr. Online Visual Paradigm; Donker, 2008; Proctor, 2005). Metoda ponuja tudi možnost, da lahko ideje zabeležimo v obliki besed, povedi ali s pomočjo risb (npr. Paepcke-Hjeltness idr., 2019). Čeprav metoda pri svoji izvedbi sledi petim korakom, je v osnovi zelo enostavna za uporabo, zaradi česar jo lahko uporabljajo zaposleni, vodje in tudi potrošniki.
Zgodovinski pregled nastanka metode
Metodo lotosovega cveta je razvil japonski raziskovalec in menedžer Yasuo Matsumura, direktor podjetja »Clover Manager Research« (Michalko, 2001) v 90. letih prejšnjega stoletja (Koelle idr., 2018), izhajal pa je iz metode tematskega zemljevida (Michalko, 2001). Pri metodi lotosovega cveta so ideje oziroma »cvetovi« figurativno odlepljeni od osrednjega problema. Tako se razkrije več različnih idej, ki same postanejo središčne. Danes se metodo uporablja predvsem na področju izobraževanja, poslovanja in marketinga, na organizacijskem nivoju pa v namene reševanja problemov in spodbujanja ustvarjalnega mišljenja (npr. Koelle idr., 2018; Shen in Lai, 2018; Yang in Man, 2018).
Uporabnost metode
Metoda lotosovega cveta spada med tehnike spodbujanja ustvarjalnega mišljenja in se večinoma uporablja za namene pridobivanja čim večjega števila idej, rešitev ali informacij o določeni temi oz. problemu (Titus, 2000). V ospredju je ideja, da se na problem poskuša pogledati z več perspektiv in se tako problem poskuša čim bolj razčleniti in razumeti. Wang (2019) pa je z novo klasifikacijo tehnik za generacijo idej metodo lotosovega cveta umestil v skupino tehnik predstavljanja oz. prikazovanja, saj spodbuja stimulacijo idej, pri tem pa omogoča povezovanje med različnimi elementi.
Metoda je uporabna na več organizacijskih področjih, med drugim se jo lahko uporabi za generiranje idej pri oblikovanju novega izdelka, lahko pa jo uporabimo tudi za izboljšanje že oblikovanega izdelka (npr. nov model avtomobila; Michalko, 2006). Metoda lotosovega cveta spodbuja tudi vizualizacijo in sistematičnost (npr. Hassan, 2016; Shen in Lai, 2018). Metoda z zapisom ideje v diagram ponuja strukturo, kjer se ideja navezuje na določen problem, uporaba diagrama pa nudi pregled nad idejami s ptičje perspektive (Hassan, 2016). Metoda omogoča decentralizacijo osredotočenosti na problem in tako omogoča razširitev perspektive na način, da na problem ne gledamo več ozko, tunelsko (Michalko, 2006). Pri razvijanju novih idej je pomembno tudi premisliti, kako pogrupirati določene ideje oz. kako ustvarjalno združiti več idej v celostni izdelek (Shen in Lai, 2018). Metoda lotosovega cveta lahko spodbuja celo strateško razmišljanje, kar je zelo uporabno pri oblikovanju strateških scenarijev, na primer v marketingu, kjer želimo izboljšati način oglaševanja ali povečati prodajni promet (Donker, 2008).
Potek izvedbe
Izvedba izpolnjevanja diagrama lotosovega cveta poteka v petih korakih (Michalko, 2001; Michalko, 2006):
- V središčno okence sredinske 3×3 tabele zapišemo osrednjo temo (problem, ideja).
- V sosednja (osem) okenca, ki obkrožajo osrednjo temo, zapišemo ideje oziroma rešitve. Označimo jim lahko s črkami (npr. A–H), številkami (npr. 1–8) ali uporabimo različne barve za vsak kvadratek.
- Vsaka podtema predstavlja osrednji problem v svoji 3×3 tabeli, ki jo naprej razčlenimo na več idej. Na primer, če smo zapisali idejo v okence A, bo le-ta predstavljala osrednjo idejo, ki jo bo obkrožalo osem novih okenc. Vsako idejo lahko po potrebi razčlenimo naprej.
- Izpolnjevanje diagrama nadaljujemo dokler niso zapolnjena vsa okenca (tj. 64 idej) oziroma dokler ne zapolnimo čim več okenc. Metodo lotosovega cveta se lahko uporablja toliko časa, dokler ni središčni problem celostno raziskan in razumljen z več zornih kotov. Ni točno določeno, kdaj končamo izpolnjevati diagram »cvetov«, ampak po »pravilu palca« z metodo zaključimo, ko smo izčrpali ideje in smo zadovoljni z dobljenim številom rešitev (Higgins, 1996).
- Na koncu dobljene ideje še ovrednotimo glede na izvedljivost, praktičnost, finančno obremenitev ipd. in obdržimo tiste, ki so najbolj primerne.
Konkreten primer uporabe metode
Na primer, da želimo z uporabo metode lotusovega cveta izboljšati prodajni promet. V središčni 3×3 tabeli se tako nahaja tema »izboljšati prodajni promet«, okoli nje pa se nahaja osem idej, kako bi omenjeni problem rešili (tj. diferenciacija izdelka, izboljšati kakovost izdelka, prepoznati potrebe potrošnika, znižanje prodajne cene, večja fleksibilnost, kredibilnost izdelka, oblikovanje oglasov, izboljšati kakovost storitve). Vsaka izmed osmih idej je obarvana z drugačno barvo, saj lahko predstavlja osrednjo idejo v svoji 3×3 tabeli. Diferenciacija izdelka tako predstavlja osrednjo idejo v svoji tabeli, kjer je generiranih novih osem idej (tj. uporaba različnega materiala, bolj kompaktno embalažiranje, ponudba več velikosti, uporaba embalaže iz recikliranega materiala, večja uporabnost, uporaba kartice zahvale, uporaba drugačnega materiala, ponudba različnih barv in/ali tekstur). V nadaljevanju bi lahko zapolnili še preostale kvadratke, na koncu pa bi dobljene ideje ovrednotili in obdržali tiste, ki so najbolj primerne za naš namen oziroma prvotno zastavljen cilj.
Omejitve uporabe metode
Z uporabo metode sicer dobimo veliko idej, vendar je njihovo ogromno število lahko tudi ovira, saj lahko zelo hitro pride do zmešnjave, če si idej ne uredimo, označimo (Hanesová, 2014; Hassan, 2016). Uporaba metode tudi ne poda taktik, kako generirati ideje, ampak ponudi le strukturo praznih kvadratkov, katere je potrebno zapolniti – da lahko z metodo lotosovega cveta dobimo pomembno boljše rezultate, pa je ključno, da zapolnimo vsaj nekaj kvadratkov, če že ne vseh 64. Poleg tega lahko uporaba metode vzame veliko časa, saj načeloma ni omejeno, koliko časa namenimo generiranju idej. Vprašanje je tudi, koliko idej je v resnici objektivno dobrih, izvirnih in uresničljivih (Hassan, 2016).
Dodaten problem, ki se lahko pojavi pri generiranju idej, je napornost samega ustvarjalnega procesa. Na začetku se lahko domislimo izvirnih in med seboj zelo različnih idej; ko nam zmanjka domišljije, pa lahko začnemo zapisovati med seboj zelo podobne ideje (Paepcke-Hjeltness idr., 2019), zaradi česar izgubljamo dragoceni čas.
Vloga psihologa
Ker so znanstvene raziskave na organizacijskem področju o uporabi metode lotosovega cveta že zastarele (npr. Higgins, 1996; Titus, 2000), lahko psiholog z zbiranjem podatkov o učinkovitosti njene uporabe pripomore k znanstvenemu razvoju, novejše raziskave pa mu lahko služijo kot argument v pomoč pri prepričevanju vodij o uporabnosti metode (npr. uporaba idej, pridobljenih z metodo lotosovega cveta, se bo pokazala v večji inovativnosti organizacije; Higgins, 1996). Metodo pa lahko uporabimo tudi v kombinaciji z drugimi tehnikami ustvarjalnega mišljenja (npr. z metodo šestih klobukov). S pomočjo idej, ki jih pridobimo z uporabo metode, lahko na primer naredimo sestanke bolj učinkovite ali izboljšamo aktualno klimo v organizaciji.
Pred uporabo metode lotosovega cveta lahko psiholog najprej izvede analizo klime v organizaciji in identificira, v čem so določene težave. Analiza je osnova za nadaljnje načrtovanje poteka dela s pomočjo več rešitev oziroma idej, ki jih dobimo s pomočjo metode lotosovega cveta (Higgins, 1996). Psiholog lahko pomaga tudi pri izboru najboljše ideje. Na primer, skupaj kategorizira komentarje, ki so v prid določeni ideji in komentarje, ki so bolj negativni v odnosu do ideje, nato pa izvede kvalitativno analizo, v čem so si kategorizirani komentarji podobni (npr. katera ideja je bila soglasno izbrana oziroma pri kateri ideji so se pojavila različna mnenja). Dobljene rezultate analize lahko psiholog predstavi skupini, v kateri se skupaj pogovorijo, katero idejo bi izbrali.
Če vas o metodi lotusovega cveta in avtoričinem pogledu na to metodo zanima še več, vabljeni k branju seminarske naloge.
Literatura
Donker, H. (2008). Supporting creativity in virtual teams. CollabTech. https://ipsj.ixsq.nii.ac.jp/ej/index.php?action=pages_view_main&active_action=repository_action_common_download&item_id=158413&item_no=1&attribute_id=1&file_no=1&page_id=13&block_id=8
Fast-Berglund, A. in Romero, D. (2019). Strategies for implementing collaborative robot applications for the operator 4.0. V F. Ameri, K. E. Stecke, I. von Cieminski in D. Kiritsis (ur.), Advances in production management systems (str. 682–689). https://doi.org/10.1007/978-3-030-30000-5
Hanesová, D. (2014). Development of critical and creative thinking skills in CLIL. Journal of Language and Cultural Education, 2(2), 33–51.
Hassan, D. K. (2018). Divergent thinking techniques discrepancy and functional creativity: Comparative study of structural and procedural techniques in architectural design. Ain Shams Engineering Journal, 9(4), 1465–1479. http://dx.doi.org/10.1016/j.asej.2016.10.002
Higgins, J. M. (1996). Innovate or evaporate: Creative techniques for strategists. Long Range Planning, 29(3), 370–380.
Koelle, M., Wolf, K. in Boll, S. (2018). Beyond LED status lights – design requirements of privacy notices for body-worn cameras. Twelfth International Conference on Tangible, Embedded, and Emobied Interaction – TEI 2018 (str. 177–187). https://dl.acm.org/doi/proceedings/10.1145/3173225
Michalko, M. (2001). Cracking creativity: The secrets of creative genius. Berkeley, California.
Michalko, M. (2006). Thinkertoys: A handbook of business creativity. Berkeley, California.
Paepcke-Hjeltness, V., Barnhart, B., Cyamani, A. in Walters, K. (2019). Fostering creativity through fast paced, quick, down-and-dirty ideation. International Association of Societies of Design Research Conference – IASDR 2019 (str. 1–14). https://iasdr2019.org/research-papers/p4?
Phung, V. D., Hawryszkiewycz, I. in Binsawad, M. H. (2016). Classifying knowledge-sharing barriers by organisational structure in order to find ways to remove these barriers. Eighth International Conference on Knowledge and System Engineering – KSE 2016 (str. 73–78). doi:10.1109/kse.2016.7758032
Proctor, T. (2005). Creative problem solving for managers: Developing skills for decision making and innovation. New York, NY.
Shen, T.-L. in Lai, J.-C. (2018). Instructional design of creating creative and imaginative works. EURASIA Journal of Mathematics, Science and Technology Education, 14(4), 1509–1517.
Titus, P. A. (2000). Marketing and the creative problem-solving process. Journal of Marketing Education, 22(3), 225–235.
Wang, K. (2019). Towards a taxonomy of idea generation techniques. Foundations of Management, 11, 65–80.
Yang, C.-M. in Man, H.-T. T. (2018). Applying design thinking process in student’s project: A case of EGF products. MATEC Web of Conferences, 201, 04003. https://doi.org/10.1051/matecconf/201820104003
psihologijadela.com 