Zadnje obdobje je v delovna okolja prineslo vrsto sprememb. Tako uvajanje dela na daljavo kot tudi prehodi v modernejše hierarhičnih ureditve na delovnem mestu so prispevale k spreminjanju neformalnih povezav med skupinami in osebami. Za merjenje teh povezav uporabljamo metodo analize organizacijske mreže.

---

Avtor: Valentin Vrbovšek

V organizacijskem okolju smo vajeni, da odnose med zaposlenimi prikažemo skozi klasično hierarhično strukturo, v kateri so razvidne vloge zaposlenih oziroma skupin, ki so zadolžene za različne naloge. Izziv tej strukturi pa nastane, ko se začnejo vzpostavljati neformalne mreže med zaposlenimi, ki presegajo hierarhično ureditev. Problemi nastajajo v sodobnem času, ko prihaja do razbijanja klasične hierarhije, dela na daljavo in globalnih timov. Metoda, s katero lahko merimo te neformalne povezave med osebami ali skupinami, je analiza organizacijske mreže (Merrill idr., 2007). Njeni rezultati so prikazani z mrežo kompleksnih interakcij, ki jih sestavljajo vozlišča (ang. Nodes) in povezave (ang. Edges). Vodjem organizacije metoda omogoča vpogled v ključne dejavnike, ki vplivajo na hitrost, kakovost in natančnost sprejetih odločitev. Analiza lahko razkrije, kateri zaposleni za ustrezno opravljanje svojega dela nimajo dovolj razpoložljivih virov, ali pa pokaže, če obstajajo težave pri pretoku informacij.

Zgodovinski pregled razvoja metode

Metoda analize organizacijske mreže izhaja iz širšega pojma analize družbenih mrež. Ta je nastala na podlagi del sociologov iz poznega 19. stoletja, kot sta Émile Durkheim in Ferdinand Tönnies (Zhang, 2010). Durkheim je pisal, da družbeni pojavi nastanejo, ko interakcije med posamezniki vzpostavijo resničnost, ki je ne moremo več opisati zgolj skozi lastnosti teh posameznikov. Tako je ločil med tradicionalno družbo, ki cveti, ko so razlike med posamezniki zmanjšane, in moderno družbo, ki se razvije iz sodelovanja med različnimi posamezniki, ki prevzemajo različne vloge.

Kot samostojen koncept se je koncept družbenih mrež razvil v 20. letih 20. stoletja na področju antropologije (Zhang, 2010). Pojem je prvi uporabil antropolog Roger Brown, ki je primerjal družbene strukture s telekomunikacijskimi mrežami, torej da je medosebna komunikacija med posamezniki podobna vezem med vozlišči in gnezdi v mreži.

Izvoru analize družbene mreže lahko sledimo do 30. let 20. stoletja, ko je J. L. Moreno razvil metodo Sociometrične preizkušnje (Zhang, 2010). Metoda skozi sistematično opazovanje in analizo družbenih interakcij v majhnih skupinah omogoča vzpostavitev mreže odnosov znotraj skupine, ponavadi pa je uporabljena v pedagoške namene. Do leta 1938 se je metoda razvila tako, da je vsebovala vse štiri ključne lastnosti sodobne analize družbene mreže, to so vezi, zgoščenost, razdalja/pot in centralnost.

Raziskovanje analize organizacijske mreže se je začelo v 80. in 90. letih 20. stoletja (npr. Greenwich, 1982; Wellman in Berkowitz, 1997; Nohria in Eccles, 1992; Andrews in Knoke, 1999, v Cross idr., 2002). Eden izmed pomembnih raziskovalcev na raziskovalnem področju metode je Rob Cross (Haemers, b.d.), ki se je z raziskovanjem in implementacijo analize družbenih mrež v organizacijskem okolju začel ukvarjati na koncu 90. let 20. stoletja.

Uporabnost metode skozi znanstvene raziskave

Skozi različne raziskave so Cross, Borgatti in Parker (Cross idr., 2002) preverili sodelovanje in delo pri več kot 40 mrežah v 23 različnih organizacijah, da bi bolje opredelili primerne scenarije za uporabo metode analize organizacijske mreže. Izpostavili so tri ključne skupine uporabnosti metode:

• spodbujanje učinkovitega sodelovanja znotraj ključnih skupin;

• podporo kritičnim stičiščem v mrežah, ki presegajo funkcionalne, hierarhične ali geografske meje in;

• zagotavljanje integracije znotraj skupin po strateških spremembah v organizacijah

Dobro sodelovanje je pomembno za mreže posameznikov znotraj organizacij, ki so lahko med seboj na različne načine oddaljeni (Cross idr., 2002). Razlog za oddaljenost med posamezniki je lahko pogojen s področjem dela, ki ga opravljajo, položajem, ki ga zasedajo v strukturi organizacijske hierarhije, ali pa njihovim fizičnim položajem, npr. pri organizacijah, ki so prisotna na mednarodnih trgih. Analiza organizacijske mreže nam omogoča razumevanje, kje je sodelovanje bolj ali manj ustrezno.

Cross in sodelavci (2002) navajajo primer analize mreže sodelovanja in pretoka informacij med različnimi hierarhičnimi nivoji v določeni banki, ki je bila izvedena pri direktorju podjetja, osmih menedžerjih in 62 članih izvršnih skupin. Analiza organizacijske mreže jim je pokazala povezave med direktorjem in menedžerji ter med direktorjem in člani izvršnih skupin. Analiza, ki je pokazala smer in pogostost interakcij, je izpostavila določene predsodke, ki so jih imeli člani skupine pri sprejemanju pomembnih odločitev — kot primer izpostavijo, da je direktor večino odločitev sprejemal ob posvetovanju s skupino, ki je bila odgovorna za komercialna posojila, saj je v tej smeri preživel večino svoje kariere. Posledično je po analizi prišlo do večjega vključevanja različnih oddelkov v postopek sprejemanja pomembnih odločitev.

Primernost uporabe

Analizo organizacijske mreže lahko izvedemo pri organizacijah, v katerih želimo preveriti pretok informacij in prisotnost neformalnih odnosov, ki jih klasična hierarhična organizacijska struktura ne predvideva (Merill idr., 2007). Metoda je primerna pri organizacijah z manjšim številom zaposlenih (vsaj 10 ali več), kjer lahko preverjamo odnose med posamezniki, ter organizacijah z večjim številom zaposlenih, kjer ponavadi preverjamo predvsem odnose med skupinami ali znotraj posameznih skupin (Haemers, b.d.). Izvedemo jo lahko na različnih ravnih organizacije — lahko vključimo vodilne kadre in preverimo povezave med njimi ali pa ugotovimo, kako poteka prenos informacij med zaposlenimi na različnih hierarhičnih nivojih.

Če vas tema podrobneje zanima, vabljeni k branju seminarske naloge, ki vsebuje še:

• Natančen opis primera metode
• Omejitve metode
• Vloga psihologa pri izvedbi metode
• Avtorjevo mnenje o metodi
  
  Seminarska naloga je dostopna na povezavi:

Literatura

Cross, R., Borgatti, S. P. in Parker, A. (2002). Making invisible work visible: Using social
network analysis to support strategic collaboration. California Management Review,
44(2), 25–46.

Cross, R. L., Martin, R. D. in Weiss, L. M. (2006). Mapping the value of employee
collaboration. McKinsey Quarterly, 3, 28–41.

Haemers, D. (b.d.). Exploring Organizational Network Analysis : A Case Study.

Merrill, J., Bakken, S., Rockoff, M., Gebbie, K. in Carley, K. M. (2007). Description of a
method to support public health information management: Organizational network
analysis. Journal of Biomedical Informatics, 40(4), 422–428.

Zhang, M. (2010). Handbook of Social Network Technologies and Applications. Handbook of
Social Network Technologies and Applications.