Avtorica: Eva Boštjančič

Pravijo, da človek potrebuje 8 tednov, da novo vedenje spremeni v navado. Nekateri izmed nas pa smo doma že več kot eno leto in kmalu bo prišel čas, ko se bomo vrnili v stavbo, kjer smo ”nekoč” opravljali delo – v pisarne, urade, v šolo, na fakulteto. Svoje na novo priučene navade – kako uspešno odgovarjati na e-sporočila in ob tem pomagati osnovnošolcu, kako med šolskimi odmori zlagati perilo, kako delati statistične analize in zraven gledati nadaljevanko na Netflixu – smo začeli oblikovati lanskega marca ter nova vedenja počasi, včasih z veliko napora in vložka dodatne energije, spreminjali v navade. Te navade so zdaj postale del nas; delno avtomatizirane in od nas zahtevajo veliko manj napora kot pred letom dni. A sprašujem se, kako bo, ko se bomo sedaj, po uspešnem prvem in drugem cepljenju ter ob dovoljenju vlade oz. delodajalca, vrnili?

Pandemija nas je zaznamovala

V (predvidoma) nespremenjena delovna okolja se bomo vračali spremenjeni. Za nami je naporno leto in še kakšen mesec več. Kot kaže raziskava Društva psihologov Slovenije so zaposlene v času pandemije obremenjevali strah pred okužbo drugih, strah pred negotovo prihodnostjo in skrb glede izgube oz. omejitve svoboščin. Seveda se te skrbi prepletajo še s političnim dogajanjem (dvomi in zadržki glede vlade in načina njenega delovanja, strah pred represijo ter izgubo demokracije in izgubo pravic), neprijetnimi čustvi ob omejitvah (prepoved gibanja, kršenje odlokov, želja po dogajanju, policijska ura, izguba svobode, prilagajanje, nedostopnost javnih prevozov, ujetost, nošenje maske, opravljanje pogreba) ter s pomanjkanjem stikov (pogrešanje prijateljev ter družinskih članov, osamljenost in ločenost od partnerja). Res smo imeli kar nekaj razlogov, da danes vidimo, čutimo, razmišljamo in se vedemo drugače.

In končno se bomo lahko vrnili

Pri povratku je normalno, da se porajajo dvomi, napetosti, pomanjkanje samozavesti, morda občutki krivde in strahovi. Podobne občutke in vedenja smo psihologi prepoznali pri zaposlenih, ki se vračajo na delovno mesto po daljši bolniški odsotnosti. V slovenski raziskavi smo ugotovili, da je imela večina težave z vračanjem na delovno mesto. Zaposleni so poročali o težavah, kako nadoknaditi zamujeno, dobili so še več dela, izgubili so občutek pripadnosti, bili so pod večjim pritiskom, poročali so o stresu, naleteli so na nerazumevanje s strani vodje in tudi v podjetju niso imeli smernic o vračanju na delo po daljši bolniški odsotnosti.

Kdo oz. kaj nam lahko pomaga, da bomo na delovnem mestu spet zadovoljni?

Pomembno je, da tudi tekom naše odsotnosti ohranimo stik s sodelavci. Pri tem ni potrebno, da komuniciramo o delu, temveč se lahko pogovarjamo tudi o marsičem drugem. Komunikacija pomeni povezanost, predstavlja energijo ter izražanje čustev in razpoloženj.

Drugače pa lahko napotke strnem v naslednje točke:

• Razmišljajmo o povratku in prvem dnevu v pisarni (Kdaj se bom vrnil na delovno mesto? Kaj se bo morda spremenilo? Katere delovne naloge bom moral zdaj delati drugače? Kdo od sodelavcev bo tudi tam? Katere bodo zdaj moje nove delovne prioritete?)
• Pogovorimo se z delodajalcem, ali lahko vsaj delno ohranimo delo na daljavo. Pogovorimo se o prednostnih nalogah in o morebitnih neprijetnostih – prezahtevnih nalogah, prekompleksnih projektih, nekompatibilnih sodelavcih…
• Vsaj nekajkrat obiščimo delovno organizacijo, poklepetajmo s sodelavci, pojdimo v našo pisarno (ne da bi prišli na delo)
• Po povratku redno preverjajmo trenutno situacijo ter lastne občutke (Kako mi gre? Kaj lahko naredim, da ohranim dobro počutje? Ali lahko katere stvari pri svojem delu spremenim? Kako so moji sodelavci? Ali lahko komu ponudim pomoč?).

Vsekakor je za uspešno vrnitev v delovno okolje potrebno sodelovanje zaposlenih in njihovih vodij. V raziskavi narejeni v kitajskem Wuhanu, po vračanju po epidemiji, so ugotovili, da sta delovna zavzetost in uspešnost največji, ko so se zaposleni psihično ustrezno pripravili na vrnitev na delo in hkrati, ko so njihove vodje jasno spodbujali zdravje ter varnost na delovnem mestu. Pomembna ugotovitev je, da noben od teh dejavnikov ni bil dovolj sam po sebi: tako zaposleni kot vodje imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju, da so zaposleni zavzeti in produktivni.

Vsak bo našel svoj recept za vrnitev v “novo” rutino

Nekaj je razmišljati in načrtovati, popolnoma nekaj drugega je svoje načrte prenesti v realnost. Morda povratek na delovno mesto ne bo tako tekoč, kot smo si to želeli. Morda bomo nenadoma imeli težave pri časovnem usklajevanju različnih obveznosti. Morda pa bomo v nekaj dneh za našo službeno mizo ugotovili, da so bili strahovi popolnoma odveč.

Vsekakor pa je pomembno, da ostanemo prijazni in sočutni do sebe in drugih, da si ne postavljamo previsokih ciljev ter da razumemo, da gre tudi pri povratku na delo po pandemiji za izredno situacijo, ki je še nihče ni izkusil.

In še eno spoznanje za konec: nič več ne bo tako, kot je bilo. Na žalost ali pa na srečo.

Dodatno branje

Boštjančič, E. in Galič, K. (2020). Returning to work after sick leave–The role of work demands and resources, self-efficacy, and social support. Frontiers in psychology, 11.

Boštjančič, E. in Koračin, N. (2014). Returning to work after suffering from burnout syndrome: Perceived changes in personality, views, values, and behaviors connected with work. Psihologija, 47(1), 131–147.

Yuan, Z., Ye, Z. in Zhong, M. (2021). Plug back into work, safely: Job reattachment, leader safety commitment, and job engagement in the COVID-19 pandemic. Journal of Applied Psychology, 106(1), 62–70.