Preobremenjenost, občutek nemoči, slabše psihološko blagostanje so samo nekateri izmed negativnih izidov, s katerimi se soočajo posamezniki v času stavk. Kakšne pa so lahko posledice za naprej, ko se stavka konča in se vrnejo nazaj v ustaljeno delovno rutino?
Avtorica: Ana Pušnik
Glede na število dni ne-dela zaradi stavkanja smo v Sloveniji še vedno med nižje zastopanimi državami v Evropi, vendar se lahko ne glede na to vprašamo, ali zaposleni že čutijo psihološke posledice.
Izkušnje zaposlenih – notranji pogledi na stavkajočo situacijo
Pri preučevanju psiholoških vidikov stavkanja so me zanimale izkušnje in doživljanja vpletenih ljudi, zato sem osebno spregovorila z nekaterimi izmed njih.
O nedavni stavki zdravnikov je zaposlena na enem izmed kliničnih centrov spregovorila takole: “Pri zdravnikih prihaja do razdora; enim je vseeno, da se stavka, drugi se za to močno zavzemajo, vsem pa gre že na živce, kako dolgo vse skupaj traja. Med zaposlenimi v zdravstvenih ustanovah je slabo vzdušje, ni dovolj sester in ljudje odhajajo. V stavki se ne gre toliko za plače, kolikor se gre za ureditev delovnega časa, saj so zaposleni preobremenjeni. In zdaj, ko eni stavkajo, imajo potem drugi zaradi tega še več dela. Zaposleni so razočarani, ker se vsi trudijo po svojih najboljših močeh, a se z leti nič ne spremeni. Počutijo se, kot da ne morejo nič spremeniti.”
Podobno izpoved sem dobila tudi v pogovoru z zaposleno na eni izmed upravnih enot: »Mi smo prvi stik z državljani (ko potrebujejo dokumente ipd.), število ljudi pa narašča. Delo se ves čas povečuje, plača pa se ne viša, nas pa se ves čas daje na stranski tir. Problem je, ker moramo biti vedno na voljo za nujne zadeve, tiste, ki niso nujne, pa se preložijo na naslednji dan in tako imamo takrat še več dela. Ves čas hodimo izmučeni domov, a se nič ne premakne. Nekaj časa še lahko delaš s povečanim obsegom dela, recimo dva meseca, potem pa pregoriš. Na nas se nihče ne spomni, vseeno jim je, da preveč delamo. Morda pa smo si tudi sami krivi, ker smo bili predolgo tiho.«
Kaj pa o psiholoških posledicah stavkanja pravijo raziskave?
Ob osebnem pogovoru z nekaterimi zaposlenimi pa me je zanimalo, kaj o povezavi stavkanja z duševnim stanjem posameznika pravijo raziskave. Pri tem pa sem kar kmalu ugotovila, da je teh zelo malo ali pa so že precej stare. Tako odkritje se sicer po eni strani zdi razumljivo, saj stavkanje ni nekaj, kar bi lahko sprožili za namene raziskovanja.
Kot poročajo raziskave (Barling in Milligan, 1987; Fowler idr., 2009), stavkanje samo po sebi predstavlja organizacijski stresor. Tako ljudje v obdobju stavkanja čutijo nižje psihološko blagostanje (imajo višje ravni distresa, splošno nižje telesno in duševno zdravje ter so manj zadovoljni). Prav tako pa se lahko v tem času pojavljajo psihosomatski simptomi, kot so glavobol, nespečnost, izpuščaji, bolečine v telesu ipd. Tisti, ki stavkajo, običajno poročajo o večji depresiji, anksioznosti in razdraženosti napram tistim, ki ne. Pasivni stavkajoči pa naj bi imeli še slabše psihološko blagostanje kakor bolj aktivni stavkajoči (Fowler idr., 2009).
Kakšne pa so lahko posledice čez čas? Po vrnitvi na delovno mesto po koncu stavke zaposleni poročajo o nižjem zadovoljstvu z delom in z vodstvom ter slabši zaznavi klime delovnega okolja (Jaworski idr., 2012). Stres, ki ga posameznik doživlja med samo stavko pa lahko pomembno, prispeva k nižjemu psihološkemu blagostanju posameznika še več mesecev po tem, ko je ta končana. Zaznan stres med samo stavko lahko tako pojasni kar 12 % upada psihološkega blagostanja dva meseca po koncu stavke, ter 10 % upada po šestih mesecih (Barling in Milligan, 1987). Glede na število dejavnikov, ki lahko vplivajo na naše počutje in splošno duševno zdravje, se mi tak izsledek zdi precej visok in me skrbi, kaj bi to lahko pomenilo za ljudi, če s stavko ne dosežejo želenega rezultata.
Kaj pri stavkanju je tisto, kar lahko vodi do negativnih posledic?
Med samim stavkanjem prihaja do številnih pomembnih psiholoških procesov; tako medskupinskih kot tudi znotraj skupinskih konfliktov. Zaposleni so v konfliktu s »tistimi od zgoraj«, proti katerim protestirajo, da bi si zagotovili boljše pogoje. Do nesoglasij pa prihaja tudi med samimi zaposlenimi, kot lahko razberemo v zgornji izpovedi o zdravnikih, saj si eni stavke želijo, drugi pa ne. Tako je na tiste, ki ne stavkajo, posledično preloženega več dela.
Stresor predstavljajo tudi potencialne spremembe v finančnem in zaposlitvenem statusu oziroma grožnja, da bo do teh prišlo, ter nesigurnost in nepredvidljivost izida stavk. Konec lanskega leta se je na primer veliko govorilo o stavki trgovcev, do katere pa kasneje ni prišlo zaradi strahu pred posledicami, ki bi jo ta lahko prinesla (npr. izguba službe, hitra nadomestljivost, premeščanje na drugo delovno mesto). V celotnem procesu pa na slabše psihološko blagostanje vpliva tudi konstantno preklapljanje osrednjih problemov in odnosov med udeleženci, spreminja se rutina, kar zahteva hitre spremembe vlog in tako predstavlja dodatno obremenitev.
Posamezniki, ki so v poklicih, kjer pomagajo ljudem, pa lahko doživljajo tudi stres znotraj svoje poklicne vloge. Po eni strani so nad njimi številna družbena pričakovanja, po drugi pa morajo gledati na sebe. Tako so postavljeni pod nihanje med tem, da še vedno opravljajo nujne storitve na svojem delovnem mestu, ter med tem, da se postavijo zase in zadostijo svojim lastnim potrebam (Barling in Milligan, 1987; Fowler idr., 2009). Kot mi je zaupala delavka upravne enote: »Žalostna sem za ljudi, ki nekaj potrebujejo, pa zaradi naše stavke tega ne morejo urediti. A po drugi strani sem jezna z vidika nas, uslužbencev, saj smo preobremenjeni in želimo nekaj doseči«.
Pomen psihološke podpore
Čeprav je stavkanje, po eni strani lahko nelagodno za posameznikovo psihološko blagostanje, s tem, ko si na primer z enodnevno stavko zaposleni na drug dan preložijo še več dela, pa to ne pomeni, da bi bilo bolje, da ljudje sploh ne stavkajo. V nekaterih primerih je stavkanje namreč učinkovit in zakonit način za spodbujanje organizacijskih sprememb in reševanje dolgotrajnih tegob, kadar ostali načini komuniciranja potreb zaposlenih niso bili uspešni. Pri tem se vedno znova vračamo k preobremenjenosti, ki nas vodi do tega, da primanjkuje kadra. Če ljudje niso zadovoljni, bomo na različnih področjih še naprej izgubljali kader. Menim, da z nedoseganjem osnovnih zahtev zaposlenih (kot je npr. minimalna plača), kot poročajo tudi sami zaposleni, kader še nadalje izgubljamo, ne samo, da ga ne uspemo privabiti. Glede samega stavkanja pa je pomembno, da se normalizira celotno izkušnjo, ter da imajo zaposleni na voljo psihološko pomoč.
Pri tem se mi zdi pomembna vloga organizacijskih psihologov v podjetjih in ustanovah. Ti lahko zaposlenim pomagajo že pri vsakodnevnem spoprijemanju s težavami, v času stavke pa bi lahko ljudem nudili hitro in dostopno pomoč. Tudi posamezniki, ki sami običajno ne poiščejo pomoči, bi tako lahko imeli na delovnem mestu nekoga, ki bi jim pomagal pri navigaciji in spoprijemanju v spreminjajočih se časih.
Za konec – razmislek za prihodnost
Stavka, kot tudi celotno stanje zanjo, gotovo vpliva na posameznikovo psihološko blagostanje, vendar pa nam na področju psiholoških posledic primanjkuje več sistematičnih raziskav. Celotna situacija je gotovo večplastna in kompleksna, pri čemer se mi porajajo nekatera vprašanja. Kakšno vlogo ima za posameznikovo blagostanje v času stavkanja družinska in prijateljska opora? Kakšne so razlike med posamezniki glede na njihove osebnostne lastnosti in odpornost? Kakšne so razlike glede na finančni status; ta je pri zdravnikih vseeno višji kakor pri delavcih upravne enote. A se zaradi tega med skupinama morda pojavljajo kakšne razlike, ali se bodo posledice stavkanja pri obeh skupinah dolgoročno kazale podobno?
Literatura
Barling, J. in Milligan, J. (1987). Some psychological consequences of striking: A six month, longitudinal study. Journal of Organizational Behavior, 8(2), 127–137. https://doi.org/10.1002/job.4030080204d
Fowler, J. L., Gudmundsson, A. J. in Whicker, L. M. (2009). The psychological impact of industrial strikes: does involvement in union activity during strikes make a difference?. Journal of Industrial Relations, 51(2), 227–243. https://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/0022185608101709
Jaworski, A., Blaut, A. in Stocki, R. (2012). Psychological outcomes of industrial strikes: the evidence from a field study. [magistrska naloga]
PSIHOLOGIJA DELA 