Andrej Božič o tem, kako zanj praksa čuječnosti ne pomeni zgolj meditacije v jami, o pomenu priznavanja lastnih napak vodje, o umetnosti ‘vodenja enakovrednih ljudi’ in drugih pristopih vodenja za organizacije v fazi rasti ali krize. Prisluhnite menedžerju, ki je iz Steklarne Hrastnik ustvaril zgodbo na svetovnem nivoju, o tem kako pravi balans za menedžerja, ki želi biti vrhunski, pogosto ne obstaja, pač pa je nujno zaznavati pri samem sebi, kdaj je čas, da delaš ‘nonstop’ in kdaj je čas, da se izklopiš..…

---

Avtorica: Minka Borec

“Ko gledam za nazaj, vse projekte, ki sem jih delal, sem skozi to delo zorel. Verjamem, da se ves čas gradimo” pravi Andrej Božič.

Moj pogled je, da obstajajo vodje, ki so se rodili in takšni, ki so se naredili.

“Jaz pa se nisem rodil kot vodja, jaz sem se zgradil. Če gledam čez svojo kariero, ne vem, v začetku se absolutno nisem čutil usposobljenega za vodjo. Detajli me ne zanimajo toliko, vem pa, da me je življenje naučilo, da rabim zraven v ekipi ljudi, ki dajejo zelo veliko pozornosti tem podrobnostim. potem vidiš, da moraš teči še en krog, še eno rundo. Naloga vodje pa je pravzaprav samo to, da omogoči ta prostor. In če ni tega prostora, da se vse odloča avtokratsko, potem je projekt obsojen na neuspeh… Po prvih uspehih, ki so bili hitri, hipni in so bili narejeni preko hitrih fiksacij, je prišlo do stagniranja. Zakaj? Ker so ljudje delovali iz strahu. Tisto, kar sem jaz ukazal, da je treba narediti in je bilo v redu, je imelo učinke. Ampak potem je pa prišel strah. Motivator je bil strah. Če me motivira strah delam samo tisto, kar mi bo šef naročil, ker me bo za kakšne druge stvari preveč strah, da bi kaj naredil narobe. Če pa hočeš iti naprej, rabiš kreativnost. V strahu kreativnosti ni. Takrat, ob tej frustraciji zaradi stagnacije in posledično predinfarkntem stanju, sem se začel odpirat. Sem začel malo več poslušati. Takrat sem začel manj govoriti, bolj poslušati tudi sodelavce.”

Emocije kot gonilo in osnova posla

Čustva so v ozadju vseh poslov. Konec koncev, skleneš posel z nekom, do katerega imaš pozitivna čustva. Ko imaš smer, se priložnosti kar pojavljajo. Vem, da sem enkrat slišala idejo, da je v življenju neko omejeno število priložnosti, ki jih bodisi zgrabiš ali pa ne. Kakšna je vaša izkušnja?

Absolutno se strinjam. Ko gre ena priložnost mimo in je ne ozavestiš, ne zagrabiš, ne ustvarjaš okolja, da bi prišla na pot še druga priložnost. Saj to ni nekaj wudu ali ezoteričnega. Mislim, to je čisto tako enostavno. Profit je posledica, ne pa cilj. Seveda v plan daš tudi nek cilj, ampak delovna kultura firme ne more biti: profit, profit, profit. Stroški dol, dol, dol. Ampak so predlogi, izvršitve, akcijski načrti, da prideš do tega, da na koncu profit je. Recimo v Steklarni je prišla do mene finančna direktorica in rekla: “Ne vem, kaj se to dogaja, ampak profit je vsak mesec višji od načrtovanega, Andrej, jaz sem totalno zmedena”. Rekel sem ji: “Draga kolegica, nič ni narobe, to je samo znak, da podjetje deluje. Ker vsi delamo za naše cilje. Ker vsak zapira vodo, ugaša luč, pazi, da ni izmeta”. Isti duh nas preveva in to je to. In mi smo v tržni ekonomiji, ampak tak način trajnostnega poslovanja omogoča večje dobičke. Mora biti dobiček, ker to je vir akumulacije, ampak načini prihajanja do tega dobička so bolj ali pa manj optimalni.

Moraš delati tisto, kar res rad delaš in denar bo prišel sam po sebi. In spet govorimo o vrednotah. O vodenju z vrednotami. Kje bi pa rekli, da ste se vi naučili teh mehkih veščin postopanja z ljudmi? Bi rekli, da ste mogoče vsaj za to imeli ‘feeling‘ že iz otroških let?

En del vrednot kot so npr. spoštovanje, zdrava ponižnost, skromnost, po drugi strani pa drzna ambicija. Moraš biti pogumen. To so lastnosti dobrega vodje, te tri. Spoštovanje, skromnost, drznost. Ker če nimaš drzne ambicije, pride kriza in kaj boš potem? Samo jamraš. Čakaj, samo malo, kriza je priložnost.

Zdi se mi da, če nimamo lastne ‘špure’ v življenju, nam jo bodo dali drugi. To vidim že v vsakdanjem pogovoru. Če jaz ne vem točno, kaj je tisto, kar hočem od te osebe, mi bo ona sama povedala. In brez vizije, se niti odločiti ne bom mogla, če je zdaj to, kar ona hoče od mene, primerno zame ali ne, usklajeno s tem, kam hočem iti, kdo hočem biti. Samo sprejela bom, kot ovca, kot marioneta.

Sliši se kot iz knjige, ampak res sem imel srečo, da sem imel takšnega šefa, ki je bil za tiste čase, takrat je bila še Jugoslavija, zelo liberalen in zelo atipičen. Povem par primerov, da ne boste mislili, da kar nekaj nakladam. Kot mlad in še dosti neizkušen sem dobil priložnost za mesto vodje prodaje v izvozu. Drugo pa je to, da ko sem hodil okoli, je bilo od mene odvisno, ali bom šel v luskuzni hotel, ker me bo kupec jutri pobral in ne smem biti v slabem hotelu, ali pa sem en dan prej bil v penzionu, ki je bil 5x cenejši. Ta presoja je bila prepuščena meni.

Takrat ko ugotoviš, da je prostor, ti ga pomagajo širiti. So odprti za nove pristope, za novosti in da morda ne vedo vsega. Drugo je pa potem, da ti dovolijo delati napake. Ker delaš napake. In zelo pomembno je, da ti jih dovolijo delati, da te ni strah potem poskušati.

In to je bilo meni takrat na začetku zelo pomembno. Pa tudi to, da so me poslali na študij v Ameriko. In kaj mi je ta študij naredil? Mi smo v Jugoslaviji, pa še zdaj velikokrat v Sloveniji, polni nekih izgovorov. Tam so me profesorji naučili, da ni izgovorov. Je pa res, da do neke mere je treba ozavestiti tudi lastne šibkosti in delati tudi na njih. Druga stvar pa je, da se moraš zavedati, kje nisi dober, da najdeš ljudi, ki so. Če jaz hitro skočim v zadeve in nisem sposoben gledati na detajle, potem rabim okoli sebe ljudi, ki bodo pokrili ta moja šibka področja. In to je dodana vrednost timov.

Ne bi pa bilo smiselno, da bi se vi celo življenje trudili postati natančen, če lahko najdete nekoga, ki mu je to že prirojeno, kajne? Je pa res, da se nekatere stvari z leti spremenijo.

Jaz ne morem biti zapisničar. Meni je to muka. O bog, koliko časa bi jaz potreboval, da bi naredil dober zapisnik. Vidim pa koga, ki je prav rojen za to. V trenutku ga naredi.

Prej sva govorila o elementih vrhunskega menedžmenta. Izpostavili ste skromnost, spoštovanje, drznost. Bi rekli, da zaznavate pri vodjah tudi neko magijo, neko specifično začimbo, ki naredi, da jim ljudje sledijo čez vse meje… Kaj dela vodje vodje in posledica česa je ta specifika – eskpertnosti, avtoritete, česa tretjega?

Karizma je posledica vsega tega. Karizma je tisto, kar deluje, kar pride ven. Zame pa temelji na tem, da si res v nekem poslanstvu, v katerega verjameš. Gandhi sam po sebi ni bil nič kaj karizmatičen navzven proti nekemu Billu Clintonu. Ali pa Hitlerju, bog ne daj. Vendar koliko časa se je on boril za neodvisnost, kako je on navduševal in vlekel množice za sabo.

Če verjameš v svojo idejo, boš znal ljudi potegniti za to idejo, tudi če nisi rojen vodja. In to je zame karizma.

Govoriti mora nekaj, kar je tudi njim blizu, ne pa da je površinsko karizmatičen in mu bodo kar vsi sledili, skakali za njim. Želim povedati, da zame karizma pomeni, da navdušuješ ljudi z neko idejo, za katero smo se pripravljeni zjutraj vstati, garati, trdo delati. Ki ima neko vrednost. In verjamemo, da bomo z njeno uresničitvijo naredili nekaj pametnega. Karizma pa ne temelji samo na racionalnem, ampak so zelo važna čustva. Čustva morajo biti v ozadju. Ljudje morajo videti, da si strasten. Če v nekaj verjameš, potem si strasten pri tem. Meni vedno rečejo, da prinesem v projekte energijo. Da prinesem strast. In to prinesem za to, ker v te projekte verjamem.

O hoji po žerjavici

Andrej, vi meditirate na dnevni ravni?

Na dnevni ravni, če bi trdil, bi bilo pretiravanje. Ampak za mentalno zdravje in počistiti nesnago pa vsekakor moram to delati. Ampak jaz ne meditiram v skladu z jogijskim izročilom. Jaz se vsedem v svojo sobo, ki jo imam posebej za to, pred kamin, poslušam glasbo tam in spiram dan s sebe. Se izklopim na tak način. Ne govorim zdaj o meditaciji Bude ali menihov, ki s to meditacijo ne občutijo več mraza.

Hodijo po žerjavci, kajne?

No, saj sem tudi jaz hodil po žerjavici.

A ste?

To še niti ni nekaj posebnega. Gre samo za to, da pritisk dnevnih problemov odmisliš. Kako to narediti? Jaz poslušam saksofon, nastavljam zvočnik, preverjam, če je glasbena slika odlična. Jaz takrat mislim samo na to. Ali pa grem v jacuzzi, si prižgem cigaro, gledam zvezde zunaj na nebu in razmišljam čisto o nečem tretjem. Ne pa o tem, če bomo imeli za plače ali ne. Poslušati ptičke, hoditi po gozdu, teči maraton, hoditi v hribe – to je vse meditacija. Jaz definitivno nisem sposoben odteči teh 45 km. Ali pa plezanje v hribih.

Kaj nas šport nauči? Vztrajnosti, discipline, priprave. Kdor se ne pripravi na plezanje, umre. Enako je v poslu. Samo posledica mogoče ni to, da zgubiš življenje. Je pa posledica, da propade firma, da bankrotiraš…

Mogoče je še vedno prisotne malo manj frustracije kot pri plezanju. Tam si pa sam od sebe odvisen. Mi smo imeli enkrat en trening v Nemčiji. Predaval nam je nekdo, ki pleza samo po ledenih slapovih. To je pa še hujše kot posel. Pripraviti se, pogledati vremensko napoved, preveriti stanje ledu. In če si aroganten, hitro padeš. Če vsega ne preveriš, če si misliš, da ti je vse jasno, takoj zgrmiš v globino. Ko si misliš, da si najboljši, si že izgubil, si adijo.

Če ti gre danes, ni nobene garancije, da ti bo šlo jutri

Jaz se spomnim, kako je moj oče vedno trepetal. Ko mu je šlo najboljše je on trepetal, kaj če mu jutri ne bo šlo več tako odlično. Strah ga je delal človeškega, skrbel je, da ni pozabil, da si samo človek.

Naloga vodje je samo to, da omogoči takšno okolje, da ljudje razvijajo svoje kompetence.

In potem karkoli že pride – pa nikoli ne vemo, kaj pride. Včasih je bilo to še bolj predvidljivo kot danes. Da lahko odreagiramo. Te kompetence morajo biti dovolj različne. Zato imamo mi tukaj vse živo. Imamo antropologinjo, imamo ekonomiste, sociologinje… Kadar smo rabili psihologe, smo delali z Dano Zohar ali pa vzeli kakšne zunanje sodelavce.

Prej sva govorila tudi o tem, da je vse v poslu energija. Se vam zdi v ozadju vsega energija?

Čisto vse je energija. Tudi komunikacija je energija, tudi ta najin pogovor. Človeški faktor je bil glavni faktor zgodbe o uspehu v Steklarni Hrastnik. Koliko je izmeta, koliko energije porabimo… vse to ljudje delajo, ob treh zjutraj ni nobenega od vodje v hiši. Tim je tudi energija. Celota je več kot vsota delov. To znanje nam je veliko pomagalo pri modelih, ki smo jih mi razvijali. Vrednote. Ko so prišli v Steklarno naši največji kupci in so videli, kako motivirani so ljudje, celo tisti na sprejemu, kako zavzeti za svojo delo, so nam rekli, da zdaj pa verjamejo, da smo nekaj spremenili. To je energija. To strankam ogromno pomeni.

O zdravem odnosu do luksuza in hranjenju lastnega ega

Ste imeli kakšne krivdne ideje ob tem, impostor sindrom?

Ne krivdne, sploh ne, ker so mi očitali to celo v lokalnem časopisu, da se vozim z BMW-jem na žuljih delavcev. Ampak sem se jasno postavil kontra tem obtožbam. Rekel sem: “naslov koncerna je ta in ta, javite se tam, povejte, kaj znate delati, če vas bodo vzeli v službo, boste tam kot jaz”. Tukaj nisem imel krivdnih idej. Sem pa zgubljal malo stik z realnostjo. Če imaš kar naenkrat iz 1200 eur 10.000 eur plače… kupoval sem vse živo. Moral sem dati to skozi. In sem postal tudi aroganten. In to mi je potem škodovalo v komunikaciji z mojim šefom, čeprav sem imel vsebinsko morda tudi prav. Ampak sem narobe skomuniciral. In izgubil sem službo. Padeš v luknjo. Najboljša stvar v življenju, ki se mi je zgodila.

Pa bi rekli, da se vrhunski uspeh začne, ko nimaš ničesar za zgubit, ko si pripravljen za svoje sanje žrtvovati vse in še več? Kako ste to doživljali? Se vam zdi, da ste morali sklepati veliko kompromisov z enimi in drugimi vlogami?
Če nimaš ničesar za izgubiti, ne, s tem se ne strinjam, to je potem brezup. Ampak ko toliko verjameš v neko stvar, da si pripravljen tudi riskirati. Prvi, ki mi je bil najbolj pomemben dogodek, ki me je še naprej usmerjal, je bil ta, ko mi je na novoletnem sprejemu, ta še danes mi zelo draga oseba, ponudila sanacijo Goričanov. Podjetje takrat ni delovalo, ljudje so bili doma in na čakanju. Skratka, obratnih sredstev ni bilo, takrat je bilo to v skladu za razvoj. Ne smejo tvoje odločitve bazirati na neumnosti ali naivnosti. Šel sem tja, imel sem 14 dni časa, da sem si pogledal case. Imel sem neka znanja iz branže, poklical sem par ljudi, ugotovil sem, da prihaja dober čas na trgu, da bo imel vsak zagon tovarne komu kaj za prodat, skupaj s tem človekom, ki mi je to ponudil, sem zračunal, koliko sredstev rabimo in šel do Koržeta, ki je bil takrat tam vodilni, z dejstvom, da rabim 10 milijonov mark. To sem mu povedal takoj na začetku. Rekel mi je, da je to veliko denarja, ampak odobril. To je bil tako riskanten projekt, da so mi rekli, da sem idiot. Ampak jaz sem vedel, da je možno. Že bolj rutinirano sem to delal pri sanacijah multinacionalke v Nemčiji. Rekli so mi, tukaj imaš tovarno, 6 mesecev imaš časa. Če ne bo v šestih mesecih vsaj nekaj vidnega, brez priziva, brez odpravnine greš. Po petih mesecih sem dobil pismo domov v stanovanje v Rozenheimu. Pisalo je, od predsednika koncerna: dragi Andrej, zaradi prvih dobrih znakov pri poslovanju, v motivacijo, brez obvez, da bi se še za naprej zavezali za karkoli takšnega, ti odobravam 10.000 eur bruto ekstra bonusa. Ne naivno, ampak moraš pa prevzet rizike.”

Vam je to tveganje dajalo tudi zanos, ljubezen in izzive v poslu?
Absolutno. In daje tudi gorivo, osnovo za spremembe. Neke priložnosti se pojavijo, so okna in nimaš ja ali ne, moraš se odločiti, ta nujnost je bila dobra.

Kar te razjezi, te obvlada. Z jezo pokažemo, da nismo suvereni. In vodja rabi najprej vero v samega sebe. Iz tega pa potem pride ta zunanja samozavest. Ogroženi se hitro čutijo kot šibki, rigidni ljudje.

Nihče pa ni imun na to. Tudi jaz si moram v kakšni situaciji, ko sem utrujen, vzeti čas, da ne znorim in da regiram iz nekega optimalnega stanja. Si vzeti par dni za odločitev ali pa 20 sekund dihati. Če dihamo plitko in hitro, smo v krču. Imam treninge za nadzornike o voditeljstvu. Vedno jim rečem: “Tudi, če ne boste več v nadzornem svetu, to vam bo pomagalo s prijatelji, z družino, povsod. Principi človeškega delovanja so povsod enaki.”

Meni so za konec ostale v spominu predvsem te vaše ideje, da nihče ni imun na aroganco.

Vedno se soočamo z nekimi notranjimi saboterji, samo na drugih nivojih.

---

O avtorici