Psihoterapija je samostojna znanstveno-strokovna disciplina, ki se ukvarja z zdravljenjem duševnih težav oziroma motenj in pri tem uporablja psihološke metode. Zdravljenje izvaja ustrezno usposobljen in kvalificiran strokovnjak – psihoterapevt. Vsaj tako je bilo do zdaj …

---

Avtorica: Janica Jeromel

Ob izjemno hitrem razvoju tehnologije, specifično umetne inteligence, se kaj kmalu začnemo spraševati, kaj bo prihodnost prinesla, kaj vse se bo spremenilo in koga vse bo umetna inteligenca nadomestila. Podobno vprašanje se postavlja tudi za psihologe, psihoterapevte in podobne poklice. Bomo kmalu odveč? V tem prispevku bom razglabljala o tem, ali je to, da bo umetna inteligenca nadomestila standardno ena-na-ena psihoterapijo, upravičena skrb ali pa nas morda nima kaj skrbeti.

Zakaj psihoterapija sploh deluje?

Velik del uspešnosti psihoterapije lahko pripišemo skupnim dejavnikom, katerega pomemben element je t. i. terapevtski delovni odnos ali terapevtska delovna aliansa. Izraz terapevtska delovna aliansa se nanaša na interaktivni proces v terapiji, ki ima naslednje značilnosti:

1. Strinjanje o ciljih (eksplicitni dogovor med klientom in terapevtom o ciljih zdravljenja in metodah),
2. Strinjanje o nalogah (konsenz o nalogah, s pomočjo katerih bosta klient in terapevt dosegla zastavljene cilje),
3. Kvaliteta stika (zadostno močna vez med klientom in terapevtom, ki pomaga ohranjati/vzdrževati odnos tudi med težkimi epizodami za klienta).

Kvaliteta odnosa je najbolj odvisna od terapevtovih značilnosti. Pri tem so pomembne predvsem dobre medosebne veščine terapevta, njegova fleksibilnost, iskrenost, spoštljivost, zaupljivost, toplina, zainteresiranost in odprtost. Ravno zaradi tega se mi zdi ideja o tem, da bi umetna inteligenca nadomestila psihoterapevta, na prvo žogo bizarna. Kako lahko ima umetna inteligenca dobre medosebne veščine, na kakšen način bi lahko zaznali njeno iskrenost in še posebej toplino …?

Kaj pravijo dosedanje raziskave?

Ko sem se začela s temo malo bolj podrobno ukvarjati, sem kar hitro ugotovila, da tema ni nova, saj že par let nazaj zasledimo tudi izraz digitalna terapevtska aliansa. 

Udeleženci nekaterih raziskav se strinjajo z mojim začetnim odklonilnim odnosom – zavračajo idejo o možni vzpostavitvi odnosa z aplikacijo, ki jo vodi samo umetna inteligenca. Mnoge druge ugotovitve dosedanjih raziskav pa kažejo na bolj odprta mnenja. Izkazalo se je npr., da uporabniki tudi v interakciji z aplikacijami zaznavajo določene značilnosti odnosov – govorijo o oblikovanju vezi in možnosti tega, da so z aplikacijo odprti. Nekatere študije celo kažejo, da je moč alianse, vzpostavljene med klientom in aplikacijo, primerljiva tisti, vzpostavljeni med klientom in terapevtom. Prav tako udeleženci nekaterih raziskav poročajo o močnem občutku podpore s strani aplikacije in izražajo občutek varnosti, saj jim je aplikacija ves čas na voljo. Nekateri ljudje prav tako navajajo, da bi se raje pogovarjali z aplikacijo kot z osebo, saj v pogovoru z aplikacijo občutijo manj sramu, prisotne pa je tudi manj stigmatizacije.

Na drugi strani se seveda pojavljajo tudi dejavniki, ki vzpostavitev digitalne terapevtske alianse otežujejo oz. celo onemogočajo. Težave, o katerih poročajo udeleženci raziskav, so slabše prilagajanje aplikacije njihovim osebnim značilnostim in potrebam – informacije, ki jih je podajala aplikacija, so se jim npr. zdele preveč generične in/ali ponavljajoče. Te robotske lastnosti so jih ovirale pri tem, da bi z aplikacijo vzpostavili odnos. Prav tako so nekateri udeleženci v raziskavah poudarjali, da s strani aplikacije čutijo manj razumevanja, kar se verjetno povezuje s tem, da se aplikacija dejansko ne zmore »postaviti v klientovo kožo«.

Pojavlja se tudi vprašanje, ali je obravnavanje obeh odnosov (terapevtske delovne alianse in digitalne terapevtske alianse) kot enakih sploh smiselno in ali je možno, da bi bila terapija s strani umetne inteligence enako učinkovita, kot je terapevtska delovna aliansa. Je pa na tem področju v prihodnosti potrebnega še veliko raziskovanja …

Je lahko umetna inteligenca psihoterapevt?

Kljub prebranemu sem do teze, da bi lahko umetna inteligenca zamenjala psihoterapevte, še vedno skeptična. Se mi pa zdi, da na možnost oblikovanja terapevtskega odnosa v zelo veliki meri vplivajo individualne značilnosti posameznika – če jaz do slednjega čutim odpor, še ne pomeni, da vsi ljudje čutijo enako. Seveda prav tako ne smemo zanemariti vseh možnosti nadaljnjega razvoja tehnologije (npr. boljše zaznavanje čustvene valence besed ali implementacija senzorjev za merjenje fizioloških stanj), ki bi aplikaciji omogočale lažje prepoznavanje čustev. Če v celotno sliko vključimo še veliko potrebo po psihološki pomoči, neprestano dostopnost aplikacije ter možnost fleksibilne uporabe, se enačba umetna inteligenca = psihoterapevt morda ne sliši več tako nemogoča …

---

O avtorici

Literatura

Berry, K., Salter, A., Morris, R., James, S. in Bucci, S. (2018). Assessing Therapeutic Alliance in the Context of mHealth Interventions for Mental Health Problems: Development of the Mobile Agnew Relationship Measure (mARM) Questionnaire. Journal of medical Internet research, 20(4), e90. https://doi.org/10.2196/jmir.8252 

Lederman, R. in D’Alfonso, S. (2021). The Digital Therapeutic Alliance: Prospects and Considerations. JMIR Mental Health, 8(7), e31385. https://doi.org/10.2196/31385 

Tong, F., Lederman, R., D’Alfonso, S., Berry, K. in Bucci, S. (2022). Digital therapeutic alliance with fully automated mental health smartphone apps: a narrative review. Frontiers in Psychiatry, 13, 819623. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2022.819623

---

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.