Družbi manjka Faustove nenasitnosti po modrosti. Zadovoljni smo samo s hitrim in učinkovitim. Prav ta prevrednoten sistem se zrcali med drugim tudi v našem šolstvu. Priljubljenost učiteljskega poklica strmo upada. A to je le eden izmed vrhov, ki se dviga iz kompleksno razpredene problematike. Vanjo sva se v triurnem klepetu poglobila z mojim nekdanjim učiteljem zgodovine in hkrati razrednikom v osnovni šoli v Hočah. Aleksander Duh, učitelj, ki ne le zgolj podaja znanja, temveč inspirira, tako kot se za osebo širokega Duha spodobi. Učitelj, ki svoj poklic živi in si hkrati širi obzorja s številnimi hobiji, trenutno piše tudi doktorat iz zgodovine. Iskreno pove, kaj si misli, brez dlake na jeziku. Preberite jagodni izbor njegovih razmislekov o trenutni šolski problematiki v Sloveniji.

---

Avtorica: Tinkara Primec

Prolog

Število študentov, ki se odločajo za pedagoške smeri študija iz leta v leto pada. V zadnjih treh letih je vpis na pedagoške programe UL upadel približno za tretjino. Kako bi to komentirali?

To je čisti rezultat današnje družbe. Mi smo sužnji reklame in dober primer je, da zadnje čase vsi kuhajo zato ker so seveda tako popularne kuharske oddaje. In če se gre za popularnost, se mi za učiteljski poklic zdi, da pa moraš biti tudi malo rojen zanj. In seveda to mora biti tvoje vodilo oziroma življenjska pot. Tako da na to reklama ne more toliko vplivati. Če začutiš, da bi rad komu kaj povedal, da bi rad z mladino sodeloval, potem temu slediš. Je pa vzrokov za nepopularnost tega poklica več. Saj pravim, tisti, ki poznamo zgodovino, vemo, da so v naselju bili pomembni trije ali štirje ljudje, od učitelja, duhovnika, krčmarja in župana, včasih je bil to celo nekdo v eni osebi. Danes pa mislim, da smo vsi izgubili to poslanstvo, tako da smo vsi potegnili kratko. Za ta položaj smo delno soodgovorni tudi sami. Prepričan sem, da je čisto prvi vzrok ta, da premalo beremo. Z branjem se vživiš v življenje in razmišljanje drugega, razvijaš empatijo, hkrati pa dobivaš tudi vztrajnost. Ko moraš prebrati dolgo knjigo, se moraš odločiti, da jo boš prebral in pri njej vztrajal do konca. Čas dandanes pa je hektičen, vse instant je že vredu, vse kar pa je na dolgi rok pa ne, ker zahteva preveč energije in časa. To je mogoče tudi posledica tega, da je naš poklic na stranskem tiru. Da smo izgubili ta kompas, ne zavedamo se, kdo narod vleče naprej. Ne vleče ga denar in pa politične veze. Ampak po mojem samo znanje in humanost. Skratka, nekaj v zvezi s človekom, ki širi obzorja in ravno zato se mi zdi, da je to poslanstvo učitelja dvojno. Prvič, da učiš to, kar znaš in drugič, da s svojim zgledom kažeš pot tistim, ki so za tabo. Zato moraš biti tako strokovnjak svojega področja, po drugi strani pa moraš biti človek.

Pravijo, da je modrost (znanje) edino, česar nam ne more nihče vzet (razen morda demenca…). Toda ali je v današnjem svetovnem in slovenskem prostoru znanje še vedno tako pomembna vrednota?

Podala si mi stavek, ki sem ga povedal učencem ravno ta teden. Rekel sem, da vam lahko vse vzamejo. Samo znanja vam ne more vzeti nihče, niti jaz, čeprav sem vam ga jaz dal. Imam pa dolžnost, da vam ga dajem, od vas pa je odvisno, koliko ga boste vzeli. Mislim, da je svet šel v napačno smer, da je marketing in potrošništvo daleč stran od vrednot, ki jih vidim sam. Ne rečem, da je vse slabo. Malo »uživancije« seveda nikoli ne škodi. Ampak seveda, ko se obrneš sam vase pa moraš najti tudi neko humanost, pa tudi nekaj razuma.

Kakovost izobraževanja v Sloveniji – inflacija petic

V zadnjih letih je opažen trend “inflacije petic”. Učenci imajo vse boljše ocene, po drugi strani pa je znanje in odnos do njega vse šibkejši. Na primer, podatki o bralni pismenost kažejo, da je bil nivo bralne pismenosti v letu 2023 pri učencih za 8 odstotnih točk nižji od leta 2015. Omenili ste že enega izmed razlogov, verjetno, da se manj bere. Kaj bi lahko k temu še prispevalo?

V mojem času šolanja je bila ocena 3 dobra ocena. Danes pa je to družinska katastrofa. Zdi se mi, da se je tu porušil sistem vrednot. Numerične ocene so imele razlago, ki pa danes sploh več ne stoji. Danes je samo odlična ocena in nič drugega. Nekoč ocena ena ni bila katastrofa, pomenila je, da si premalo delal. Če si dobil 2 je to neka srednja žalost, oddahneš si, da si naredil, ampak se s tem ne hvališ. Zame, učenca, ki se ni sproti učil, je bila 4 najlepša ocena, tako da je bila petica rezervirana za nekoga drugega. To je danes vse porušeno. Imam občutek, da so otroci ali pa njihovo znanje družinski projekt, kar me najbolj moti.

Na tej točki se lahko naveževa na starše. Kje je danes vloga staršev izobraževalnem procesu?

Mislim, da so starši v tem procesu menedžerji. Niso starši, niso sopotniki, niso svetovalci, so menedžerji. In seveda vsak odklon od njihovega planiranja pomeni napad na družino. To posledično pripelje do tega, da se počutijo napadene in se branijo, ne le oni sami, ampak s pomočjo pravniške službe.

O tem veliko razmišljam in eden izmed razlogov, da otroci niso tako samostojni, je verjetno korona. Še dodatno je omejila razvoj otrok v smeri, da so manj samostojni, da ne razmišljajo s svojo glavo. Dve leti so bili v hišnem priporu, povezani s svetom preko staršev in ta povezava še vedno obstaja. In meni mame pišejo, da sem se zmotil pri testu. In ji napišem, naj se učenec oglasi v kabinetu in da bova z učencem to uredila sama, pa ne vem, če starši razumejo, da je najpomembnejša beseda v mojem tekstu sama. Opažam juriše mam, po drugi strani pa nikjer ne vidim očetov. Mame prevzamejo vlogo očetov. Kompenzirajo in pretiravajo v zaščiti svojih otrok. Pustite otroke, naj gredo… Ojdipi in Elektre, polno jih je (smeh).

“Blagovna znamka“ učitelja

Kako bi šola, če se izrazim marketinško, gradila svojo “blagovno znamko”?

To sem razmišljal, ko sem kandidiral za ravnatelja. Da ne želim biti zgolj ravnatelj še eni osnovni šoli. Želim šolo, ki bo kvalitetna za otroke, da bo sodelovala s starši in seveda da bodo zadovoljni delavci tukaj. Prav to je izziv ravnatelja, da povezuje vse tri člene v neko verigo. Na kakšen način? Prvič, da smo odkriti. In drugič, da začutimo naše pomanjkljivosti. In da potem te pomanjkljivosti odpravljamo. Tretjič na ta način, da si pustimo reči nekatere stvari. In to velja za vse tri akterje: učence, starše in tudi učitelje. Pomembno je, da se ustvari nek pozitiven prostor. Da ne gredo vsi v šolo zaradi kazni ali pa, ker se to spodobi, ampak zato ker je to morda na koncu koncev celo fajn.

Kje je torej ključna motivacija za učitelje?

To da vidijo svoj poklic kot poslanstvo. In da bi bilo to poslanstvo tudi primerno plačano.

Bi bile višje plače dovoljšna motivacija?

Mislim, da ja. Od svojih kolegov namreč slišim, da naši učenci, ki so komaj naredili osnovno šolo, sedaj v Avstriji zaslužijo več kot mi. Če razmišljamo v tej smeri, je to gotovo potrdilo, da nismo dovolj plačani za tako odgovornost. Kje pa je meja realnega plačila, je druga stvar in je tudi zelo individualna, glede na to, kaj posameznik vloži v svoje delo. Gotovo je vpisa na pedagoške smeri manj tudi zato ker so plače katastrofalne. A hkrati tisti, ki bo šel v učiteljski poklic a priori zaradi dobre plače, ni pravi učitelj.

Epilog: pogled v kristalno kroglo

Kje vidite šolstvo (izobraževanje) čez 20 let?

Bojim se, da gre naše šolstvo po poti šolstva zahodnih držav, v elitizem. Učencem sem razlagal, da kadar mi kritiziramo našo državo in politike, ne smemo pozabiti na druge stvari, ki jih pa mi imamo in jih drugi nimajo. In to je na primer leto dni porodniškega dopusta, očetovski dopust, šolanje brez šolnine vse do univerzitetne izobrazbe… To je fantastika. Teh prednosti se mi ne zavedamo. Ko se otrok v Ameriki rodi, že cela družina varčuje, da bo otrok mogoče lahko šel študirati. Če bo imel torej dovolj denarja in dovolj odprto glavo. Pri nas pa rabiš samo odprto glavo.

Je torej sistem mogoče rešiti?

Skrbi me, da se zdravo razumske vrednote, ki so bile priborjene skozi desetletja nazaj, uničujejo. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo izginile. Bojim se, da sem se predal, da sem kvizling, ker razmišljam, da bi šel v drugo službo. Izgleda, da tudi moja podzavest pravi, da bo samo še slabše. Kajti to v svojih 25 letih dela čutim tudi sam. Kdaj se preprosto počutim kot Don Kihot…

---

---

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.