Z intervjujem sem želela mladim in vsem ostalim poslušalcem približati lepote učiteljskega poklica. Zato se v vlogi osrednje teme pojavlja vprašanje, kako mlade navdušiti za poklic učitelja. Poleg tega je bilo govora še o težavah, neprestanemu trudu in želji po strokovnem ter osebnostnem izpopolnjevanju. Za sogovorko sem izbrala profesorico slovenščine Martino Lušina Basaj, saj sem vedela, da bo s svojo iskrenostjo in resnično ljubeznijo do poučevanja pri poslušalcih znala vzbuditi navdušenje nad učiteljskim poklicem. Seveda med pogovorom ni šlo brez omembe njenega najljubšega slovenskega pisatelja in dramatika, Ivana Cankarja, ki je v svojih delih vedno izpostavljal izreden pomen učiteljskega poklica.

---

Avtorica: Taja Basaj

Rada bi vam predstavila profesorico slovenščine Martino Lušina Basaj, ki je svojo karierno pot začela kot bibliotekarka, zdaj pa že 23 let uči slovenščino na Gimnaziji Kranj. Poleg tega je aktivna še na mnogih drugih področjih, med drugim vodi priprave na Cankarjevo tekmovanje, je uradna lektorica šole, pripravlja proslave, je ocenjevalka na maturi in predsednica sveta šole. Svoj poklic res opravlja s srcem in je definicija profesorja, ki za ta poklic navdušuje mlade. Prav tako poskuša iti vedno v korak s časom, se prilagajati mladim in je zato v prejšnjem šolskem letu začela pripravljati slovnični kviz za Instagram in Facebook. Zdi se ji, da na tak način tudi pripomore k opismenjevanju dijakov in njihovih staršev.

Kako ste se odločili za poklic profesorice?

Mislim, da sem to vedela že od samega začetka, že kot deklica sem doma učil igrače, sosede, prijateljice, potem pa me je v šoli navdušil vsak profesor, občudovala sem njihove redovalnice, podpise, kakšne svinčnike so imeli in potem sem želela to tudi sama imeti doma. Res sem vedela, da to želim postati, edino razmišljala sem ali bi postala profesorica športne vzgoje ali slovenščine. Potem sem se odločila za slovenščino in ni mi žal.

Zakaj pa ravno za slovenščino?

Ker mi je bil jezik vedno zelo blizu, zmeraj sem zelo rada brala, vedno sem imela bogat besedni zaklad in zdelo se mi je, da je to res neko področje, ki ga obvladam. Prav tako pa nikoli nisem razumela kako lahko določeni ljudje naredijo toliko napak, ker je bilo meni to skoraj da samoumevno.

Se vam zdi, da je lahko vsak učitelj?

Nikakor ne, sploh ne, ker je to tako odgovoren poklic in če tega poklica ne opravljajo z veseljem, to ni dobro. To je tako pomemben poklic, ker vzgajaš mlade, jih učiš, sodeluješ v učnem procesu vseh znanstvenikov, vseh drugih poklicev, zato je res tako pomembno, da si učitelj s srcem, da imaš rad dijake, si potrpežljiv, da poizkusiš res razložiti snov desetkrat, če je potrebno, tako da v razredu vsi razumejo. Velikokrat vprašam, kam se bodo dijaki vpisali naprej in potem reče kdo, da se bo vpisal na pedagoško fakulteto, če drugam ne bo sprejet. Takrat me tako zaboli srce, ker vedno pravim, da bi se morali za učitelje odločati najboljši dijaki, ker je zelo pomembno, da imajo učenci v prvi in drugi triadi kvalitetne učitelje. Pomembno je tudi, da so fakultete uvedle pedagoški izpit, ker ni nujno, da če je nekdo strokovnjak svojega področja, da bo tudi dober učitelj, pedagog. Zato je to znanje s področja psihologije in pedagogike zelo pomembno.

To je tako pomemben poklic, ker vzgajaš mlade, jih učiš, sodeluješ v učnem procesu vseh znanstvenikov, vseh drugih poklicev, zato je res tako pomembno, da si učitelj s srcem, da imaš rad dijake, si potrpežljiv, da poizkusiš res razložiti snov desetkrat, če je potrebno, tako da v razredu vsi razumejo.

Torej učitelji morajo učiti s srcem ste rekli.

Ja in z veliko znanja ter potrpežljivosti. Predvsem pa je to poklic, kjer se moraš ves čas izobraževati, kjer moraš ves čas osebnostno rasti, se prilagajati dijakom, generacijam, ker tisti profesorji, ki že dlje časa učimo, vidimo, kako se generacije razlikujejo, kakšne posledice je npr. pustila korona. Predvsem pa je pomembno, da imaš rad svoj poklic. Če tega poklica ne ljubiš, ne moreš biti dober profesor.

To pa dijaki verjetno tudi začutijo.

Začutijo ali si ti iskren, ali to kar govoriš tudi resno misliš. Dijaki vejo, če boš res nekaj naredil, kar si obljubil, ker je to zelo pomembno, da to kar rečeš narediš. Hkrati pa jim moraš biti ves čas za vzgled, ne samo da jim podajaš znanje, moraš jih tudi vzgajati, moraš jim povedati kaj je prav, to pa najlažje narediš tako, da se ti obnašaš tako, kot želiš da se obnašajo oni.

Kaj je vam najbolj pomembno, da daste dijakom, kaj želite, da oni odnesejo od vaših ur?

Najprej znanje, zato ker z znanjem bodo uspešno opravili maturo, posledično se bodo lahko vpisali na želeno fakulteto in tako prišli do poklica, ki si ga želijo. Zato je pomembna disciplina, pomemben je red. Zelo pomembno je, da se v razredu vzpostavi neka pozitivna klima, ker če je pozitivna klima, se veliko lažje dela in se lažje učijo. Ko mi kdaj kdo reče, da se mu ne ljubi učiti, mu rečem: bolj ti bo grozno da se boš učil, težje se boš učil. Znanje gre lažje v glavo, če se učiš z veseljem. Res je treba ves čas spodbujati dijaki, jih je treba kdaj tudi okregati, ampak jih je najbolj treba znati pohvaliti, ker jim pohvala res zelo veliko pomeni.

Seveda pa oni začutijo vašo ljubezen do slovenščine in je mogoče zato tudi njim bolj zanimiva, se lažje učijo, ker vejo, zakaj bodo to naprej v življenju potrebovali. Verjetno jim to tudi poveste?

Seveda, večkrat omenim, da bi tudi fakultete morale imeti slovenščino, ker vemo kako je, ko so diplomske naloge polne napak, slogovnih nerodnosti, hkrati se mi zdi pa zelo lepo, ko dijaki, ki že grejo iz šole, še pokličejo, te obiščejo, povejo da znajo dobro slovenščino. Vem, da zahtevam veliko, ampak jim tudi povem zakaj zahtevam veliko. Je pa tako, da če veliko zahtevaš, tudi sam moraš delati veliko in potem dijaki to razumejo. Če oni to vejo, vidijo, da se ti trudiš, se mi zdi, da tudi oni lažje naredijo svoje delo. Tako da učiteljski poklic zahteva doma po šoli še veliko dela.

Vem, da zahtevam veliko, ampak jim tudi povem zakaj zahtevam veliko.

Se pa seveda vaše trdo delo tudi obrestuje, ker verjetno dobivate tudi pozitivne povratne informacije s strani dijakov?

Seveda, zelo velikokrat in sicer ko dijaki ocenjujejo profesorje, ko bereš te ocene, res vidiš, da delaš dobro. Ko te še toliko let ko so že iz gimnazije povabijo na zaključni piknik ali večerjo. Zelo pogosto se družimo tudi kasneje, ko se vrnejo na delavnice, jezikovni kotiček in te vedno pridejo pogledat. Se mi zdi da je to dokaz, da delaš dobro.

Torej iz vsega povedanega se vidi, da vam je zelo pomemben učiteljski poklic.

Ja, zelo pomemben. Že Cankar je rekel, da luč gori na učiteljevem oknu, ker učitelj je tisti, ki je izobražen, ki mora razmišljati s svojo glavo in zato edina možnost, da se prebivalci Klanca rešijo bede in revščine je, da se izobrazijo, zato luč gori na učiteljevem oknu in zato sem potem tudi rekla, da je učiteljski poklic tako pomemben, ker je to osnova za vse druge znanstvenike, za vse druge poklice, športnike. Veliko dobrih športnikov, ki so se pri nas šolali vedno reče, da z novinarji pa brez problema komunicirajo, da so se naučili dobro, da se vidi, da imajo osnove.

Torej je učiteljski poklic poklic prihodnosti?

Vsekakor. Vemo, da se za učiteljski poklic odloča vse manj ljudi, šole imajo veliko težav s pridobivanjem kadra. Gimnazija Kranj ima sicer zelo dober sloves in ni bilo težav z zaposlovanjem. Tudi študenti, ki hodijo k meni na prakso, bi pri nas kar ostali, ker se jim zdijo tudi dobri dijaki. Poleg tega pa je to poklic, ki te izpopolnjuje, ki te navduši, seveda tudi razočara pa tudi razjezi, ampak je to poklic zame najlepši.

Vi pa seveda s svojim zgledom že pripomorete k tem, da se še kdo več odloči za ta poklic. Kako vi izpostavljate pomen učiteljskega poklica?

S svojim zgledom, delom, odnosom do dijakov, se mi zdi zelo pomembno, da ima profesor dober odnos z dijaki, da je obojestransko spoštovanje, da se pa znaš tudi pošaliti, tudi udariti po mizi, če je to potrebno, imeti avtoriteto. Ker če imaš avtoriteto, je možnega tudi veliko eksperimentiranja in se mi zdi, da je zgled zelo pomemben ker če daješ dober zgled, lažje narediš mir v razredu, da se dijaki učijo, da jih zanima tvoj predmet, se mi zdi, da je to zelo povezano. Je pa res, to je bil včasih zelo spoštovan poklic, ker so se zavedali kakšno vlogo ima učitelj, sedaj pa ni več take vrednosti, ker se vsi želijo malo mešati v poklic, vsi vse vejo, zato je to včasih težko, ampak mislim, da na naši šoli se s tem še kar dobro spopadamo, npr. kako je treba da nas dijaki naslavljajo. S tem, da obdržiš tak sloves, se moraš pa sam trudit, biti tudi strog, pošten do dijakov, jim dati maksimalno znanja in od njih tudi veliko znanja zahtevati, ker če ga pa ne zahtevaš, potem se pa tudi ne bodo naučili, saj to je pa v človeški naravi, ker če kaj ni nujno, tega najverjetneje ne bomo naredili.

Omenili ste, da je veliko bodočih profesorjev slovenščine opravljalo prakso in pripravništvo pri vas. Kako to, da so prišli ravno k vam, ali so bili to vaši dijaki, so vas od kje drugje poznali?

Veliko je naših dijakov, vsako leto imam zagotovo 4 ali 5 študentov na praksi, vsaj 5x sem imela celoletno pripravništvo. Velikokrat je tako pravilo, da se pripravnik eno leto pripravlja, potem pa naj bi imel možnost zaposlitve. Veliko je naših dijakov, tudi ne samo mojih, saj sem opravila določeno izobraževanje za profesorja mentorja. Na Gorenjskem je zelo malo mentorjev, nekaj časa sem bila celo edina. Zdi se mi zelo pomembno, da takrat ko nekdo pride na prakso, da ga znaš začarati, prepričati, kako je to pomemben poklic. Jaz seveda vedno opozorim dijake, bodite zdaj prijazni, pozorni, ne temu študentu že pri prvi uri uničit vsega veselja, ki ga ima do učiteljskega poklica. Tako da veliko študentov bi radi ostali pri nas, ker imamo dobre dijake, dobre pogoje za delo, ravnatelja ki nas razume in dober kolektiv.

Zadnjič je prišla ena študentka in je dva dni samo poslušala, potem sem jo vprašala in kako se ti zdi pri pouku in je rekla, da je to čisto nekaj drugega, da je res dobro, ona je bila čisto navdušena, ko je imela svoje nastope je poizkušala tudi tako razlagati, se malo pošaliti. Kakšna taka misel, ki ti jo nekdo pove, je zelo veliko veliko vredno, da vidiš, da delaš dobro. Za njih pa da vidijo, da lahko človek v učiteljskem poklicu tudi uživa.  Je pa seveda tako, da se lahko na uro 100% pripraviš, lahko do potankosti splaniraš vsako minuto za kaj jo boš porabil, kaj bo uvodna motivacija, kaj bo ponavljanje na koncu, kaj bo pregled naloge, kaj bo vključevanje dijakov, kaj bo razlaga. Ampak to nikoli ni tako, 30 dijakov na kupu, toliko dejavnikov vpliva, da lahko včasih delaš čisto druge stvari, kot si doma pričakoval. Nekdo vpraša kaj je npr. interpretativni esej in seveda ti poizkusiš razložit spet neko razliko, ti si pa mislil, da boš delal nekaj čisto drugega. To je tisto, kar tebi ne pusti spati, ves čas moraš biti na preži, ves čas moraš razmišljat, spremljati ali poslušajo, ali kdo spi, ali nekdo odsotno gleda, kaj boš odgovoril. Pomembno je, da dijaka pritegneš. Študenti in pripravniki to vidijo in to je tisto, kar jim jaz želim pokazati.

Kakšen je vaš nasvet za vse mlade, ki se zanimajo za poklic profesorja?

Da je to najlepši in najboljši poklic na svetu. Da vem, da je plačano slabo, sploh plača začetnika, ampak se da potem tudi napredovati, v nazive, v plačilne razrede in da imaš toliko možnosti zraven kaj lahko delaš, kako se lahko izobražuješ. Naša šola ponuja ogromno dodatnega izobraževanja, kar koli te zanima, vsako leto se cel kolektiv tudi psihološko izobražuje ali didaktično kar se mi zdi zelo pomembno. Pomembno je, da te kakšen dijak preseže, da si čisto navdušen, da vidiš, da si znal v nekom prebudit nek talent, ki ga je imel malo zakritega, da nekdo reče, hvala gospa profesor, vi ste pa mene spravila na televizijo, pri vas sem začel nastopati.

Pa tudi za pisanje poezije, literarnih del.

Tudi sem že od svojih dijakov lektorirala knjige, romane, znanstveno fantastiko, pesniške zbirke in to mi je sploh fino, da jih znam navdušiti za poezijo, prozo, za branje. Ko se vrnejo in rečejo, da so npr. še enkrat prebrali Kafko in da zdaj so pa razumeli, kaj sem jim takrat želela povedati. Razveseli me tudi, ko se pogovarjamo o domačem branju in nekdo interpretira delo kot recimo jaz še nikoli nisem pomislila na tako interpretacijo, to se mi pa zdi res super.

Se lahko tudi vi potem kaj naučite.

Ja, seveda, učimo se zagotovo eden od drugega ves čas.

Kakšen nasvet pa bi dali ostalim profesorjem, kako lahko svoje navdušenje nad poklicem delijo z dijaki?

Morajo biti odkriti, morajo biti iskreni in seveda najprej logično moraš biti strokovnjak svojega področja, potem pa moraš to znanje tudi znat predajat naprej. Vedno rečem, da vprašanje ne more biti neumno, da je treba vprašat, šele ko nekdo nekaj vpraša, moraš stopiti npr. 7 korakov nazaj in počasi, lepo po korakih razložiti snov. Zato je to tako pomembno, da upajo vprašati, ne da jih je strah, da če bo on bolj neumno vprašal, da boš z očmi zavil, nujno je, da znaš res povedati, da mu razložiš to kar te je vprašal. To in da imaš rad dijake, moraš jih imeti rad, moraš jih sprejeti, moraš jih poslušati, moraš se znat pošaliti, mogoče kdaj pogledat kaj skozi prste, vsekakor pa moraš imet red, visok nivo, zato ker če bi že kar naprej popuščal, se na maturi ne bi izšlo dobro.

Seveda ste pa tudi na voljo dijakom za kakšne osebne težave, če pridejo do vas?

Seveda, pogosto se obračajo name, imamo tudi vsak teden eno uro govorilnih ur za dijake in takrat lahko pridejo dijaki tudi če rabijo pomoč pri eseju, če jim kaj ni jasno, če imajo težave doma, to sem vedno na voljo, predvsem je to pomembno če si razrednik, jaz z njimi opravljam tudi individualne pogovore, pogosto pa se name obrnejo tudi dijaki, četudi nisem njihova razredničarka.

Če narediva še en zaključek najinega pogovora, torej kako navdušujemo mlade za poklic učitelja?

Ostalim profesorjem bi rekla, da morajo biti srčni, da morajo imeti radi dijake in radi svoj poklic in svoj predmet, ki ga učijo in da se res vidi navdušenje nad predmetom, ljubezen do tega predmeta. Mogoče najprej z zgledom, s tem da res razložiš, kako je to lep poklic, kako je to zahteven poklic, koliko je dela. Najbolj pomembno je, da dijaki pri vas vidijo to strast nad učenjem in pa navdušenje in mogoče se potem tudi pri njih utrne ta iskrica.

Ostalim profesorjem bi rekla, da morajo biti srčni, da morajo imeti radi dijake in radi svoj poklic in svoj predmet, ki ga učijo in da se res vidi navdušenje nad predmetom, ljubezen do tega predmeta.

---

---

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.