V naslednjem prispevku predstavljamo intervju z Aljošo Bagolo, v katerem govori o vlogi avtentičnosti in hvaležnosti pri preprečevanju izgorelosti, o tem, kako smo na žalost v veliki meri družba, kjer posamezniki vedno gledamo na to, česa nimamo in se premalo zavedamo tega, kar imamo. O tem, kako se moramo naučiti hraniti svoj ego na konstruktiven način in kako ti lahko z vseh strani potrjujejo, da si na vseh področjih ‘superhuman’, kakršen si vedno želel biti, ti pa znotraj ostajaš prazen. ‘Rabiš vedno nove shote adrenalina’ in tvoji uspehi postanejo droga, ki nate nima več učinka – tvoj prag se viša in viša. O vlogi ranljivosti kot sredstvu gradnje zaupanja in obenem manipulacije. Pa tudi o moči kot bolj psihološkem kot “dodeljenem” konstruktu, kot karakteristiki, kapaciteti znotraj posameznika, ki pride iz tega, da ne zanikaš delo sebe, da se znaš igrati tudi s svojo »senco«, jo zdravo priklopiti nase; iz tega, da znaš postavljati meje in biti asertiven, ko situacija to zahteva od tebe. Ta moč ostane s tabo tudi, ko zunanja moč, izhajajoča iz funkcije pride in gre, ta moč gre s tabo “pod most in na mesto predsednika države«, če govorimo v ekstremih. In ti je ne more dati ne vizitka ne titula. V intervjuju spregovori tudi o razliki med »direktovanjem« in vodenjem. O tem, kako se Slovenci preveč trudimo biti pridni in premalo pristni… karizma, potrebna za vodenje, pa pride le iz poslušanja samega sebe, iz sposobnosti, da živimo ‘to, kar smo’, da poznamo sami sebe in znamo operirati sami s seboj, svojimi temnimi in svetlimi platmi. Pretirana ustrežljivost je skladno s psihološko stroko konec koncev oblika prikritega narcisizma, oblika psihopatologije.

---

Avtorica: Minka Borec

Aljoša Bagola. Ime, ki v slovenskem prostoru sproži sto in eno asociacijo. Kreativni direktor in kasneje partner Pristopa pri rosnih 23ih, oglaševalski genij: fatalni moški kot sem z nasmehom prebrala v enem od člankov, čez katere sem površno hitela tik pred intervjujem, guru za izgorelost, nekdo, ki zna ustvariti vrhunsko zgodbo iz praktično ničesar, začutiti pri svojih naročnikih tiste potrebe, za katere še sami ne vedo, da jih imajo… Znal je igrati s krutim svetom “businessa”, znal se je postavljati zase in voditi ljudi za sabo, svojo mehko, intuitivno kreativno plat je znal ščititi in jo uporabljati v ustreznem kontekstu. Nagrada za nagrado, trofeja za trofejo… in kaj ostane po vseh teh zmagah? “Ostaneš ti sam,” se zdi, da bi rekel Aljoša. “In le to šteje. Ali si lahko ponosen na osebo, na življenje, s katero si obsojen do konca življenja?” Pri zapolnjevanju praznine mu pomaga predvsem hvaležnost. Praksa, ki se mi osebno zdi nam zahodnjakom precej tuja in abstraktna. Mi moramo vendarle ves čas “teči hitreje, segati dlje, delati boljše”, tekmovati sami s seboj in s konkurenco iskati svoje ameriške sanje in Gatsbyjevo zeleno lučko na koncu pomola, tisto “nedosegljivo”, tisto “popolnost”. 

“Vsi ali vsaj določena podmnožica ljudi si želi biti superhuman, mar ne?” vprašam Aljošo in v meni utripajo moje otroške sanje biti superženska, supermati, superkarieristka, super ambiciozna, super privlačna, super sposobna, super karizmatična. “Da, ampak potem postaneš superčlovek, vsi ti to priznavajo, ti pa si vsak dan bolj prazen in prazen. Veš, da nekaj ni vredu, a misliš si samo še en uspeh, samo še ena zmaga in potem bo vse ok, potem bom ‘vredu’. Pa nisi. In takrat se pot začne na novo,”odgovarja Aljoša. Aljoša je eden tistih ljudi, ob katerih v trenutku zgubiš ves strah, če začutiš začetno “kemijo”, podobnost v svetovnem nazoru; če chemistry meeting steče vredu; pa vendar ti še dolgo zbujajo spoštovanje in občutek, da je toliko dimenzij, da je nemogoče kadarkoli spoznati vse. Da ti občutek, da smeš biti iskren in bo tvoja iskrenost cenjena, ker so videli preveč ponarejenih ljudi. Iskrenost je edina valuta, s katero lahko takšne ljudi kupiš, se zdi, to je tisto, kar cenijo. V tem duhu se mi zdi, da sva zgradila tudi najin intervju. Duhu iskrenosti in pristnosti, občutku, da se »štekava«, preprosto zato, ker v življenju oba iščeva resnico, ne še ene laži samim sebi. Resnico o poslu, resnico o iskanju smisla, resnico o tem, kaj nas dela srečne, kaj nas dela prazne in kaj je tisto, kar nam potrdi, da je neka pot »prava« za nas.

O sužnjih, ki so generalom šepetali: “Samo človek si”

Mislim, da obstaja ena zgodba o tem, da ko so se rimski generali vračali iz bitk, so jim sužnji šepetali v uho, da so samo ljudje. Da so jih zaščitili pred lastno arogano. Moje naslednje vprašanje je vezano ravno na to, da se mi zdi, da ta neka aroganca, ki včasih pride z določeno pozicijo, hromi naš potencial in nam lahko hitro zamegli presojo. Kako si se ti soočal s tem? Konec koncev vsi ljudje imamo radi, da nas hvalijo, radi, da nam laskajo, radi imamo (pre)visoko mnenje o sebi. Kot poetično reče Galadriel v LOTR: “The hearts of men are so easily currupted.

Julij Cezar je imel svojega sužnja, ki mu je na zmagovalnih procesijah v Rimu v uho šepetal: “Samo človek si, samo človek si!”, da v aroganci in egu, ki se po zmagoslavjih in nadvladi le še priklopita na steroide, ni šlo predaleč. Jaz ega ne dojemam kot sovražnika, ampak kot občasnega nasprotnika. Ego je domač naslov naše osebnosti, identitete. Moraš ga znati krepiti, odobravati, ga nahraniti. To je izhodišče za to, da se znaš v svetu pozicionirati in postavit meje tako sebi kot drugim. Ko se učiš krotenja tega svojega dela, postajaš dober v odločitvah, kakovosten pri vodenju ekip. Ego in strategije upravljanja z njim na začetku vsakemu od vodij predstavlja določen izziv, potem pa veliko, veliko koristi.

Dostikrat se nam zdi ja, da imamo nadzor. Človek ima rad ta občutek nadzora, ampak  velikokrat se mi zdi, da je občutek varljiv. Zdaj mi je, ko sva že pri zeitgestu različnih zgodovinskih obdobij, prišel na misel Titanik. John Jacob Astor z 19-letno nosečo ženo in ostali ameriški multimilijonarji s preloma prejšnjega stoletja, kako si v salonu ob cigarah čestitajo, da so zgradili nepotopljivo ladjo, obdani z vsem razkošjem, prestižom in močjo, kar jih je premogla tista doba. Sredi ocena na nepotopljivi ladji, nezlomljivi, okoli njih uvožene palme, drage ženske v pariških oblekah in udobje domačih rezidenc; kopalnice, telovadnice, sončne palube. Mislili so, da so kralji sveta. Kot premnogi možje pred in po njih. In dejansko se je potem ravno ta njihova »nepotopljiva« ladja potopila na svoji krstni plovbi. Na kakšen način se ti zdi, da vodja vseeno ohranja občutek, da ima situacijo pod kontrolo, občutek, ki ga rabi, da je suveren, tudi, če se zaveda, da je morda iluzoren?

Ja, ko popolnoma podležeš svojemu egu, se zgodi aroganca. In vsakič, ko pride do arogance, kmalu sledi kazen. Če govoriva o kakšnih borderline in podobnih značilnosti, ki jih imajo zagotovo Elon Musk in podobni, jih trg vedno znova kaznuje, ampak imajo tako specifičen notranji ustroj, da vedno znova izplavajo in dalje ‘furajo svojo špuro’. Če sva prej govorila o grandioznih oz. megalomanskih potezah, je ta ideja reševanja civilizacije, s katero opletajo v Silicijevi dolini, zelo pretenciozna. Ti veliki vizionarji, ki jih potem kopirajo podjetniki po vsem svetu, tudi nenehno forsirajo to kot svoj evangelij, tudi da z njim zakrijejo kaj drugega. Elon Musk najbrž svojo otroško rano zaradi brutalnega očeta.

Hm, evangelij. Vsak človek ima svoj evangelij ja. Evangelji nekaterih ljudi nimajo kaj dosti skupnega s Kristusovim, naj bo to dobro ali slabo, nekateri le kopirajo evangelije drugih, a vsak človek si implicitno najde svoj evangelij, neko filozofijo, ki mu usmerja življenja, pa naj si jo prizna ali ne. Vsak jo ima, se mi zdi. Svoj lastni evangelij.

Intuicija kot naša osnovna biotehnologija

To je intuicija, naša osnovna biotehnologija, h kateri se lahko vedno vračamo, da ugotovimo, ali so naši cilji v sozvočju z našimi resničnimi vrednotami, ali je pot, po kateri stopamo tista, ki je v skladu z našim poslanstvom. Ampak intuicija je postala neke vrste duhovni pojem, vreden zasmehovanja in intelektualne vzvišenosti. Pozabljamo pa, da  je izostren čut lahko najmočnejše orodje marsikaterega vodje. Američani temu rečejo ‘gut feeling’. Naša prebavila imajo močno nevronsko mrežo, povezano z možgani zato Kitajci pravijo, da so to naši drugi možgani. Na Novi Zelandiji so se najboljši navigatorji s trebuhom navzdol vlegli v čoln in s pomočjo trebuha “prebrali” morske tokove in določili pravo smer. Imeli so razdelanih 22 ozvezdij, po katerih so se ravnali, to je bil njihov kompas, ampak že kot mlade so jih učili, da so  po cele ure lebdeli v vodi in se učili čutiti različne tokove in slišati različne vetrove. Vodja mora poznati svoje okolje, in okolje ni samo materialno, fizično, molekularno, ampak je energijsko, socialno, čustveno in zato marsikomu nevidno. Če pa ti znaš upravljati tudi ta nevidni, čustveni spekter – in jaz kot kreativec sem zelo senzibilna oseba – lahko vodiš drugače, saj pravočasno začutiš in prepoznaš manj očitne, a sila pomembne stvari. V mojem primeru je ustvarjanje vrhunskih zgodb in kampanj vedno bilo kot neke vrste zaznati tlenje v glavah ljudi, kdaj je pravi trenutek za določeno zgodbo, t.i. “time to market”. Te antene, te tipalke so neprecenljive tako pri ustvarjanju marketinških kampanj kot pri vodenju ljudi.

Zakaj recimo misliš, da je samospoštovanje pomembno za dobrega vodjo?

Zato, ker zna razmejiti ali pa zna prepoznati točko, ko več nima smisla vztrajati, ko več nima smisla biti npr. odločen, predan ali neizprosen, ker gre to že na račun tvojega lastnega vložka v določeno situacijo. Moraš znati potegniti mejo, zaščititi sebe, svojo ekipo, svojo energijo.

Mmmm, enkrat sem slišala, da je dober vodja neizprosen v svojih ciljih in fleksibilen v strategijah doseganja le teh. Mislim, da pri Blažu Brodnjaku, da.

Absolutno, to je odlična teza. Jaz fleksibilnost razumem kot nujen sestavni del kateregakoli načrta. Tudi, ko pogrnemo na celi črti, to še ne pomeni, da je z našimi načrti konec. Tudi po Darwinovi evolucijski teoriji je adaptacija, sposobnost prilagoditve, najpomembnejši faktor preživetja vrste. A koncept preživetja najmočnejšega je zvenel veliko bolj privlačno in je legitimiral duh časa, ki si je pokoril naravo, ki je dominiral, zavladal in zazidal cel svet po svoje.

Ravno to, ko si rekel: da vedno izplavaš, kajne. Da to da pogoriš, zate ni znak poraza.Ful zanimivo mi je, ko sva se prej pogovarjala, da je intuicija danes potisnjena bolj na ezoterično področje. Ampak vem, da recimo jaz sem imela pri uporabni kognitivni psihologiji seminar o tem, kako je definirana intuicija v znanosti. In dejansko se v znanosti vedno bolj usklajujejo mnenja, da je intuicija resničen fenomen in pravzaprav nič drugega kot vsa naša dosedaj osvojena znanja, priklicana po hitri, avtomatični poti in totalno zintegrirana med sabo, na načine, ki bi bili za nas preveč energetsko potratni in obremenjujoči, če bi se odvili dostopno zavesti. Intuicija izhaja iz izkušenj, ki se nam nabirajo, in potem rezultirajo v ‘gut feeling’.

Senca kot naš kerozin in druga plat avtentičnosti

Senca. To besedo imam rada, zanimivo, da jo omenjaš. Ko sva že pri senci, Aljoša, kako pa bi rekel, da si se sam naučil operirat s svojo senco? Kakšen odnos imaš do te temne plati samega sebe? Kot ima ego neko funkcijo, se mi zdi, da ima senca tudi svojo funkcijo. V kombinaciji s svetlo platjo nas lahko pripelje dlje kot bi nas kadarkoli lahko izključno svetloba. Del mojega osebnega evangelija, haha.

Senca je izjemno pomembna. Jung pravi, da je druga polovica našega življenja namenjena temu, da svojo senco zdravo priključimo, da postanemo celoviti. Se pravi, jaz sem po koncu svoje kariere bil nekje na polovici svojega življenja, star okoli 40 let. In, če bi imel to možnost, bi zagotovo že prej hodil na psihoterapijo. Bil bi še boljši vodja kot sem bil. Po drugi strani pa se mi zdi ta divja, nebrzdana energija v tebi neke vrste kerozin. Jaz pravim, da če tvoja energija in tvoja strast poganjata tvojo kreativnost, potem blestiš. Izgorevati začneš v okolju, ki ne omogoča zaupanja, sodelovanja in spoštovanja.

Kot enega elementov dobrega vodje si omenil tudi to prepričanost v lastno vizijo, ki si jo zaznal pri očetu. Jaz sem recimo mojemu očetu enkrat rekla: ‘če bom kdaj stala na kakšnem odru, se bom zahvalila vsem, ki niso verjeli vame. Prisilili so me, da sem verjela sama in me v enaki meri kot tisti, ki so me podpirali, potisnili sem, kjer sem. Čeprav se mi zdi, da je motivacija, izhajajoča iz tega, da nekdo verjame v tebe tudi v trenutkih, ko se sam lomiš, vseeno bolj zdrava. Manj je kljubovanja v njej. Če greva še malo nazaj na avtentičnost, bi rekel, da imajo dobri vodje neko magijo v sebi, neko specialno začimbo, ki prepriča ljudi, da grejo z njimi in za njimi čez vse meje, in posledica česa se ti zdi to? Kaj je ta magija, kaj je x factor, ki naredi, da ljudje sledijo vodji? In kaj bi rekel o veščini manipulacije kot sposobnosti učinkovitega vodje?

Tu morava stvari postavit v kontekst. Karizma vodje kulta spravi ljudi z lastnimi motnjami čez rob, kar je slab primer manipulacije. Če pa znaš kot vodja koga prelisičiti, da naredi nekaj, za kar misli, da še ni pripravljen, ti si pa to v njem že zdavnaj prepoznal, je to dobro za njegovo rast. Naši načrti morajo vedno biti 10% iz našega področja udobja. Kot je pozitiven stres dobro sredstvo, da okrepimo čustveno vzdržljivost posameznika, tako je to, da posameznika “pretentaš” v njegovo korist zagotovo lahko lastnost dobrega vodje. Kot dober in odgovoren starš, ki svojega otroka malce porine v vodo, da premaga strah, a je ves čas dovolj blizu, da lahko posreduje, moraš znati kot dober vodja svojo ekipo vedno pripraviti do tega, da zvišuje standard in benchmark.

Ko sem bila čisto majhna mi je bil zelo simpatičen dokument v očetovi firmi uokvirjena načela poslovanja na polici očetove pisarna; breza z razpršeno krošnjo in slogan Rastimo skupaj. Zdelo se mi je, da je to pravo jedro firme, ki generira vse tiste številke na računih in strast znotraj zaposlenih. Moj oče ne bere preveč, vsaj takrat ni, ena od knjig, ki sem jih našla v njegovi sobi pri štirinajstih letih pa je bila 7 navad uspešnih ljudi Stephena Coveya. V skladu z njegovimi priporočili sem se že takrat lotila pisanja osebne vizije in res se mi je zdelo, da ustvarjam nekaj svetega, da na novo odkrivam, kdo sem, skozi to pisanje.

Obsedenost poslovnega sveta s posnemanjem ameriške vizije poslovanja kot tudi ameriške psihologije dela je zgolj posnemanje taktik, ciljev, strategij, delovnih navad, always on hustle mood-a in s tem pridemo do ene izjemne karakteristike, ki bi jo rad dodal med zelo pomembne značilnosti dobrega vodje, in to je zmožnost odzivanja in ne reagiranja, zato, ker je reakcija vedno čustvena, prenagljena, intenzivna, telo in celo ekipo pahne v preživetveno stanje. Če pa gledaš odzivanje pa gre za zadržano, premišljeno, predihano ravnanje, omogoča manevrski prostor, da slišiš, zaznaš situacijo. Kdaj moramo reagirati hipno, instinktivno, kadar je kriza, ampak tudi to je mojstrstvo. Jaz sem kot vodja lahko časovno odreagiral, v resnici sem se pa odzval, ko sem se dovolj izmojstril, ker si intuitivno tako močno prepreden z informacijami in znanjem o pravem odzivu.

Kako razmejiti genija od njegove bolečine ali kako se travma zamaskira v ambicijo

Prej sva omenjala te komplekse koliko te ženejo dalje. Nekje sem slišala parolo, da se vrhunski uspeh začne, ko nimaš ničesar za zgubit, ko si pripravljen vse žrtvovat za svoje sanje in delat več kot vsi?

Tako. Je zgodba o ljudeh, ki so se morali vreči v vodo. Na polno, brezkompromisno. Pogosto pa prideš do točke, kjer nimaš več ničesar za izgubiti, ker si že skoraj vse dosegel, bil kronan tolikokrat, da ti je dolgočasno, da ti je samoumevno. Moja odvisnost od uspehov, da… Tudi, ko sem napisal knjigo o izgorelosti, je postala najbolje prodajana knjiga leta 2020. Na eni točki sem si moral reči preprosto ‘ok, dovolj, Aljoša, ni ti treba biti najboljši čisto v vsem’. Zdaj si pač rečem, da sem hvaležen. Hvaležnost je protistrup za prevzetnost; je energija, ki te prizemlji. Ki ti zbistri cilje. Ki ti olajša dušo. Je nevidna obleka, ki te naredi človeka in ki otroka v tebi ne sili k uspehom, ampak ga prepušča igri. Dandanes smo premalo hvaležni za vse, kar imamo in preveč obremenjeni z vsem, kar nam manjka, zapišem že v prvi knjigi. Zato pravim, da sreča reči redči. In to redčenje osrečuje, te izpolnjuje. Čim bližje smo smrti, manj moramo posedovati. Na drugo stran greš povsem brez prtljage in brez reči. Je pa naš konec vedno tudi motivator. Ker želiš ostati nepozabljen. Kako zmotno! Mene je v izgorelost pripeljalo zasledovanje ciljev po nagradah in blestenju, s čimer sem hranil nekaj poškodovanega v sebi. Travma se pogosto zamaskira v ambicijo. Ali pa zdraviš svoj občutek zapostavljenosti, zapuščenosti s potrebo po blestenju. To je tudi pri veliko vrhunskih športnikih ključen razlog, zakaj uspejo. In kot pravim, je za določen del tvojega življenja, tvoje poti, to odlično gorivo. Ker imaš dovolj mladostne energije, dovolj življenjske sile, ker še nimaš družine in svojih otrok. Ko napoči čas za stvari, ki ti prioritete postavijo na glavo in mora biti tvoja energija tudi drugače razporejena, sprva misliš, da boš lahko še naprej vse vzdrževal. Ko sem dobil otroka, sem mislil, da bom lahko zdaj pač zraven še najboljši mož, najboljši oče in obenem še vedno najboljši kreativec, ki pobira nagrade po tekočem traku. In potem se soočiš z življenjem, ki ima zate drugačne načrte. Bil sem nadčlovek in vsi so mi to potrjevali in se čudili, kako mi to uspe, zato sem želel to nadaljevati. Hranil se s temi zunanjimi potrditvami, s pohvalami, v sebi pa sem izgubljal smisel, kopnel in pregoreval.

“Čutiš, da je nekaj narobe, pa se samo zdraviš s še več dela in adrenalina” in o pomenu osnovne kemije za uspešno sodelovanje

Kakšna bi pa rekel, da je bila sama izkušnja izgorelosti?

Z občutkom, da je nekaj narobe, z občutki praznine v sebi, sem se zbujal že zelo dolgo, ampak sem vse ignoriral. Samo še bolj sem pritiskal na gas, želel še več adrenalina, še več nagrad. Čudil sem se, zakaj me toliko adrenalina več ne normalizira, in mislil sem, da pač rabim večji odmerek. Tudi Ivi, svoji ženi, sem skušal dopovedati, da je nekaj narobe, ona pa je bila prezasedena s svojim samozdravljenjem – nenehno je bila v gledališču, tudi do 300 večerov na leto. Tudi ona je izjemno zagnana, ambiciozna in sposobna. Ker to drug pri drugem razumeva in vzpodbujava, je razmerje lažje. Le ko je prvič prišlo do odstopanj pri moji nadčloveškosti, se je začelo zapletati…

Berem iste knjige leto za letom, ne maram nepričakovanih koncev, pa v istih junakih vsako leto najdem drugo snov za poistovetit se z njimi, z njihovo bolečino in njihovimi bitkami. Vsakič me potegne drug aspekt Ane Karenine, odvisno od življenjske situacije, v kateri se trenutno nahajam. Jaz imam ful rada Ruse. In v istih likih najdem v različnih življenjskih obdobjih druge travme. Kaj bi pa rekel, Aljoša, kakšen se ti zdi pomen mreženja za osebni karierni razvoj kot tudi pomen ukvarjanja z ljudmi znotraj organizacije za rast le-te?

Mislim, da je zaznamovanost sodobnega sveta s hitrostjo tehnologij in površinskostjo odnosov velik problem in je zato mreženje zelo pomembno ne samo z vidika pridobivanja prvih stikov, ampak tudi z vidika ustvarjanja osnovne kemije. Jaz sem največ sodeloval z ljudmi, s katerimi smo se štekali. Vzljubiš odnos z ljudmi, s katerimi imaš podobno kalibracijo in si deliš isti pogled na svet. Naj je šlo za režiserje, kreativce ali naročnike, je bilo, ko je kemija delovala, vse lažje. Kot pravi uvod v ljubo ti Ano Karenino: “Vse srečne družine so si podobne…” Drugi del tvojega vprašanja pa je bil, kako zaposlene mrežiš in jih – če si slučajno na to ciljala – omrežiš, da sledijo skupnim ciljem.

Jaz mislim, da iz tega, da imaš neke podobne rane. En zadrogiran Evropejec v indijskem ašramu mi je pri 16ih rekel, da se privlačijo podobna energetska telesa. Včasih nam tudi najbolj oddaljeni ljudje povedo takšne resnice se mi zdi, ki jih lahko potem še leta in leta srečujemo v čisto drugih življenjskih kontekstih.

Podobne rane, točno tako. In ta gravitacija je izredno močna. To takoj vidiš. Zato se mi zdi ta prej omenjeni chemistry meeting,  kot pravijo spoznavnim sestankom oz. poslovnim zmenkom na slepo (smeh). To pomeni, da se potencialni partnerji srečajo na sestanku, da vidijo, če lahko sodelujejo med sabo, če en drugemu “dogajajo”, “sedejo”. To je veliko bolje in predvsem ceneje, kot da na polovici projekta z že podpisanimi pogodbami o večletnem sodelovanju ugotovijo, da iz te moke ne bo kruha in se nato zapletajo v nedelujoče odnose. Če tu priklado nadaljujem z drugim delom Tolstojevega stavka, je pa “vsaka nesrečna družina nesrečna po svoje.” In veliko tega je prepredenega s travmo, zato je pomembnost psihologije na delovnem mestu izjemna. Ker se mi zdi, da je velik del business sveta, čeprav se zdi odrasel in odgovoren, prepreden z veliko mero neodraslosti in psiholoških težav. Tako v zakonu kot v poslu lahko zaupanje upravičiš z dejanji, ne z lepimi besedami. Šele odnos na dolgi rok pokaže, ali ima kapacitete, da prebrodimo težka obdobja, da smo sposobni imeti neprijetne pogovore, si iskreno povedat stvari in brez fige v žepu poiskati rešitve. Zato pravim, da so pristnost, prisotnost, prizadevnost, predanost, poslušanje in pogovor ključni gradniki dobrega odnosa. Torej 6P-jev, ki preprečujejo, da bi se pošiljali v 3P, haha.

V enem izmed svojih prejšnjih intervjujev sem probala izpostavit ta problem zavestnosti. Ta termin sicer ne vem, koliko je že prodrl v business okolje, ampak dejstvo se mi zdi to, da če hočeš bit dober businessman, moraš bit zelo, zelo alert. Subtilen za vsako nianso v pogajanju, za vse.

In za neverbalno komunikacijo, da. Jaz sem eno svojih najuspešnejših kampanj naredil tako, da nisem poslušal briefa, ki je, po domače, dokument za naročilo kampanje. Tam piše vse, kar so si zamislili v zvezi z izdelkom in kampanjo zanj, zato je neke vrste sveti dokument, h kateremu se vedno vračaš. Direktor pa na brifingu mimogrede reče: “Jaz bi mravljince!” Ker je to popolnoma drugačna smer od tiste v brifu, se moraš odločiti. A to ne zato, da je direktor zadovoljen, ampak zato, ker si razbral nepričakovano bistvo, ki ga lahko spremeniš v dobro zgodbo. In zmagaš. Kampanja, ki sem jo zasnoval na podlagi te by-the-way pripombe o mravljincih je po skoraj petnajstih letih še vedno na vrhu priljubljenosti pri gledalcih. Ko si pozoren na to, kar se skriva med vrsticami in na to, kar se svetlika pod površino, se prebiješ do zlata. Ko si zavestno prisoten in širiš manevrski prostor ustvarjanja in ga zavestno usmerjaš izven področja svojega in naročnikovega udobja, to obrodi izjemne rezultate. Če si tehnicističen, če si priden in ubogljiv in se naročila držiš kot pijanec plota, potem se tudi tvoji izdelki opotekajo. To pa ni moj stil.

Kratka pot od krsta do krste in koncept moči

In potem tisti rek. ‘Pokopališča so polna nenadomestljivih ljudi’. Ravno s tem povezan. Jaz sem vedno ljubila ta prvi november, ker se mi zdi edini dan v letu, ko si priznaš to, kar se bo vsem zgodilo.

Res lepo si to povedala, ja. Jaz sem v zadnji knjigi zapisal, da je pot od krsta do krste kratka in zato, kdor življenje predolgo išče, najde pokopališče. Tudi tukaj je zrno resnice.

Prej si omenjal moč. Kot karakteristiko dobrega vodje. To sem si zelo zapomnila. Moč je močan koncept, ki ima zelo različne konotacije v naši družbi. Moj mentor mi je rekel, da je v poslu eden najpomembnejših elementov vedet, kdaj pokazat in kdaj skrit svojo moč. Kako bi ti sploh definiral in opisal termin moč, če sva rekla, da vsak simbol vsaki duši nekaj specifičnega pomeni? Kaj tebi pomeni beseda moč in kakšen odnos imaš do tega?

Ja, to izžarevanje moči je lahko na več nivojih. Moč potrebuje nadzor, to je zelo pomembno. In ti moraš imeti psihološka, intuitivna in intelektualna znanja, da moč uspešno nadziraš.V dobrih obdobjih svetiš milo kot sonce na poletni dan. Ko nastopi pa obdobje teme, pa tvoja moč žari in bliska in je invazivna. Kot če bi ti v spalnici ponoči kdo vklopil stroboskop, haha. Moč pomaga uresničevati cilje, voditi ekipo skozi težka obdobja. Kot je to tudi svoja življenjska sila. Včasih pa moraš biti močan tako, da pokažeš svojo ranljivost. Tudi sam sem začel okrevati šele, ko sem si priznal, da nisem izgorel zato, ker bi bil prešibek, ampak zato, ker sem bil predolgo premočan. Kdaj je pa situacija manj poetična in bolj šimpanzovska – kdaj se moraš pa namreč s kom neposredno in neizprosno soočiti in pokazati svojo moč. In to merjenje moči, ko nekoga poraziš, je tudi pomembno za tvoj ego, za preživetje. Smo ljudje z različnimi potrebami, tudi po varnosti, in če se hočeš počutit varno, moraš kdaj koga poraziti, poslovno in tudi psihološko. Kot moraš to doživeti tudi sam. Moč je potenten koncept in vodja mora izražati moč.

Čustvena inteligenca in pomen priznavanja lastnih napak; ranljivosti kot orodje moči in zaupanja

Enkrat sem nekomu razlagala, da je meni zelo važno pri potencialnem partnerju pa tudi pri svojih prijateljicah in bližnjih, da vidim to moč. In ta oseba je rekla, ampak Minka, moč pride in gre. Ne moreš se opirati na to, če to iščeš v človeku, lahko ostaneš praznih rok. Ampak razložila sem mu, da moč, ki jo mislim jaz, ne pride in ne gre. Resnična moč je s tabo pod mostom in je s tabo, ko si predsednik države. Pomeni železnost v človeku, da se je voljan borit in ima zaloge energije, potrebne za to. Seveda morda pride ta moč tudi iz izkušenj, iz situacij, ki jih obvladaš in preživiš, kot sva govorila na začetku. Sicer pa mislim, da pomanjkanje te energije pride ravno iz zanikanja samega sebe. In še zadnje, Aljoša. Prej si rekel nekaj zelo zanimivega, sem takoj asociirala, ampak sem rekla, da greva po vrsti. Kako pomembno se ti zdi za dobrega vodjo, da je gospodar lastnih emocionalnih odzivov in da je sposoben upravljat z emocijami drugih, skladno s svojimi interesi, da zna uravnavat emocije v timu in igrat na emocije strank?

Čustvena inteligenca in sposobnost ostati miren sta pomembni surovini. Čustvena inteligenca je še ena od stvari, ki jih v sodobnem času zanemarjamo. Zreducirali smo jo na čustveničke na družbenih omrežjih in vse stavimo na inteligenco v intelektualnem smislu, saj če ne citiramo zgolj znanstvenikov, izpademo šarlatani. Einsteinu se pripisuje izrek, ki pravi, da smo ljudje dobili krasno darilo narave, in to je naša intuicija, zraven pa smo dobili varnostnika, in to je naš um. Kar se je pa zgodilo, je, da zanemarjamo svoje darilo in častimo svojega varnostnika. Če uriš svojo čustveno rahločutnost in radovednost, se usposobiš v tem, da ostajaš miren. Tim se vedno uravnava nate. Kot se orkester uglasi na oboo, ker ima najčistejši ton, tako se, sicer nevidno in neslišno tvoja ekipa uglasi nate. Na to, kako si razpoložen, kako si prisoten, kako si miren. Zame je veljalo, da sem znal ostati miren skoraj v katerikoli situaciji. A ko sem pa imel zdrs, sem si pa prizadeval za popravilo škode, damage control. “Veste, včeraj sem imel imel res naporen dan, in kar sem naredil, ni bilo okej’. Priznavanje lastnih napak je še ena od karakteristik dobrega vodje. Še več – kot vodja moraš tim ali posameznika kdaj zaščititi celo tako, da vzameš nase tudi krivdo, ki ni bila tvoja. To ljudje prepoznajo, zavestno ali nezavedno, in to je zelo, zelo pomembno za skupno dihanje tima.

Skupno dihanje tima. Pripadnost se najbrž zgradi tudi skozi to, da te po eni strani vidijo kot superčloveka, po drugi strani pa te vidijo kot nekoga človeškega, ki ima svoje hibe in si jih upa priznati. Zakaj konec koncev tako ljubimo Ahila? Meni se zdi, da zaradi pete. Ker je bil šibek, čeprav je bil močen.

Ja biti nenehno v peti prestavi postane tvoja Ahilova peta. Zato je ranljivost tako pomembna, ker je človeška. Še zdaj sem ganjen, kako me je hotela moja ekipa zaščititi, ko sem se sesul. To jemljem kot poklon temu, kar sem jim dal kot vodja in kolega.

O avtorici

Sem Minka Borec, študentka zadnjega letnika magisterija psihologija na Univerzi v Ljubljani. Od nekdaj sem si želela študirati kombinacijo ekonomije in psihologije, vprašanje je bilo le, kaj pride prej. Če bi živela svojo sanjsko kariero, bi imela nekoč podjetje, ki bi drugim podjetjem pomagalo oblikovati filozofije, vizije, strategije, dolgoročne plane in izjave o osebnem in kolektivnem poslanstvu. Pomagala bi postajati vrhunskim vodjem še boljši kot so kadarkoli mislili, da so lahko. Oblikovati organizacijam njihove slogane, filozofijo in formirati gorivo, ki bi jih gnalo dlje, jim pomagalo dosegati nemogoče, nenehno potiskati meje lastnega in skupnega potenciala. V prostem času treniram boks, meditiram, delam pilates in jogo. Blizu so mi ruski klasiki in vse povezano z globjim razumevanjem in iskanjem smisla, filozofije življenja,. že od majhnega so me učili, da je finančni uspeh v življenju nujen, a noben denar ti ne kupi sreče. To moraš najti, ustvariti sam, vzporedno z izgradnjo svoje kariere v zunanjem svetu. Srečo po mojem najdeš z življenjem tega, kar si, s slednjem samemu sebi, z iskanjem svoje strasti, s tem, da vedno in povsod ostaneš zvest samemu sebi, da vedno ostaneš v stiku s tem, kar si, da nenehno odkrivaš svojo pristno naravo in na novo raziskuješ samega sebe. Sem zelo aktivna, močne volje, inicativna, trmasta, vztrajna in ciljno usmerjena, Po zaključenem študiju psihologije bi rada naredila še MBA študij doma ali v tujini in nekoč ustvarila lastno organizacijo za mehkejšo obliko klasičnega consultinga, rada pomagala bi vodjem iskati svojo dušo in na ta način biti še boljši; najti mehkobo v svoji železnosti in samega sebe, svoje poslanstvo in notranji kompas v kaosu svojih prepolnih življenj.