V sodobni družbi, kjer starši in učitelji pogosto preveč olajšajo vsakdan mladih, vse bolj primanjkuje osnovnih življenjskih veščin in samoiniciativnosti. Mnogi mladi odrasli se znajdejo v težavah že pri opravljanju preprostih nalog, kot sta menjava žarnice ali izvedba telefonskega klica. V nadaljevanju članka boste izvedeli, zakaj je ključnega pomena, da mladi skozi lastne izkušnje pridobijo veščine in kompetence, ki jih bodo pripravile na samostojno življenje…
Avtorica: Eva Boštjančič
Današnji 12-, 18- in tudi 25-letniki so obdani s številnimi priložnostmi, ki jim jih ponuja življenje in hkrati podporo, ki jim jo ponujamo starši, učitelji in tudi delodajalci. Vendar pa se zdi, da jim vse našteto pogosto bolj škodi kot koristi. Razbremenjujemo jih vsakdanjih obveznosti in odgovornosti, da bi jim omogočili ”lažje” življenje, a posledično postajajo nefunkcionalni odrasli. Mnogi mladi odrasli danes ne znajo zamenjati žarnice, si poiskati službe ali suvereno opraviti razgovora za delo. Še huje, v svojih 30-ih, 40-ih letih se še vedno zanašajo na starše, da jim kuhajo, pomagajo pri iskanju nove službe ali peljejo avto k mehaniku. Že starodavna kitajska modrost pa pravi, da “Ribiču ne daj rib, ampak ga nauči ribe loviti”. Opominja nas na pomen samostojnosti in na moč lastnih izkušenj.
Mladi ne znajo osnovnih stvari
Eden ključnih problemov je, da mladi danes ne obvladajo osnovnih življenjskih veščin. Menjava žarnice, šivanje odpadlega gumba, priprava preprostega obroka, pranje perila ali telefonski pogovor o terminu za obisk zobozdravnika so opravila, ki jih mnogi ne znajo opraviti brez pomoči staršev. Vse te naloge bi morale biti del poti v samostojnost oz. del osnovnega domačega in šolskega izbraževanja. V praksi pa se pogosto zgodi, da te odgovornosti raje prevzamemo starši. Seveda pa vsi mladi vedo, kaj je to meander, oksidacija in Pitagorov izrek. Znajo našteti tudi najvišja svetovna gorovja, rojstne kraje slovenskih pisateljev in povod za začetek prve svetovane vojne.
Pomanjkanje priložnosti za razvoj spretnosti
A znanje samo po sebi ni dovolj. Šola in starši smo pozabili na učenje spretnosti. Mladi se jih težko naučijo, če za njih vse naredimo starši. Kje naj razvijejo spretnosti oz. pridobijo kompetence, če niso nikoli imeli priložnosti, da bi nekaj naredili sami? Če celo učitelji varno vodijo učni proces in ne dovolijo, da bi učenci delali napake, jih s tem prikrajšajo za dragocene učne izkušnje. Napake so ključne za učenje, saj iz njih izhajajo pomembne lekcije. Ko te učitelj zaloti pri prepisovanju, veš, da si nekaj naredil narobe. Ko dobiš enko, ker nisi prinesel v šolo narejenega projekta, razumeš, da pravila obstajajo in če se jih ne držiš, doživiš sankcije. Ko na delovno mesto trikrat zapored zamudiš, dobiš pisni opomin, ki te uradno opozori na posledice nadaljnjih kršitev pravil.
Pomanjkanje komunikacijskih izkušenj
V današnjem digitalnem svetu, kjer se komunikacija večinoma odvija prek ”tipkanja” (npr. Messanger, Instagram ipd.), mladi izgubljajo priložnosti za nabiranje izkušenj tudi na področju ustne komunikacije. Izmenjava napisanih sporočil ne more nadomestiti pristnega človeškega stika in učenja socialnih veščin skozi pogovor.
Tako je imela lansko poletje pripravnica v kadrovski službi težavo poklicati osem prijavljenih kandidatov ter jih povabiti na selekcijski pogovor. Zato ji je kadrovica s klicem prvega kandidata pokazala, kako naj tak telefonski pogovor izpelje (povabilu sledi še dogovor glede kraja, datuma in ure srečanja), nato pa prepustila telefon njej. Kljub temu, je bila pripravničina komunikacija okorna, nespontana, nefleksibilna. In na koncu je vodjo prosila, če lahko to v prihodnje opravlja nekdo drug namesto nje.
Ali pa situacija, v kateri so kandidata poklicali na razgovor, a on v prihodnjem tednu ”ni imel časa” niti v enem izmed ponujenih jutranjih terminov. Čez 10 minut pa je poklical nazaj in iz razgovora je bilo razvidno, da mu je kar mama ukazala, da bo pač moral malo bolj zgodaj vstati in da lahko pride že na jutrišnji sestanek.
Pasivnost v družbi
V življenju postajamo gledalci in življenje se dogaja drugod (in ne v naših domovih) – na Instagramu, Tik-Toku, YouTubu… Najemamo ljudi, da delajo namesto nas (čiščenje stanovanj, dostava hrane, pranje perila, lepotičenje itn.) in da se odločajo namesto nas (npr. svetovalci za investicije). Zanimiv primer (meni osebno ta trenutek absurden, a se bo verjetno ideja prijela in postala sprejemljiva) je možnost najema storitev podjetja, ki lastnikom parcele oz. njive poponoma uredi zemljo, zaseje semena, posadi rastline in čez sezono pleve, medtem ko njihov lastnik pridelek le pobira. Mladi lahko pasivno opazujejo, kako se stvari dogajajo okoli njih, ne da bi se sami vključili in prispevali. Podobno je s razvpitimi injekcijami za hujšanje (ki so v osnovi namenjene bolnikom z diabetesom), kjer oseba lahko ”opazuje”, kako se njena kilaža manjša, ne da bi spremenila svoj življenjski slog ali razvila boljše, bolj zdrave navade.
Pomembnost lastnih izkušenj
Kot psihologinja vem, da so lastne izkušnje ključne za osebnostni razvoj in rast. Dobre izkušnje gradijo našo samopodobo, gradijo samozavest, slabe pa omogočajo učenje in nas usmerjajo k spremembi vedenja. Ljudje se morajo sami soočati z izzivi in iskati rešitve, da bi postali bolj kompetentni in samozavestni odrasli. Psihološki vpliv lastnega učenja in izkušenj je ogromen, saj krepi samospoštovanje, samostojnost in prožnost.
Začeti delati že v mladosti je ključnega pomena. Kot otrok sem se naučila in postopoma začela zavedati, kaj nam delo prinaša – ko sem pomagala staršem na vrtu, pomagala mami v kuhinji, včasih pazila na mlajšo sestro ali skrtačila našega psa. Kot študentka sem si pridobivala izkušnje z delom v različnih podjetjih, kar mi je omogočilo, da sem razvila spretnosti in kompetence, ki jih danes potrebujem v svoji poklicni karieri. Čeprav vse pridobljene kompetence niso uporabne vedno in povsod, so pa pogosto prenosljive.
Teorija učenja skozi izkušnje se kaže v praksi – ko mladi odrasli postajajo vedno bolj samostojni in uspešni. Ko se naučijo reševati probleme in soočati z izzivi, razvijejo strast do tega, kar počnejo in pridobijo samozavest, ki jo potrebujejo za uspešno navigacijo skozi življenje. Zato je ključno, da mladim omogočimo priložnosti za učenje skozi lastne izkušnje, namesto da jih nenehno razbremenjujemo odgovornosti. Starši, učitelji in delodajalci moramo prepoznati pomen omogočanja lastnih izkušenj in samostojnosti za mladino. Le tako bodo lahko odrasli v samozavestne in kompetentne odrasle, pripravljene na izzive življenja in dela.
Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.
PSIHOLOGIJA DELA 