Ali res veste, kaj pomeni biti trener? Navijanje s tribune je eno, vodenje ekipe otrok pa povsem drugo. Z dr. Markom Zadražnikom, dolgoletnim trenerjem in izkušenim pedagogom, se potopimo v zakulisje usposabljanja športnih trenerjev in raziščemo, zakaj je empatija pogosto pomembnejša od rezultata. Je trener res tisti, ki samo kriči s klopi?
Avtorica: Ivana Nagode
Se tudi vam kdaj zgodi, da se pri gledanju skupinskih športov znajdete v vlogi kavč komentatorja? Ali pa pridete navijat za svojega otroka in se vam zdi, da trener nima pojma? Vendar, ali se sploh zavedate, kako zahtevno je delo trenerjev, ne samo z vidika taktike in tehnike, temveč tudi psihologije? Z dr. Markom Zadražnikom, profesorjem na Fakulteti za šport, ki ima dolga leta trenerskih izkušenj in izvaja usposabljanja za odbojkarske trenerje, sva se pogovarjala o tem, kako poteka (dodatno) usposabljanje športnih trenerjev, s kakšnimi izzivi se pri tem spopadajo in kakšne so potrebe po psiholoških znanjih in kompetencah v športu, predvsem pri delu z otroki in mladimi.
Če imam prave informacije, vi koordinirate in organizirate seminarje za odbojkarske trenerje v sklopu Društva odbojkarskih trenerjev Slovenije?
Jaz organiziram usposabljanja, ki so podlaga za pridobitev licence. Vsak trener mora imeti usposobljenost oz. neka znanja, da dela z otroki, mladostniki, s članskimi kategorijami, ampak to licenco mora obnavljati, v odbojki je to na eno leto, v nekaterih športih pa je na dve leti ali štiri leta. Sodelujem tudi pri seminarjih za obnavljanje, vendar sem tam bolj sodelavec.
Usposabljanje je v Sloveniji v vseh športih na dveh nivojih; tisti, ki so začetniki, grejo na usposabljanje za naziv Strokovni delavec 1 (SD1), ko so usposobljeni, lahko delajo z mladimi. Če imajo željo voditi prvo člansko državno ligo, morajo opraviti še SD2 in s tem so dosegli vrh hierarhije, je pa to odvisno od posameznika in njegove motivacije.
S kakšnimi metodami usposabljate trenerje znotraj seminarja?
Pri nas imamo predavanja. Če bi bilo manj kandidatov, bi mogoče uporabili kakšno drugo metodo, običajno pa imamo okrog 30 ljudi (košarka in nogomet še bistveno več) in drugače ne gre. Pri vajah imamo poleg klasičnih vaj še praktikum, torej seminarsko obliko, kjer morajo kandidati na osnovi predavanj in vaj, ki so jih do takrat poslušali, narediti seminarsko neke izbrane vsebine in jo potem vodijo na svojih kolegih, tako kot bi nekoč bili trenerji in bi vadili na primer dečke, deklice. Tako mi pravzaprav testiramo, kako so si oni pravzaprav predstavljali tisto, kar sem jaz in nekaj mojih kolegov govorili.
Verjetno dobijo potem tudi povratno informacijo?
Ja, vedno. Posnamemo in analiziramo, potem pa si vzamemo čas na predavanjih, da te zadeve skupaj predelamo, lahko dajo tudi svoje pripombe, neko refleksijo, kako bi mogoče v kakšni drugi situaciji pristopili.
Pojdiva še na področje psiholoških lastnostni in znanj trenerjev. Kaj menite, katere psihološke veščine so ključne, da je nekdo lahko dober trener?
V članskih kategorijah je to nekaj, kar krasi vse managerje, komunikativnost, gotovo. V mlajših kategorijah pa verjetno ena pozitivna osebnost. Odrasli in otroci so dva različna svetova, pri otrocih mora biti (trener) bolj kot ata in mama (pedagog), ne kot nek trener. Trener mora poskrbeti, da gre igralec čez svoje zmožnosti, to pa naj pri otrocih po mojem mnenju ne bi bilo. V mlajši kategoriji bi moral imeti pedagoški takt. (Pedagoški takt je sposobnost učitelja ali vzgojitelja, da v konkretni situaciji hitro in primerno ukrepa v skladu s potrebami učencev in cilji vzgoje ter izobraževanja. Vključuje empatijo, prilagodljivost, avtoriteto, komunikacijske spretnosti in pravičnost.)
Pri mlajših mora biti trener torej bolj pedagog (starš) kot trener. Kako usposabljate trenerje v tej smeri, da razumejo svoje igralce, koliko zmorejo in kaj potrebujejo na treningu in tudi na tekmi, kjer se večinoma najbolj pokažejo razlike med sposobnostmi vodenja ekipe?
Jaz mislim, da sta pri tej starosti otrok dva tipa trenerjev; eden je pedagog, eden pa je trener. Pedagog si želi nekoga nekaj naučiti, trener pa hoče zmagati. In to sta dva bistvena pristopa in predvsem poskušam s primeri in razlago ti dve stvari razložiti. Kandidatom poskušam pričarati svet, ki ga občuti otrok začetnik, ki pride na tekmo, predvsem ko predstavljam telesne lastnosti, sposobnosti, socialni, psihološki, funkcionalni svet otrok pri tej starosti. Treba je razlikovati, česa so otroci na področju vizualizacije, anticipacije, hitrosti, reakcije, zaznavanja sploh sposobni (bistveno manj, kot v kasnejših letih).
Pri otrocih najdemo dva tipa trenerjev; eden je pedagog, eden pa je trener. Pedagog si želi nekoga nekaj naučiti, trener pa hoče zmagati.
Za razliko od kandidatov samih, ki so tudi neke vrste začetniki, vendar so lahko ravno končali kariero igralca ali celo še igrajo. In imajo zato polno glavo tistih postopkov, s katerimi so trenerji z njimi delali. Pri otrocih pa so čustva čisto drugačna. Poskušam te njihove trenerske ideje in izkušnje spremeniti v pedagoške, jim pokazati, kakšna je razlika med svetom otrok in članskim svetom, in razložiti, zakaj trenerski pristop ni najbolj primeren. Včasih uspe, včasih pa ne, praksa pokaže, da so nekateri na svetu samo zato, da hočejo zmagati s komerkoli za vsako ceno, drugi pa sprejmejo to, da zmaga ni vse.
V smeri psihologije in vodenja mladih želim vsaj eno stvar doseči. Da agresivni trenerji teh svojih osebnostnih lastnosti ne prenašajo oz. ne postavljajo kot sredstvo za vodenje otrok. Predvsem to jim poskušam s primeri, verjetno bolj kot s teorijo, razložiti.
Vsaj eno stvar želim doseči – da agresivni trenerji svojih osebnostnih lastnosti ne uporabljajo kot sredstvo za vodenje otrok.
Verjetno se težko naredi regulacija, kdo je lahko trener in kdo ne, ker že zdaj primanjkuje kadra. Vendar bi verjetno to bilo potrebno, vsaj pri mlajših kategorijah?
To je ena zadeva, ki se je tisti, ki delamo v odborih, ki se ukvarjajo z načrtovanjem vsebin na teh usposabljanjih, zelo zavedamo. Smo že mnogokrat debatirali, kako bi nekoga izključili, saj zaradi enega ne bo odbojka propadla, ampak enostavno nekaterih stvari v tem trenutku še niso dosegljive … Nekateri pa res ne bi smeli biti trenerji, žal.
Se vam zdi, da je psiholoških vsebin na seminarjih dovolj oz. kako zaznavate potrebe trenerjev? Se jim zdi, da bi jih potrebovali več ali pa imajo občutek, da ne potrebujejo dodatnih takih vsebin?
To je zelo pogosto moj problem. Ti tečajniki najbolj pogosto vprašajo, zakaj sodnik sodi kakšno zadevo, drugo vprašanje, ki se zelo pogosto pojavi, pa je, kako naj mi sedaj v eni grupi nekaj dosežemo, na primer povezanost ekipe. Tu imam jaz sicer iz svojih trenerskih izkušenj več primerov, vendar jim potem rečem, da ko bodo imeli psihologijo na obveznih vsebinah, naj to vprašajo. Jaz jim povem kakšno izkušnjo oz. rešitev, ki sem jo sam našel pri kakšnem problemu, ki se je v mojih ekipah pojavil.
Mogoče bi se tukaj navezala posebej na trenerje, na primer psihološko pripravo na tekmo, obvladovanje stresa, motivacijo trenerja. Kako pogosto imate na seminarjih take vsebine?
Ne bom rekel, da ravno pogosto, ravno na teh licenčnih seminarjih pa poskušamo najti tudi strokovnjake za te zadeve, recimo dr. Tušak, dr. Kajtna … Tukaj skušamo z večih vidikov neke zadeve še razložiti, ker tehniko in taktiko dobijo na usposabljanju, takih zadev pa ne.
Se vam zdi enkrat na leto dovolj pogosto, da dobijo nove informacije, ki jih lahko uporabijo, bi bilo mogoče bolje več, ali je to sploh izvedljivo?
Za naju, ki se pogovarjava, bi bilo fino, če bi jih imela vsake tri mesece in jim kaj povedala, nadgradila kakšno njihovo znanje ali rešila kakšno situacijo, ki se je v teh treh mesecih pojavila. Kar se tiče naših trenerjev in verjetno čisto vseh, jim je pa enkrat na leto absolutno odveč, to je pa realnost. Licenčni seminar je dvo- ali tridnevni, odvisno za katero stopnjo je, in imamo en del trenerjev, ki pridejo na vse in so vse tri dni tam, imamo pa tudi neke trenerje, ki tja pridejo samo zato, ker drugače ne bi dobili licence. Vprašanje, koliko oni odnesejo. Vi, ki ste psihologinja, bi rekla, da bi jih morali bolje motivirati, vendar … Če pripelješ nekoga, ki je olimpijski prvak, nekoga, ki ve nekaj, kogarkoli, nekaterih to sploh ne zanima in bo udeležba taka, kot je.
Vidite kje kakšno možnost, kako jih bolje motivirati?
Že če bi nam uspelo to akademijo organizirati na drugačen način, da bi bilo na razpolago več dni, ne samo v enem mesecu, ampak v daljšem časovnem obdobju, bi se ljudje drugače odzvali. Taka zadeva pa zahteva od neke organizacije tudi veliko finančnih sredstev in mi jih nimamo. Zaradi tega imamo pri nas enkrat na leto in to je to.
Kako pa vidite prihodnost psihologije v teh seminarjih, se jo bo kaj več vključevalo? Potreba pravite, da bi bila, vi jo prepoznate, koliko pa jo trenerji prepoznajo?
Trenerji to prepoznajo takrat, ko si ne znajo več pomagati z znanjem, ki so ga dobili. Ko ne gre več z besedo dajmo dajmo, takrat je potem problem. Jaz bom verjetno v letu, dveh s to svojo vlogo zaključil, potem pa bodo prišli mlajši, in upam, da bodo razmišljali drugače in bodo to zadevo drugače obrnili, postavili, povabili kakšne druge strokovnjake. Recimo zadnjih 10 let smo vpletli IKT, ker brez tega praktično ne gre na vrhunskem nivoju, tako da verjetno boste prišli na plano slej ko prej tudi vi (psihologi). Zaenkrat pa se s popolnoma psihološkimi vsebinami trenerji spoznavajo le na delu obveznih vsebin.
Tako sva z gospodom Zadražnikom najin pogovor zaključila na pozitivni noti in upanju v svetlo prihodnost tudi na področju psihološkega izobraževanja športnih trenerjev odbojke. Če pa ste morda ob branju tega intervjuja pomislili, da trenerstvo vendarle ni lahko delo in da za trenerja ni primeren vsak, je tudi moj cilj dosežen.
O avtorici: Sem Ivana Nagode, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Ljubljani. Kot nekdanjo odbojkarico me poleg drugih področij zanima tudi psihologija športa in vpliv telesne aktivnosti na duševno zdravje
Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.
Vaši podatki bodo obdelani v skladu z veljavno zakonodajo o varstvu osebnih podatkov (GDPR).
PSIHOLOGIJA DELA 