Romana Rupar o delu psihologa v Slovenski vojski: “ Psiholog, ki ne bo z vojaki na terenu, svojega dela in poslanstva ne bo mogel dobro opravljati.”

Psiholog v Slovenski vojski ni zaprt v pisarno, njegovo delo se začne šele na terenu, med vojaki, kjer lahko resnično razume izzive, s katerimi se soočajo. V pogovoru z Romano Rupar je avtorica raziskala, kako pomembno je, da psiholog ponotranji vojaške vrednote, podpira razvoj kadrov in prispeva k psihološki pripravi vojakov na stresne in zahtevne situacije. Intervju razkriva dinamičnost, odgovornost in edinstven pomen psihološkega dela v vojaškem okolju.

Avtorica: Lara Strniša

Vojska predstavlja specifično delovno okolje, ki zahteva visoko stopnjo prilagodljivosti, samostojnosti, vztrajnosti in natančnosti. Od zaposlenih pričakuje visoko motiviranost, komunikacijske spretnosti, sposobnost timskega dela, čustveno stabilnost ter učinkovito delovanje v stresnih situacijah. Te lastnosti so ključne tako v selekcijskih postopkih kot tudi pri kasnejšem razvoju kadrov v vojski. S psihologinjo Romano Rupar, ki ima dolgoletne izkušnje z delom v Slovenski vojski, sva se pogovarjali o začetkih njene karierne poti, posebnostih psihološkega dela v vojaškem okolju, procesu usposabljanja ter selekciji in razvoju kadrov.

Vojska je eno izmed področij dela psihologov, o katerih tekom študija dobimo precej malo informacij. Kako to, da ste se odločili za delo v Slovenski vojski? Vas je zanimala še kakšna druga smer psihologije, ali je bila to za vas prva želja?

Predvidevam, da imajo vsi, ki se odločijo za študij psihologije, nekje v ozadju idejo o tem, kako s svojim znanjem pomagati drugim. V vojsko me je zaneslo slučajno, saj sem se najprej zaposlila v Centru Dolfke Boštjančič, kjer pa mesta za psihologa po vrnitvi prejšnje psihologinje s porodniške ni bilo. Ko sem čakala na novo zaposlitev, sem prejela prošnjo za informativni razgovor v bivši JLA in sem bila med kakimi 100 kandidati izbrana na mesto svetovalke za psihološko dejavnost v poveljstvo Gorske brigade v Kranju. Kasneje, v času vojne za Slovenijo, sem prestopila v vrste Slovenske vojske (SV) in bila kasneje zaposlena v 510. Učnem centru v Mostah. Znanje in izkušnje, ki sem jih predhodno pridobila, so bile dobrodošle, saj se je SV v tistem času »postavljala na noge« in marsikateri poveljnik niti vedel, kaj naj pričakuje od psihologa, ki ga je imel v poveljstvu.

Kakšni pa so bili začetki vaše poklicne poti v vojski?

Kot civilna oseba veliko informacij nisem imela, tako da se je psihološko delo pričelo pri branju literature, spoznavanju rodov in služb, opazovanju na terenu in iskanjem »tržne niše« za pretvorbo psihološke teorije v prakso. Konkretnih usmeritev in pričakovanj s strani nadrejenih v tistem času ni bilo, z branjem literature, samostojnim usposabljanjem, radovednostjo in iznajdljivostjo pa se je sčasoma našlo ogromno vsebin, kjer je bilo sodelovanje psihologa pomembno, včasih celo ključno. Verjetno sem imela tudi srečo z nadrejenimi, saj sem imela kar se tiče dela in podajanja predlogov glede psihološkega dela v vojski polno podporo nadrejenih in dokajšnjo svobodo pri realizaciji procesov in aktivnosti na psihološkem področju.

Znanje in izkušnje psihologa so v vojski včasih ključne; od selekcije kandidatov do podpore poveljnikom in vojakom na terenu.

V vojski ste zaposleni že dolgo in verjamem, da ste skozi leta opazili številne spremembe v načinu dela psihologov. Kako se je skozi vašo kariero spreminjala vloga psihologov v Slovenski vojski?

Na začetku, v času naborništva oz. obveznega služenja vojaškega roka, sta imela vsak učni center in bojna enota svojega psihologa. Izvajali smo merjenja organizacijske klime, pa tudi delavnice s področja komuniciranja, oblikovanja timov in medsebojnih odnosov, imeli pa smo tudi druge zadolžitve kot je npr. organizacija in izvedba teambuildingov ali pa sprostitvenih vikendov za pripadnike in njihove družinske člane. Bili smo tudi podpora poveljujočim pri delu z naborniki, izvajali usposabljanja iz andragoških vsebin, sodelovali pri razvoju usposabljanj in nenazadnje tudi pri razvoju tudi psihološke stroke. Izpostavila bi, da smo vsi psihologi do uredbe o vojaških uslužbencih zaključili tudi šolo za častnike, kar nam je dalo dodatna znanja in razumevanja vojske in vojaškega poklica. To je po mojem mnenju pomemben deležnik uspešnega dela psihologa v vojaški organizaciji na vseh nivojih vodenja in poveljevanja.

Delovne naloge in zahteve v vojski se lahko precej razlikujejo od npr. dela v zdravstvu ali gospodarstvu. Kaj je po vašem mnenju najbolj edinstveno pri delu psihologa v vojaškem okolju v primerjavi z drugimi organizacijami?

Pri delu psihologa v vojaški organizaciji se mi zdi pomembno, da poleg svoje stroke ponotranji vrednote vojaške organizacije in te vrednote tudi v življenju uveljavlja in predstavlja. Osnovno psihološko delo v vojski se ne razlikuje od dela v zdravstvu ali delovni organizaciji, je pa delo v vojski specifično zaradi same narave dela ter nalog in procesov, izhajajočih iz delovnega okolja. V vojski psiholog, ki ne bo s poveljstvom in z vojaki na terenu, ki ne bo poznal specifike službe in rodu, svojega dela in poslanstva ne bo mogel dobro opravljati. Izjema tu so psihologi vojaške zdravstvene službe, ki v Vojaški zdravstveni enoti (VZE) opravljajo psihološke preglede.

Če se navežem na posebnosti dela v vašem okolju – kako v Slovenski vojski poteka selekcija kadrov?

Ob vstopu v Slovensko vojsko kandidati opravijo zdravniški pregled. Ob vstopu selekcije in klasifikacije kandidatov ni, saj se vsi kandidati udeležijo Temeljnega vojaško-strokovnega usposabljanja (TVSU) in so kasneje razporejeni v enote, kjer morajo opraviti še Osnovno vojaško-strokovno usposabljanje (OVSU). Vse ostale selekcije potekajo na podlagi razpisov in prostovoljne prijave kandidatov, kjer je ugotavljanje psihološke primernosti kandidatov oz. njihovih kompetenc sestavni del selekcijskega izbornega postopka.

V mojem primeru se psihološki del prične s profiliranjem oziroma ugotavljanjem, katere kompetence potrebuje kandidat. To zahteva tako poznavanje področja, za katerega kandidira kandidat, kot tudi izbor ustreznih psiholoških preizkušenj za ocenjevanje profiliranih kompetenc. Naslednji del je psihološko preverjanje kandidatov pred začetkom selekcije oz. izbirnega postopka, ki je sestavljen iz aplikacije psihološke baterije testov in individualnega usmerjenega intervjuja. Tretji del je opazovanje kandidatov na terenu in izvedba psiholoških testiranj tudi v času terenskega dela, četrti del pa je zaključni intervju s kandidati in skupinska, komisijska ocena posameznega kandidata in njegove uspešnosti v postopku ter primernosti za sprejem v enoto.

Omenili ste ugotavljanje psihološke primernosti kandidatov – kaj vse pa je zajeto v ta del selekcije?

Ocenjevanje psihološke primernosti torej zajema psihodiagnostični pregled; to je skupinski psihološki pregled, sestavljen iz testov sposobnosti in osebnostnih vprašalnikov, potem je v oceno zajet še individualni, poglobljeni usmerjeni psihološki intervju in pa spremljanje vedenja kandidatov ob različnih obremenitvah in stresnih situacijah.

Kandidati so na podlagi dosežkov psihodiagnostičnih preizkušenj, usmerjenih intervjujev in spremljanja tekom izvedbe praktičnega dela razvrščeni po primernosti. Na podlagi profiliranja so bile predhodno izdelane tudi zahteve za uspešno opravljeno evidentiranje. Pri oceni psihološke primernosti so kandidati morali izpolniti minimalne kriterije (npr. visoke kognitivne sposobnosti, sposobnost pozornosti in koncentracije, motiviranost, ustrezno vedenje v stresnih situacijah…), v osebnostni strukturi pa smo med drugim kot ključne identificirali lastnosti kot so odpornost na stres, čustvena stabilnost, prilagodljivost, samostojnost, vztrajnost, sposobnost delovanja v skupini …

Ko je kandidat enkrat sprejet v vojsko, ga čaka obsežno usposabljanje. Kako so zasnovani programi usposabljanja za različne vojaške poklice? So bolj splošni ali se prilagajajo individualnim sposobnostim in potrebam vojakov?

Vsi kandidati se morajo, ne glede na to, ali so pogodbeni rezervisti, prostovoljno služijo vojaški rok ali pa če so kandidati za vojake, udeležiti temeljnega vojaško-strokovnega usposabljanja (TVSU). Program je za vse kandidate enak. Po nadaljnjem osnovnem vojaško-strokovnem usposabljanju (OVSU) dodatno vojaško-strokovno izobraževanje in usposabljanje (DVSIU) omogoča poglobitev znanj in napredovanje v vojaški karieri.

V vojaškem okolju so posebnega pomena tudi vodstvene sposobnosti. Kako pristopate k razvoju teh kompetenc in ali obstajajo kakšni posebni programi za oblikovanje vodij?

Pred časom smo psihologi razvili delavnice voditeljskih veščin, katerih namen je bil, da jih izvedejo vsi poveljujoči do nivoja poveljnika voda, a jih je COVID prekinil. Usposabljanja s področja voditeljstva se izvajajo tudi po enotah, so pa obvezni in sestavni del priprav za mednarodne operacije in misije (MOM). Vsak poveljujoči se mora pred odhodom na MOM udeležiti tridnevne delavnice voditeljskih veščin in kohezivnosti kolektiva kontingenta, izvajajo pa se za vsak kontingent posebej. Kar pa se tiče usposabljanja iz voditeljstva, pa je zato odgovorno Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje (PDRIU), ki ima v načrtih vojaških izobraževanj tudi tematiko oz. predmet voditeljstvo.

Ker vojaki pogosto ostanejo v vojski daljše časovno obdobje, je pomembno, da se jim ponudi možnosti za strokovni razvoj. Kako Slovenska vojska skrbi za karierni napredek svojih pripadnikov? Kakšne so možnosti napredovanja in dodatnih izobraževanj za pripadnike?

Vojak ima možnosti in priložnosti za strokovni in osebni razvoj v vojski ogromno, le pokazati mora prizadevnost, delavnost in interes. Seveda pa mora za izobraževanje in izpopolnjevanje imeti tudi zahtevane kompetence. Sicer pa so napredovanja in usposabljanja opredeljena z normativnimi dokumenti.

Kako pa se soočate s pomanjkanjem kadrov – tako med vojaki kot med vojaškimi psihologi?

Pomanjkanje kadrovskih resursov ne pesti le SV, temveč se s temi izzivi soočajo tudi druge vojske po svetu, pa tudi civilne inštitucije in podjetja v Sloveniji. Za zaposlitev v SV mora kandidat imeti slovensko državljanstvo, kar iskanja na trgu delovne sile izven Slovenije ne omogoča. S promocijo zaposlovanja se SV neposredno ne ukvarja, saj so zato zadolženi drugi, je pa aktivno vključena pri promociji kadra z organizacijo in izvedbo taborov MORS in mladi, študentskih taborih, predstavitve SV v okviru ostalih promocijskih aktivnosti. Zaposleni v SV smo po mojem osebnem in strokovnem mnenju najboljši promotorji vojaškega poklica in zadrževanje kadrov v sistemu, bi morala biti prioritetna naloga vseh deležnikov obrambnega sistema.

Delo vojaškega psihologa se lahko zdi specifično in zahtevno, obenem pa dinamično in izjemno pomembno. Za konec me zanima še, kaj bi svetovali psihologom, ki jih zanima delo v vojaškem okolju?

Vsak, ki razmišlja o delu psihologa v Slovenski vojski, priporočam, da se kot prostovoljec na služenju vojaškega roka udeleži TVSU, kjer bo spoznal vojaški poklic in stopil v vojaške škornje ter videl, če mu ustrezajo. V kolikor se odloči za zaposlitev, pa smo tu tudi mentorji, ki mu s kroženjem po enotah predstavimo konkretne naloge in zadolžitve ter mu s prenosom znanj in izkušenj pomagamo pri prvih korakih v vojaških škornjih.

O avtorici: Sem Lara Strniša, študentka magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanima me predvsem področje klinične psihologije in psihoterapije, poleg tega pa se pogosto znajdem v prepletu psihologije z vojsko ali ekologijo. Prosti čas najraje namenjam športu, ki ga še posebej rada združim z druženjem z najbližjimi.

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.