Prisluhnite intervjuju z g. Blažem Brodnjakom, slovenskim menedžerjem leta 2022 in predsednikom uprave NLB d.d. Njegova pot na vrh ni bila vertikalna, pač pa ciklična. “Biti vrhunski menedžer pomeni znati sprejemati poraze, se iz njih učiti in nikdar nehati gristi naprej. Oditi, se vrniti, pasti, se pobrati in vrniti še boljši. Nikdar obupati. A biti tudi v stanju sprejeti poraz in čestitati tistemu, ki te je premagal,” pravi g. Brodnjak. Govorila sva o tem, kdaj v življenju izjemno ambicioznih posameznikov motiviranost za nek višji cilj nadvlada motiviranost za dobiček in kaj je osnova uspešnih timov, organizacij ali zakona. Kakšne zakonitosti veljajo na vseh področjih življenja, če hočeš rezultate in kdaj se premikajo meje. Da se 90% zmag zgodi na emocionalni ravni. Govorila sva tudi o kolesu sreče, ki se zmeraj vrti in tem, kako je včasih treba narediti dva koraka nazaj, da lahko v naslednji potezi naredimo štiri naprej.

---

Avtorica: Minka Borec

Pomembnost razporejanja energije in poznavanje svojega “power to live”

Vodstvena psihologija. To je v Sloveniji precej slabo raziskano področje, sama pa menim, da je način vodenja zelo pomemben pri vzpostavljanju dobrega počutja zaposlenih in skrbi tako za njihovo kot lastno duševno zdravje. Kako menite, da skupna vizija, zavedanje le-te pri zaposlenih, vpliva na duševno zdravje pri vas in pri vaših podrejenih? Do kakšne mere vam vzpostavljen osebni nabor vrednot pomaga zdržati pritiske?

Ena stvar je zdravje, druga pa sposobnost normalnega, učinkovitega delovanja. To, da nekaj ne vpliva slabo na zdravje, še ne pomeni, da deluješ učinkovito. Dimenzije obvladovanja pritiska so zelo pomembne. To je potrebno uravnotežiti. Najpomembnejše je upravljanje z ravnjo energije posameznika in ekipe. Pride do obdobja, ko prihaja do neke vrste izgorelosti, zaradi prezasedenosti ali preobremenjenosti upade raven energije. Zelo pomembno je v kontekstu leadershipa, da uspeš to energijo ohraniti in prenesti ter zadržati na ravni ekipe. To je največji izziv. Kako doseči, da smo v coni motivacije in ne iti čez mejo, ko potencialno ljudi preobremenimo. Nekateri imajo višje, nekateri nižje pragove. V celotni ekipi je potrebno razumeti, kje ti pragovi so. Včasih je treba v nekem časovnem okvirju stvari narediti na takšen ali drugačen način. Potrebno je razumeti kje so ravni energije, ki so še sprejemljive. Najpomembnejši je t.i. ‘Power to live’. To je zame res ključno. Razumeti, kaj je pri posameznikih in ekipi ‘power to live’, ki je zmožen preseči nasičenost in preobremenjenost. To moramo znati nasloviti. S predstavljanjem večje slike, višjega razloga, zakaj se neke stvari počnejo, kaj s tem podpiraš in dosegaš. Potem je možno doseči ta preskok, da ljudje tudi v zelo zahtevnih situacijah najdejo motivacijo in dosegajo, kar mislijo, da je nemogoče.

Bi rekli, da kot dober vodja premorete več tega ‘power to live’, bolj fokusirano usmerjate to energijo, bolj selekcionirate prioritete?

Odvisno koga vprašate. Ljudje zelo različno sprejemajo energijo vodij. Nekateri moj stil vodenja lahko vidijo kot obremenjujoč, agresiven, nekatere pa to zelo motivira. Tudi v športu nekateri uspejo iz ekipe bolj agresivno izvleči maksimum, imaš pa pristope, ki so popolnoma drugačni. Odvisno od posameznikove čustvene nastrojenosti in občutljivosti v danem trenutku določeni prijemi delujejo tako ali drugače. Morate poskušati delovati ne preveč enostransko. Koga zagotovo odbiješ. In jemlje nekaj kot preagresivno. Drugega pa pritegneš, motiviraš, potisneš naprej.

Vsak vodja kdaj naredi napako, verjetno tudi vi. Kako je z vodenjem in priznavanjem lastnih napak? Do kakšne mere menite, da občutek, da lahko to storijo/storite duševno razbremeni vas in zaposlene? Kaj bi rekli o tem, do kakšne mere se ljudje premalokrat ali prevečkrat opravičimo ali vztrajamo pri svojem in kakšen pomen pripisujete zmožnosti popravljati in priznavati napake za blagostanje in rast v organizaciji? Kakšna je vaša sposobnost samokorekcije?

To je ključna stvar ne samo v poslovnem okolju, ampak sicer v družbenem okolju. Mi nismo sposobni doseči neke ravni odpuščanja kot družba in si priznati, da smo vsi tu in tam kaj počeli narobe, si seči v roko, odpustiti, iti naprej. Enako velja v institucijah. So napake in so fatalne napake. Fatalnih napak, ki pomenijo potop podjetja, seveda ne moremo tolerirati. Mikronapake pa je smiselno. Z njimi smo podjetniško nastrojeni in v fazi kreativnega poskušanja doseganja maksimumov. Velikokrat ne uspe. Odvisno je od okolja, do kakšne mere si lahko dopustimo eksperimente. Dovoliti preveliko število napak v medosebnih odnosih, je druga zadeva. Ko v nekem okolju funkcioniraš v vlogi, ki ima vpliv na nekoga drugega in njegovo čustveno stanje, je to drugače. Management in leadership sam razlikujem na emocionalni ravni. Če na tej ravni delaš preveč napak, izgubiš podporo ekipe. Če nisi sposoben sprejeti konstruktivnega feedbacka, te ekipa zavrne. Močno energični ljudje ne dobijo nujno dovolj feedbacka; ljudje se raje umaknejo. Vse funkcionira na ravni energij. Psihologija množic bazira na skupinski psihozi. Močno energični ljudje lahko hitro zlorabijo svojo moč. Umetnost je ne peljati ljudi v napačno smer, da bi sprejemali odločitve, škodljive za poslovanje podjetja ali njihovo čustveno stanje. Skušam analizirati vsako situacijo. Na blejski poslovni šoli mi je bil super predmet analiza posameznih vodstvenih situacij na bazi izsekov iz filmov. Od takrat to delam v svojem vsakdanjiku, Gledam denimo film in analiziram kako je ravnal nek vojskovodja v kritični situaciji, ko se zadeve lomijo. Skušam črpati inspiracijo, ki jo projiciram v svoje okolje. Nihče ni idealen, dostikrat za nazaj ugotavljam, da neke stvari niso bile storjene optimalno do nekoga in skušam to nasloviti na ravni ekipe.

Razumem. Kot vrhunski manager bi rekla, da vse situacije v življenju, filme, vse, s čimer prihajate v stik, uporabljate za analogije v zvezi s poslovanjem, se iz vseh situacij učite in vlečete vzporednice z vodenjem banke?

Seveda, zame je vse učno gradivo. Gledanje nogometne tekme in spremljanje trenerja ekipe. Kakšne poteze v kakšnih situacijah vleči. Kako dvigniti raven energije, ko je ekipa v težki situaciji. Ko smo mi bili v položaju, da je imela praktično vsaka objava o nas v medijih izrazito negativno konotacijo, kako se dvigniti iz tega, ohraniti samozavest in zaupanje v ponoven vzpon družbe. Kako prepričati ljudi, da bo NLB ponovno kmalu zaznavana kot eno najuglednejših slovenskih podjetij. To so življenjske situacije, ki vplivajo na čustveno raven posameznika drugače kot le poslovna vprašanja.

Menite, da se vse zmage torej dosežejo na ravni energije, da usmeriš fokus na prave stvari, v prave smeri?

Menim, da se 90% tega zgodi na energetski ravni. Preko motivacije, ki je čustvena raven. Na ravni sposobnosti angažiranja in animiranja energije. Na tehnični ravni deluje instrumentalna motivacija z nagradami samo eno prehodno obdobje. Za dolgotrajno delovanje pri rutinskih, morda duhamornih situacijah, pa mora biti motivacija notranje narave. Moraš videti luč na koncu tunela.

Vizija in strast

Imeti vizijo. Da lahko greš čez trenutne neugodnosti. Dostikrat se govori, da je vrhunsko managerstvo neke vrste obsedenost, če želiš biti dober, ali pa ne moreš biti…Nekateri so mnenja, da brez velike emocionalne vpetosti v naše cilje ne moremo vztrajno zasledovati le-teh. Kakšno vlogo pri uspešnem vodenju igrajo čustva – kako po vašem mnenju vplivajo na kakovost odločitev? Kaj so za vas značilnosti dobrega vodje in kakšen balans med čustvenim in racionalnim delom bi moral ta vzdrževati za uspešno vodenje? Vam emocionalna vpetost zavira ali pospešuje neko učinkovitost pri poslu; jasno videnje situacije?

To sta dve stvari. Eno je čustvena občutljivost, drugo pa je strast. Posel povezujem povsem analogno s športom. Izhajaš iz neke ambicije, želiš tekmovati, moraš delati več, ustvarjati več, ponavljati določene rutinske operacije večkrat in bolj obsežno, da si lahko del te mednarodne konkurenčne zgodbe. Enako velja za posel. Če nimaš ambicije, ciljev ne boš nikoli dosegel. Za to moraš biti in čustveno in fizično vzdržljiv. Emocionalno je velikokrat povezano s fizično pripravljenostjo. Energija je višja, če si fizično pripravljen, mišični tonus razbremeni skelet, elektroliti bolje tečejo. Vrhunski management zame ni nič drugega kot vrhunski šport. Vrhunski posel ni zame nič drugega ko vrhunski šport. Če želiš biti uspešen, moraš uporabljati zelo analogne principe. ‘Alertness’. Poznavanje ekipe. Predvidevati, kaj se bo zgodilo. Biti odziven, ko se to zgodi. Krmariti moramo skozi nepredvidene situacije, absorbirati močne udarce, biti fizično dovolj dobro pripravljeni, da se pobereš po izzivih. Zato NLB tako močno sponzorira šport mladih. Šport gradi vrednostni sistem, da si sposoben razumeti, dojeti, da življenja ne sestavljajo samo zmage, ampak tudi porazi, po katerih se je potrebno dostojanstveno pobrati. Pogledati nasprotniku v oči in mu čestitati, da je bil boljši. Potem pa delati še več in še bolje, da naslednjič lahko dosežeš boljši rezultat.

Vlekli ste te analogije. Posel kot šport in posel kot bitke. Pomembnost okrevanja po porazih, priznavanja napak. Fizična pripravljenost. Kaj pa so vaši viri? Kje se napajate vi in vaši zaposleni? Kje gradite to svojo emocionalno trdnost? Ste to prinesli na svet ali zgradili tekom kariere – kako gledate na to?

V veliki meri je to prirojeno. Alfa samec ali alfa samica gon. Nekaj prineseš na svet v smislu nekih energetskih lastnosti. Neke karakterne značilnosti obstajajo. Si bolj ekstraverten, popadljiv, agresiven. Povezano s hormonskimi neravnovesji v telesu, ravnmi hormonov v telesu, ki vplivajo na odzivanje v konkretnih situacijah. Različni ljudje reagirajo povsem različno. Druga stvar je, v kakšnem družinskem okolju si zrastel. Kakšne vedenjske vzorce repliciraš iz tega okolja samodejno, implicitno. Iz tega izhajaš. Iz nečesa, kar ti je prirojeno. Iz nečesa, kar ti da družina. In nečesa, kar jaz imenujem izkušnje in življenje izven cone udobja v raznolikih kritičnih situacijah. Izoblikuješ občutek ‘ločiti zrnje od plevela’. Sprejemati optimalne odločitve, konstruktivno reagirati, stati za težkimi in zahtevnimi odločitvami. Izgrajuješ kredibilnost. Ljudje sledijo. In zaupajo tvojemu načinu reagiranja. Nikoli se ne smeš izogibati prevzemanju odgovornosti. Ključni atribut vodje je, da ko je zares kritično, on vzame zastavo in gre naprej. Ljudje morajo računati, da bo vodja prevzel odgovornost in stvari v svoje roke. Bo tudi prvi letel, če gre kaj narobe…

Kot knez Bolkonski v Vojni in mir. Samo da njega nihče ni opazil, nihče proslavil, ko je edini pobral zastavo v neki bitki in bil ranjen. Ljudje ljubimo zmagovalce, ne tistih, ki poskusijo in propadejo. Pobrati se in iti naprej, riniti z glavo skozi zid do cilja, se zdi ključno. Najbrž je umetnost vodenja v današnjem svetu tudi, da ljudje tvoje uspehe prepoznajo, vidijo, priznajo. Eno je zgodba, ki se prodaja, drugo pa je realnost. Sposobnost samoprodaje postaja danes vse bolj iskana, nujna in zaželena sposobnost. Omenjali ste vzporednice v ekipnem delu in sprejemanju odgovornosti tako v športu kot v poslu. Mislite, da na vseh področjih življenja obstajajo neke vzporednice, neki zakoni, ki jih moraš skapirati in potem si uspešen? Kar se tiče ravnanja… ali da specifične situacije zahtevajo specifične ljudi, odzive? Koliko bi rekli, da so si vrhunski vodje med seboj podobni ali specifični?

V kriznih razmerah je situacija drugačna, ko ad-hoc saniraš situacijo, da preživiš, ali v neki trajnejši izrazito stresni fazi, kjer je prisotnega veliko idealizma in malo konkretnih stvari, ki bi ljudem lahko dale občutek varnosti, samozavesti. Osnovne zakonitosti pa so podobne po vseh panogah. Pri vseh športnih, kulturnih, poslovnih aktivnostih. Če se hočeš formirati kot ekipa, ki dosega vrhunske rezultate, se morajo vzpostaviti neki standardni vzorci delovanja. Trdo delo je prvi in osnovni pogoj, brez tega ne gre. Vse ostalo je sreča. Na dolgi rok pa ne moreš računati na loterijo. Imeli smo Tomaža Pandurja, ki mu je uspelo poslati SNG Maribor med globalne kulturne šampione. Uspelo mu je. Doseči svoje sanje. V športni sferi imamo Slovenci kolikor hočeš takšnih primerov. V poslu v nekih nišah je enako zelo veliko primerov. Osnovni principi in vzorci delovanja, da lahko z neko mero zanesljivosti in trdnosti računaš na uspeh, so podobni v vseh sferah. Razumevanje ‘power to live’ ostalih. Zame je velik dosežek tudi 33 let zakona. Se na energetski ravni gibati v isto smer in dosegati neke rezultate tudi na tem področju je zame velik uspeh, odkljukati neke mejnike kot je npr. matura prvega, drugega in tretjega otroka, diploma prvega. To so zame primerljivi mejniki kot v nekem poslovnem okolju. Povsod imaš neke mejnike, na vseh področjih. Podobni vzorci.

Energija, strast, motivacija. Nič ne pride samo, pravite. Kako pa potegnete črto med osebnim in privatnim življenjem, da neki stresni dogodki v vašem zasebnem življenju, do katerih gotovo tu in tam pride, ne znižajo kakovosti vašega dela in produktivnosti tukaj in zdaj? Do kakšne mere občutek kompetentnosti na nekem področju po vašem mnenju skompenzira nekatere žrtvovane ali nezadovoljene, odložene potrebe na drugih področjih?

To je daleč najzahtevnejše vprašanje. Kot vsak profesionalec običajno žrtvuješ družinski del, če sem realen. V realnosti, sploh pa zdaj, ko sem 24 ur vpet v službo… tak način življenja je zame stalnica. 24 ur se ti izmenjuje zasebno in poslovno, sestankujemo online, na poti, fizične ločnice ni več. Težko je biti vrhunski v poslovnih situacijah brez posledic za ostala področja. Filter sproščanja negativne energije na žalost, realno, velikokrat postane družina. Družina absorbira izbruhe, pre-agresivne reakcije tu in tam, nezasluženo usmerjene nanjo kot oblika filtra, trpi pomankanje ukvarjanja z otroki…, Na žalost je v tem nekem poskusu balansiranja običajno to razmerje nagnjeno na stran, da družina plača večjo ceno kot posel. Posel mora biti odkljukan, obenem pa moraš pod časovnim pritiskom ves čas obvladati ta konflikt interesov. To velja za vse močno ambiciozne ljudi, ki na neki mednarodno konkurenčni ravni dosegajo neke vrhunske rezultate. Moraš se odrekati nekim stvarem enostavno zato, da na drugi strani vlagaš toliko več. Dan ima 24 ur in vsaj nekaj ur moraš tudi spati. Tiste, ki pravijo, da imajo vrhunsko ravnovesje med poslom in privatno sfero, občudujem, jaz ocenjujem, da ga nimam, ampak skušam s tem upravljati na način, da smo vseeno povezani med seboj, ta dva ekosistema, ki zaradi napredujoče tehnologije postajata vse bolj prepletena. Velikokrat iskreno, na žalost, potrpi družina. Kot rečeno pa privatno in poslovno sfero do neke mere nehaš ločevati. Na takšnem položaju kot je moj moraš absorbirati vse informacije, povezovati in vleči analogije tudi iz situacij izven poslovnega okolja. Vse skupaj je povezano na zaokrožen način. Vse, kar prebiram, apliciram na posel. Ne ločujem radikalno teh stvari. Vse je eno življenje. Za mene je ključno, da opravljam s svojo ravnijo energije. Ko pridem do praga, skušam najti uro ali dve za umiritev glave. Grem na kak rock koncert – to je pomemben filter zame in celotno družino, veliko smo z avtobusi potovali na rock koncerte po vsej Evropi. 40 ljudi z istim ciljem, isto energijo, gre v isti smeri. Skušam najti neke motivacijske mikroprijeme, ki me napolnijo za naslednjih 14 dni. To je lahko tudi športni dogodek.

Verjetno se en dan čez vikend malce tudi pripravljate na prihodnji teden, kajne. Nihče ni uspešen brez planiranja zadev, ste rekli. Govorila sva tudi o ravnotežju. Zanima me, kako pa vi dojemate uspešnega menedžerja, uspešno vodstvo kot neko razmerje med intuitivnim, impulzivnim zagrizenjem v priložnosti in racionalnim tehtnim premislekom. Kaj je bolj važno, v kakšnem razmerju mora biti to dvoje?

Odvisno od okoliščin. Odvisno od faze, stanja, v katerem se nahaja podjetje. Če si v zelo zgodnji razvojni fazi, se nimaš časa ukvarjati s strukturo. Si primoran biti podjetniško nastrojen, poskušati. Ko pa si v fazi že razvitega, kompleksnega mehanizma z ogromno funkcijami, je nujno potrebno s tveganji upravljati na strukturiran način. Enako je v krizni situaciji. Zahteva odločno, konkretno in strukturirano ukrepanje, brez veliko kreativnega razmišljanja. Hitro sprejemati konkretne odločitve s konkretnimi posledicami, na hitro prevzemati kalkulirana tveganja. 50/50 ni nujno, da je prava mešanica. V določenih okoliščinah moraš biti kreativen, podjetniško spontan, v drugih situacijah pa zelo strukturiran. Pomembno je oboje, razmerje pa niha od situacija do situacije.

Čuječnost v delovnem okolju

Prej ste omenili izraz ‘alertness’. Kako pa je s prakticiranjem čuječnosti v vašem delovnem okolju? To je zdaj vse bolj v trendu izraz. Kje vse opažate, da bi znalo biti pomembno to neko visoko zavedanje samih sebe, situacij, delovnega okolja, izzivov, hipnih nians v komunikaciji, pogajanju? V kakšnem smislu čuječnost zviša učinkovitost pogajanj, sklepanja poslov? Koliko morate poznati same sebe, da ste lahko dober vodja?

To je ključno v vsakokratnem pogajalskem procesu. To je klasična higiena pogajalskih spretnosti. Da razumeš, kaj lahko daš na mizo, kaj je komu pomembno. Tega se naučiš bodisi preko seminarjev bodisi skozi množico takšnih življenjskih situacij z analizo pri sebi, kaj deluje in kaj ne. To je prisotno pri prodajanju, pri mojem osnovnem poslanstvu na ravni deležnikov, lastniških in drugih razmerij, ki jih imaš. Vsaka beseda, vsaka grimasa, neverbalna komunikacija je neverjetno pomembna. Vsaka beseda lahko pripelje do odločitve, ali bodo vložili v tvoje podjetje ali se bodo umaknili iz njega. To so tako subtilne situacije, da je treba biti v njih izrazito senzibiliziran in se zavedati, kaj se v danem trenutku dogaja tako na emocionalni kot na vsebinski ravni.

Za človeka, ki prodaja podjetje, se uspešno pogaja s strankami, pridobiva investitorje, morate biti torej zelo dober psiholog, zelo subtilno zaznavati vse njihove potrebe, misli, stremljenja?

Absolutno. To so ljudje, ki so zelo učinkoviti v svojem razmišljanju in delovanju in delujejo na ravni mikrovzgibov. Tukaj je vsaka gesta pomembna. Vsaka beseda. In pa seveda na koncu ti na emocionalni ravni… Govorim o energičnosti in avtentičnosti nastopa, ki v očeh sogovornika deluje kredibilno in vzbuja zaupanje, lahko dejansko presežeš tudi vsebinsko raven. Nekoga lahko prepričaš, da ti verjame in ti zaupa, če imaš ustrezen nastop, vsebina je žal celo manj pomembna. Predavanja na fakulteti ob povabilih posledično izvajam brez prosojnic.

Prej ste omenjali, da imajo ljudje, ki so v poslu zelo dobri, optimiziran in učinkovit način razmišljanja. Pravijo, da uspešni ljudje delajo enako ur kot manj uspešni, a bolj pametno. V kakšnem smislu bi vi rekli, da delate bolj pametno, optimizirano in učinkovito in kako se pride do tega? Kako dobiš v poslu samozavest, potrebno za uspešno vodenje in sprejemanje odgovornosti, odločitev?

Z izkušnjami. To pa dejansko z izkušnjami. Za stvar, za katero sem včasih potreboval 14 dni prikrajšanega spanca, danes porabim 30 minut. Šel sem skozi težke situacije, sprejel zahtevne odločitve in se soočil s posledicami. Videl, kaj prinašajo težke odločitve, doživel posledice in tako znaš danes, po 25ih letih kariere, presoditi, kakšne posledice bo konkretna odločitev prinesla. Sprejmeš jo bolj samozavestno in bolj suvereno, ker veš kaj sledi. Ko sem bil star 22 let, sem okleval in vse je bilo drugače.

Koliko pa vam uspešni prehodi kriz, nagrada za menedžerja leta, dajo vam kot posamezniku nek občutek, da ste dovolj dobri, da ste vredni, da ste dober doprinos z družbi ali se s tem sploh ne ukvarjate? Koliko vam vaši poslovni uspehi pomenijo za neko lastno sliko o sebi? Koliko vas to polni?

Zame je potrditev, da očitno počnem stvari, ki imajo smisel. To kratko življenje z rokom trajanja se mi zdi smiselno izkoristiti, da pustiš neko sled, ki ima smisel v kontekstu družbe, kjer živiš. Sem velik in iskren domoljub, zanima me gospodarjenje slovenskih podjetij in kako lahko dvignemo blagostanje prebivalcev. Delujem onkraj ozkih interesov podjetja, ki ga zastopam. Ljudje zaznajo, če nekaj počneš iskreno in avtentično, za interes družbe, ne iracionalne, partikularne interese. Potem pridejo nagrade in imenovanja, ko nekdo oceni, da si njihov glas npr. Na ta način se ustvarja okolje, ki ti širi vpliv in lažje razširjaš svoje ideje v kontekstu lastnega podjetja, panoge, v kateri deluješ, gospodarstva, regije. S tem na koncu lažje dosegaš svoje poslovne ambicije. Cilj ni biti osebno nagrajen, pač pa dosegati rezultate, za katerimi stremiš, nagrade so posledica zvestobe samemu sebi.

Menite, da je povprečni uspešni Slovenec usmerjen k višjim ciljem ali bolj k osebnemu poveličevanju? In koliko mislite, da slovensko okolje uspešni posamezniki iritirajo?

Absolutno ga iritirajo. Za sabo imamo okolje, kjer smo izničili kapitalsko substanco premožnih posameznikov. Svobodno podjetniško pobudo imamo šele 30 let in v tem času nismo vzpostavili neke industrijalske elite, nimamo milijarderjev ali ekstremno bogatih ljudi. Slovenci težko prenesemo, da ima nekdo več in se ne vprašamo, zakaj ima več. S športniki nimamo problema, s podjetniki, ki v krvavem potu pridejo do svojega »zlata«, pa imamo problem. Veliko ljudi se ne zaveda odgovornosti za vsem tem, na teh položajih je visoka kazenska in odškodninska odgovornost, prejemki morajo zaščititi tveganja, ki pridejo s takšnimi funkcijami. Za ljudi je uspešen podjetnik hitro tajkun, ki je vse ukradel in si ničesar ne zasluži, zajeda sistem. Obdavčitev visokih plač se je ponovno povišala. Managerske plače najbolje plačanih… na Hrvaškem so na istih bruto ravneh, neto izplačila tudi 50% višja, tukaj smo postali mednarodno povsem nekonkurenčni. Pomanjkanje talentov je splošen izziv v starajoči se in razvajeni družbi zahodne Evrope, ki sloni na starem denarju. Slovenska družba je zelo, zelo zaprta. NLB je edino podjetje v državi v delno javni lasti, ki ima mednarodno zasedeno vodstveno ekipo. Kmalu bomo soočeni z velikimi izzivi, ko ne bomo imeli več ljudi za opravljanje mnogih sistemsko nujno pomembnih nalog. Število prebivalstva upada. Radikalen izziv bo z uvoženimi delavci iz Filipinov in drugih delov Azije. Tako bo, temu se ne bo mogoče izogniti.

Ravnotežje, ki ti pomaga, da ne izgoriš

Morda manjka lakote iti dlje, spreminjati stvari. Slovenija je idealna za živeti. Ne vem, koliko je idealna za posel, a za živeti je idealna. Alpe, morje…Cenejša kot Švica, pa v nekih pogledih enako lepa. Prej sva že govorila o tem ravnotežju, da ne izgorite, da ohranjate duševno zdravje. Verjetno morate sprejeti veliko žrtev, da ste tako uspešni kot ste. Kako se pa vi, Blaž, lotevate svojega osebnega time menedžmenta mimo tega, kar sva že omenila? Kaj je vaš recept, kako malo, ne pa čisto zanemariti žene/prijateljev/poslovnih partnerjev? Kako uspete voditi toliko stvari naenkrat? Kaj vam zraven rock koncertov še ohranja duševno zdravje, vas drži prizemljenega? Kako si uspete vse projekte, različne aspekte, vse firm, s katerimi ste v stiku in povezani, vzdrževati v glavi, vse vzporedno obvladati? Bi rekli, da živite v več paralelnih vesoljih ali v enem zelo razdelanem? Rekli ste, da je vse eno življenje in se vam vse, kar delate prepleta…

Skušam vključevati družinske člane v projekte. Z družini imamo 13 hektarjev vinograda v Halozah. Brat, oče, mama, vsi delamo tam. Na ta način je cela družina medgeneracijsko vpeta. Moji otroci, soproga, starši, tašča… Moja hči študira vinski posel blizu Dunaja. Ustvarili smo to novo dimenzijo, da smo vsi vključeni v skupen tok delovanja, ki ima poslovno neko razvojno in energijsko ambicijo, osnovni cilj pa je podpreti razvoj lokalnega okolja v Halozah. Delimo idealizem, prodali smo svoje nepremičnine in vlagamo v Haloze. To je noro, ampak je v bistvu cela družina v to vpeta in to nam daje neko pobudo za druženje. Imamo nek skupen projekt, skupno željo, skupno ambicijo. To nas povezuje.

Kaj bi rekli, da ljudi med sabo najbolj poveže? Kaj vas povezuje z ženo, kaj povezuje med sabo time, ki jih vodite?

Vrednostni sistem. Če imaš privzgojen vrednostni sistem, ki gre v smeri absolutne etičnosti, da ne želiš škodovati nikomur, delovati tvorno, ampak se absolutno zavedaš, da so rezultati posledica trdnega in odgovornega dela, ne bližnjic in naključij. Ter da si sposoben sprejemati radikalne kompromise v družinskem okolju. Na ravni družine mora priti do družinskega dogovora, kam bomo vlagali, kako bomo živeli. Kompromisa pa ni brez razumevanja. Če obdelujemo vinograd, ne gremo smučat in ne gremo na Maldive, smo v vinogradu. To je veliko odrekanje. Treba je doseči dogovor.

Vede pravijo ‘ahimsa paramo dharma’. Nenasilje je najvišje načelo. Ne škodovati, ne v mislih, ne v besedah, ne v dejanjih. In razumem, v vse smeri ne gre, ane. Mislite, da je ta motiviranost za višji cilj bila v vas ali je v vam podobnih posameznikih prisotna od začetka in vam je pomagal doseči neke meje ali se to vzpostavi, ko dosežeš mejnike in te dobiček ne motivira več tako zelo ker iščeš še kakšne druge motive? Kako gledate na to?

Prava razlika se naredi, ko dobiš vpliv. Takrat se ločijo ljudje, ki jim je bolj pomemben zasebni interes in se ne oglašajo, pa bi se lahko. In tisti, ki verjamejo, da je treba ustvarjati boljšo družbo tudi za lastne otroke.

Denar spremeni človeka. Moč spremeni človeka. Ko dobimo to dvoje, se pokaže naš pravi obraz, so me vzgajali od majhnega.

Tako. Odločitve, ki niso povšeči partikularnim interesom… Sprejmemo jih, ker smo idealisti in sprejmemo tveganje, da nas bodo zaradi tega tudi zaprli.

V Sloveniji se marsikaj hitro smatra za gospodarski kriminal, kajne. Biznis so spolzka tla. Tanka meja med luknjami v zakonih in nelegalno dejavnostjo, zakoni pa se spreminjajo….Ko sem bila še v osnovni šoli, sem brala knjigo 7 navad uspešnih ljudi. Avtor izpostavlja, da je pomembno, da nas krize sedanjega dne ne zasujejo, da si nikoli ne vzamemo časa za ukvarjanje z vizijo. Kako pa porazdeljujete energijo čez vse projekte, kako držite vse niti v rokah?

100% nikoli ne uspeš, vendar pa imam kot devica življenje načrtovano veliko vnaprej. To, kar bo jutri, je zame korak na potovanju. Moja vizija gre vsaj 20 let naprej. Vedno gledam v prihodnost. Vedno sem imel vse načrtovano. Diploma, vojska v absolventu, da nisem izgubljal časa, poroka, služba, prvi otrok… vse gre po načrtu. Enako sem počel pri karieri. Se zgodijo naključja, a v ozadju je vedno nek dolgoročni fokus. Kratkoročne krize so zame priložnost za učenje. Kako se v krizni situaciji odzovi, da boš naslednjič boljši, učinkovitejši in lahko manj časa porabiš za krizo, več časa pa za pogled naprej. Stvari so me sicer vedno prehitevale. Že pri 26ih sem moral odpuščati, sprejemati krizne ukrepe, v zgodnjih tridesetih sem postal član uprave hčerinske banke mednarodne bančne skupine. Stvari so se odvijale hitreje kot sem pričakoval, kljub vsemu načrtovanju. Vedno znova sem napredoval na funkcijah. Če začneš v poslovalnici Maribor mednarodne bančne skupine s sedežem v Ljubljani kot svetovalec za podjetja, spoznaš panogo od dna. Bolje razumeš, kako funkcionira celotno podjetje. Greš čez vse ravni vodenja, po logični razvojni poti in ti je lažje. Razumeš, zakaj se nekaj zgodi v danih okoliščinah. Ne nujno vedno popolnoma, vendar pa lažje in hitreje. Znaš umestiti pritožbe ljudi pod pritoževanje in pod objektivne, resne probleme.

So bila vaša napredovanja tok, ki vas je zajel ali rezultat trdega dela, specifičnih sposobnosti, ki so vas prinesle na vrh?

Eno so finančni rezultati, a ključ za dobro vodenje je zastopati neko idejo avtentično, z dovolj visoko ravnjo energije. Na koncu prevaga karizma, energija. Loči vrhunske od manj vrhunskih. V krizni situaciji moraš dati več od sebe. Tehnika je eno, presežek pa je v dani situaciji potegniti iz rokava nepričakovano potezo. To je sposobnost abstraktnega razmišljanja, ki se je ne moreš naučiti. Raven energije se da natrenirati, avtentičnosti pa spet ne. Lahko premagaš tremo, ampak površinski obliži, naučene strategije ne nadomestijo neke izvorne avtentičnosti. To se najbolj izkaže v nepričakovanih situacijah, več krat, ko se v takšnih situacijah dobro odzoveš, večjo kredibilnost dobiš.

Bolj kot smo mladi, bolj so naši možgani plastični. Čimprej se moramo navajati usklajevanja čim več aktivnosti, neke mere pritiskov. Kako bi za konec najbolje strnili svoje misli o tem, kaj so pogoji, varovalni dejavniki in dejavniki tveganja za duševno zdravje na delovnem mestu pri vodstvenih kadrih in pri njihovih zaposlenih? Kaj so vaše oblike razbremenitve, vračanja k sebi, iskanja vašega notranjega otroka, ki jih prenašate tudi nanje? Kako jih spodbujate k iskanju ravnovesja?

Osnovna motivacija ljudi je različna. Kaj me žene, da počnem točno konkretne stvari, je včasih težko določiti celo pri samemu sebi. Zakaj sem študiral ekonomijo, ne pa biologijo, ki me najbolj zanima? Ko enkrat sprejmem neko odločitev, grem naprej v tisti smeri. Deluješ v nekih okvirjih. Kaj lahko v Sloveniji dosežeš? Bil sem tretji v namiznem tenisu, stremiš, da boš delal v instituciji, ki je med najboljšimi. Ta športna ambicija biti najboljši. Je osnova. Želja imeti multiplikativni učinek na celotno družbo s svojimi potezami. Aktivno soustvarjati družbo v neki pravilni, etični smeri. To te žene naprej. Ko vidiš, da se ukrepi uvedejo tako, da naslovijo agendo blagostanja in ustvarjanja pogojev mednarodne konkurenčnosti. Cilji se vedno premikajo navzgor, dosežki pa ti postavljajo nove meje. Kaj je uspeh, pa je drugo vprašanje. Uspeh institucije, korak naprej kot družba, rast vinskih sort v mojem vinogradu…To so zame vse mikrouspehi.

Kriteriji uspeha in kolo sreče

Kaj je vaš osebni kriterij za uspeh?

Ni enoznačen. Izvesti nekaj, kar velja za izjemno zahtevno, če ne celo nemogoče. A to je v različnih situacijah različna stvar. Občutek zadoščenja v nekem trenutku, ki pa traja običajno kakšno uro.

Vsi ti uspehi nam ne dajo trajne sreče. Vedno rabimo nove, da nas izpolnijo. Nove potrditve. Ti dvignejo plačo, evforičen si dva meseca, potem pa se potrebe povečajo in navadiš se nekega življenjskega sloga, kajne. Vsega se navadimo. Potem vam verjetno okolja, v katerih delate, ponujajo nove smeri, kam iti, nove vire notranje motivacije, oblikujejo vašo pot in jo vodijo? Vas je kak tak vpliv od zunaj izrazito močno porinil v neko smer?

Vplivi so mnogoteri, notranji in zunanji, soustvarjajo to, kako se odzivamo v določenih situacijah in kaj nam predstavlja nek nov izziv. To, da nisem dobil dovoljenja za upravljanje funkcije, na katero sem bil imenovan, pri zavarovalnici Triglav, je bil zame ‘reset’. Temu so bili vzrok partikularni interesi javne družbe v večinski lasti države. To je bil zame velik udarec, mislil sem, da v Sloveniji ne bom nikoli več imenovan na kak podoben položaj. To je lahko pri pristojnih institucijah za izdajo dovoljenj izločilni kriterij formalne narave, takojšnja zavrnitev. To me je pripravilo do tega, da sem šel za dve leti iz cone udobja, v Celovec. Pridobivati izkušnje in dobil sem izjemno veliko neprecenljivih. Naučil sem se, kako se lotiti obsežnih sanacij velikega sistema. Po prej hitrem vzponu, sem v upravi zavarovalnice  doživel velik poraz, da sem se potem lahko oborožen s potrebnimi znanji in izkušnjami vrnil v izjemno zahtevno okolje krvavenja NLB in bil imenovan v njeno upravo. Dva koraka nazaj, da sem lahko naredil štiri naprej.

Če sem malce poetična… Kolo sreče se vedno vrti. To sem se učila skozi gledanje nadaljevank o Anne Boleyn. Iz tlačanke v kraljico in iz prestola na morišče. Pa tudi iz družinske kronike. Odraščala sem obdana z visokimi egi. Ljudski rek pa pravi: ‘kdor visoko leta, nizko pade’. Na žalost je to velikokrat res, a ni? Si predsednik države, si diktator in nekaj let kasneje si nihče, na begu za življenje. Kolo sreče. Za vzponi pridejo padci. Po drugi strani pa nas zahodna družba in filozofija učita, da je vsak svoje sreče kovač. Ključno pri uspešnih je najbrž to, da znate odreagirati na neuspeh. Se pobrati. Rekli ste, da ste bili športnik, vas je šport naučil soočanja z neuspehi?

Šport me je prekalil. Da se sprašuješ, kaj je narobe pri sebi. In razumeš, da je edina alternativa za poraz, da treniraš več in postaneš boljši. Skupinski šport te nauči, ko sem igral namizni tenis kot dvojice, kot ekipa, da se znaš organizirati, da ekipa skupaj doživlja zmage in poraze, da ne uperja prsta, ampak se iz neuspeha posameznika znotraj ekipe potegne zaključek, kako lahko gremo skupaj boljši naprej.

Celota je več kot vsota posamenzih delov

Geštalt psihologija uči, da vsaka celota ustvari več kot seštevek individualnih delov. Da nam da nekaj presežnega. Kako gledate na to v kontekstu ekipe? Kako usklajujete ljudi v ekipah?

Ekipa lahko doseže več kot šest skupaj strpanih vrhunskih posameznikov. Soliranje v določenih okoliščinah ne funkcionira. Ni nujno, da znata Ronaldo in Messi skupaj tvoriti dobro ekipo. Poenotimo jih preko vrednostnega sistema. V določenih situacijah želiš primerljive kalibrirane odzive, ne da nekdo počne nekaj popolnoma drugega. Na bančnih igrah smo vsi skupaj povezani, kar se tiče mojega trenutnega športa v prostem času. Drugače pa hodim na funkcionalne vadbe s soprogo nekajkrat na teden.

Vam ta osebna fundacija, osnova zakona pomaga zdržati pritiske? Bi rekli, da ste jo izbrali po intuiciji ali po kriterijih?

Absolutno. Blagoslovljen sem, da sem našel to svoje bitje. Ima svoje zahteve, vendar me drži na zemlji. Poleg kmetijstva in vinograda. Prizemljuje me vsakič znova. Ona je izbrala mene. Dame si zberete samca, potem pa preživite z njim ali pa ne. Če povzamem sklepne misli… povezovanje menedžmenta in leadershipa. Je povezovanje tehničnega dela z ustvarjalnim. Združiti tehnike, emocije, intuicijo. V določenih situacijah prevlada organizacija, struktura, v določenih pa je energija bistveno bolj pomembna. V katero smer gremo in na kakšen način bomo to naredili. To velja za vse življenjske situacije. V kulturi, športu, managementu. Največ pa šteje trdo in odgovorno delo. Analogijo gre povleči v vsa okolja. Odrekanje. Življenja ne sestavljajo samo pravice, ampak tudi odgovornosti. Ljudje ne vedo, koliko teže prinese vodenje s sabo, ne razmišljamo, kaj smo pripravljeni  v družbo vložiti. Ljudje pričakujejo vnaprej nekaj, preden so karkoli dali. To je delno tudi posledica po moji presoji neustrezne permisivne vzgoje.

Ljudi pa nas ne osrečuje, če samo jemljemo. Ne da nam občutka kompetentnosti, doprinosa… Veste, avtor permisivne vzgoje se je javno opravičil za učenje svoje doktrine. A veste, ste pa res široko razgledani. Želim vam srečen let na Kosovo in hvala za vaš čas in modrosti.

O avtorici

Sem Minka Borec, študentka 1. letnika magisterija psihologije na Univerzi v Ljubljani. Od nekdaj sem si želela študirati psihologijo in ekonomijo in povezati ta dva področja v nek model etičnega in na vrednote, neko osebno vizijo, filozofijo, slogan, videnje sveta osredotočenega poslovanja, “biznisa z dušo”, oblikovati win-win situacije zase in za svoje poslovne partnerje, zaposlene, stranke. V prostem času se že od 14. leta dalje redno in intenzivno ukvarjam z meditacijo, udeležila sem se tudi večtedenskih meditacijskih retreatov z po 7imi urami meditacije dnevno. Rada imam nove izzive, hitro, dinamično življenje, smučanje, hitro vožnjo, V srednji šoli sem ljubila bok, golf  in jahanje, zdaj se posvečam pilatesu in fitnesu. Blizu so mi ruski klasiki, vse povezano z globljim razumevanjem filozofije in smisla življenja. Razmišljam o vzporednem magisteriju ekonomije ali kasneje programu MBA na Bledu. Če me ljudje vprašajo, kaj sem odkrila v Indiji in dolgih letih iskanja samega sebe, bi rekla: marsikaj. Od nekdaj sem bila zelo aktivna, močne volje, iniciativna, trmasta, vztrajna in ciljno usmerjena. Obenem pa se zavedam, da izključno materialni uspeh ne prinese sreče in izpolnjenosti. Potrebujemo tako notranji mir, samozavest in jasno direkcijo, stik s svojim jedrom, kot zunanje uspehe, izzive in adrenalin, ki nas ženejo naprej in nam dajejo krila, samozavest, potrditev, da smo dobri, da smo vrhunski, dovolj dobri in vredni del te družbe. Najpomembnejše se mi zdi najti svojo strast in poslanstvo. Ko bom stara in modra, bi rada kupila grad Viltuš na Štajerskem, kjer sem bila rojena, in ga preuredila v luksuzni retreat za meditacijo, pilates, psihoterapijo in nutricionistiko. Tam bom učila ljudi najti same sebe, kot svetujejo že Delfi, najti svoje poslanstvo in svoj balans.