Razmišljanje ob intervjuju z učiteljicami in svetovalnima delavkama…

---

Avtorica: Karolina Marc

Na eni strani omalovažujoče izjave, kot je »Kdor zmore, stori, kdor ne zmore, uči.« in zelena zavist okrog dveh mesecev počitnic, na drugi strani pa dejstvo, da gre za ljudi, ki z vašim otrokom že samo v njegovih osnovnošolskih letih preživijo več kot 6000 ur (in to ko na hitro seštejem zgolj tiste v sklopu pouka!). Zevajoči prepad »starih časov« med na katedru pripravljeno palico, simbolom absolutne avtoritete, in starševskimi grožnjami z odvetniki, če njihovemu otroku ne bo ustreženo. Kaj vse v resnici zajema delovne naloge današnjega učitelja? Je res »le« prenašalec, varuh in iskalec znanja? In kaj vse to pomeni zanj, ko stopi iz učilnice, kabineta ali zbornice?

Stresorji na delovnem mestu učitelja so številni

Ko sem svoje intervjuvanke, učiteljice predmetne stopnje in svetovalni delavki na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol, povprašala, kaj povezujejo s konceptom stresa, vezanim na učiteljski poklic, je na prvi pogled izgledalo, kot da je virov mnogo in so si med seboj zelo različni. Zlasti v zgodnjem obdobju poklicne poti so izpostavile časovne pritiske in stisko, s katero se učitelj sooča, ko ne ve, ali mu bo uspelo predelati snov. Kot velik izziv današnjega časa so izpostavile notranjo diferenciacijo – učitelj mora delati s celim razredom in razredom kot celoto, obenem pa se zaveda, da so v njem zelo različni posamezniki, npr. učenci s posebnimi potrebami in nadarjeni učenci. Kako naj se vsakemu posveti na način, ki bi ga potreboval, sploh z zavedanjem, da vsak starš vidi le svojega otroka? Kot pomemben stresor izpostavljajo tudi razkol med teorijo in prakso oziroma prevprašujejo možnosti, ki jih imajo pri iskanju prostora med alinejami birokracije, da bi te resnično delovale v korist otroka. Šolska klima, ki jo pedagogika tako pogosto izpostavlja kot za otrokovo delovanje pomemben dejavnik, je prav tako ključna tudi za učitelja. Same so svoj kolektiv in odnose z vodstvom opisale kot zelo podporen, a obenem poudarile, da ni povsod tako in da je lahko od slednjega odvisno, ali bo šlo za pomemben dodaten vir moči ali za ogromno breme.

V šoli odnosov

Skozi pogovor so moje sogovornice kmalu same oblikovale sklep, da bi na prvo mesto kot vir stresa postavile odnose z vsemi, s katerimi stopajo v stik. Zdi se jim, da so deležne zahtev in pričakovanj s strani mnogih, in to zelo različnih deležnikov. In vsakdo izmed teh, vključno z njimi samimi, prihaja s svojimi pričakovanji in zahtevami. »Kako graditi odnos z otroki? Kako komunicirati s starši? Kako delati s kolegi? Šola te odnosov ne nauči.« je idejo povzela ena izmed njih. V tistem trenutku sem pričakovala, da bo slednja misel obenem delovala kot iztočnica za pogovor o pomanjkljivostih izobraževalnega sistema učiteljev, a so me učiteljice nekoliko presenetile, ko so se strinjale, da to ni nekaj, česar bi jih fakulteta lahko naučila. Četudi so izpostavile, da bi bilo zlasti mladega, novega učitelja, na tem področju bistveno opolnomočiti, se jim namreč zdi, da bodo k slednjemu na koncu vseeno najpomembneje doprinesle izkušnje na lastni koži.

Učitelj sam svoj ščit

Ko sem se sama kot izvajalka mladinskih delavnic prvič znašla pred razredom, sem se pogosto, četudi ni šlo za klasičen pouk, skušala spomniti, kaj je tisto, kar sem cenila pri svojih učiteljih in profesorjih. Kaj so delali drugače? Po čem sem si jih, tudi za več kot desetletje, zapomnila? Navadno je bila ena izmed prvih lastnosti, na katero sem pomislila, ta, da so, kar so delali, očitno delali z veseljem. Ljubezen do svojega dela in občutek, da gre resnično za poslanstvo, so poleg hvaležnih odzivov učencev tudi učiteljice, s katerimi sem govorila, izpostavile kot enega najmočnejših ščitov kljubovanja stresu. Poudarile so tudi delo na sebi, zlasti v obliki dodatnih izobraževanj, saj stres pogosto izvira zgolj iz odsotnosti potrebnih veščin, neobvladljivost situacije pa jo dela strašljivo. Na tem mestu se mi je zdel pronicljiv njihov uvid, da v primeru stiske starši v Sloveniji v obliki inšpektorata imajo uradno, pravno institucijo, na katero se lahko naslonijo, medtem ko za učitelje ta ne obstaja. Naj bi zase poskrbeli sami ali je tudi to naloga šolske svetovalne službe?

»Jaz ne verjamem, da je to poklic. To je življenjski stil.« Slednja misel se mi je zdela dragocena iztočnica, ker menim, da opozarja, da četudi je lahko pomembno, da učitelj zgodb, s katerimi se sreča v šoli, ne nosi domov, to včasih ni povsem mogoče. In je to prav. Ker gre za poklic, ki človeka zahteva celega, in ker nekaterih njegovih vidikov, tudi razloga za stres, pač ni mogoče razdeliti na tiste od doma, tiste iz službe in tiste »iz mene«. Vprašanje, ki po mojem mnenju na tem mestu ostaja, da pridrži zrcalo družbi, pa je, kako naj učitelj deluje kot celota, če ni zanj kot takega tudi poskrbljeno.

---