V zadnjih letih je začel strmo upadati interes za učiteljski poklic, na kar kaže upad vpisa na pedagoške študijske smeri. Da bi razumeli, kako privabljati dijake v ta še kako pomemben poklic, pa moramo razumeti, kaj se v poklicu mora spremeniti. Za informacije o ovirah pri izvajanju učiteljskega poklica in o tem, kaj bi učitelji potrebovali za učinkovito izvajanje svojega dela, sem izvedla intervju z Mojco Horvat, ki je končala študij s pedagoške smeri, se zaposlila kot učiteljica nemškega jezika in nato poklic zapustila, zaradi prevelikih ovir, ki jih je delo imelo. Intervjuvanka nam daje vpogled v pomanjkanje učiteljev.

---

Avtorica: Janja Horvat

Zakaj ste se odločili poklic učiteljice zapustiti?

Že izbira študijske smeri ni bila preprosta. Takrat je to bilo dostopno in še najbolj blizu mojim interesom. Moji zadržki pri izbiri študija pa so se nato pri delu tudi potrdili. Poleg tega pa so se težave pokazale še na drugih nivojih, ki si jih prej nisem predstavljala. Težavno se mi je zdelo predvsem delo z učenci oziroma otroki, ki jih doma ne vzgajajo zares in jih je potem zelo težko vzgajati v šoli. Del, ki je zajemal izobraževanje učencev, mi je bil v redu, pa še tam je bilo veliko ponavljanja, tako da dejansko se mi ja zdelo delo dolgočasno.

Kaj bi moralo biti drugače, da bi ostali v poklicu učiteljice?

Predvsem se mi zdi, da bi bilo več izobraževanja in manj vzgoje, oziroma, da bi vzgoja bila kot podpora, ne pa edina vzgoja, ki so je otroci deležni. Tudi preveč je bilo vmešavanja staršev, že takrat ko sem jaz učila, zadnja leta pa je tega še več. Vsekakor se mi je zdelo zelo zelo zastarelo. Šolstvo bi se po mojem mnenju moralo reformirati, še posebej ker so se v zadnjih desetletjih stvari zelo spremenile, se je šolstvo relativno malo spremenilo. Še vedno so razredi absolutno preveliki, vključuje se tudi otroke s posebnimi potrebami, ampak se ne zmanjša dovolj število učencev. In to je nemogoče, tudi učitelji niso dovolj izobraženi za otroke s posebnimi potrebami pa jih vseeno morajo brez neke pomoči obvladovati. Tudi nek sistem mentorstva bi bil dober, sploh če pomislim, kako mi je bilo kot mladi učiteljici takoj po študiju. Ni bilo neke pomoči, v bistvu sem bila prepuščena sama sebi. Poleg tega pa še ta frontalni pouk, to je še vedno isto, kakor pred 100 leti in to ne gre. Popolno bi bilo potrebno reformirati šolstvo.

Kako se vam zdi, da status učitelja vpliva na njegovo delo?

Status sigurno vpliva, ta je zelo omajan. Čeprav se mi zdi, da je status vseh takšnih poklicev spremenjen, že zdravniki – vsak že pride k zdravniku in ve, kaj je narobe. In zdravnika dam kot primer tipično zelo spoštovanega poklica. Ampak tudi zdravnik je izgubil status, kako ga ne bi učitelj. Na splošno ljudje bolj dvomijo v avtoriteto. Pred 100 leti, ko je učitelj razlagal učencem nekaj, so ga oni poslušali res skoraj kot boga, ker je bil edini vir informacij za njih. Zdaj pa imajo učenci tudi igrice, televizijo itd. Te stvari so za njih toliko bolj interesantne in tudi konec koncev informativne. In tako učitelj ne more biti avtoriteta niti za otroke, ker prinaša premalo novega na premalo atraktiven način.

Kako bi se moral spremeniti šolski sistem, da bi ustrezno podpiral učitelje?

Vse se ustavi pri tem, da je šolski sistem naravnan tako kot je. Ko ga primerjam s sistemom vrtcev – vzgojiteljice so dosti bolj motivirane, da si nekaj zamislijo, kakor učitelji, ker imajo učitelji premalo proste roke. Vzgojiteljice imajo dosti bolj proste roke. Ta učni načrt, ta sistem – najhuje je v gimnazijah. To je zelo utesnjujoče, medtem ko vzgojiteljice za primerjavo, imajo odprt sistem. Prepuščena jim je organizacija in različne poti za doseganje enakih ciljev. In to bi se po mojem mnenju moralo prenesti tudi v višje stopnje izobraževanja. V Sloveniji imamo zelo dobre vrtce, potem pa pade kakovost. Zakaj pa pada, pa jaz ravno vidim v tem, da je preveč ukalupljeno in ni neke svobode. Jaz mislim, da bi večja svoboda pritegnila ljudi k poklicu učitelja, ker ljudje hočejo kreativnosti, in tukaj si lahko tudi zelo kreativen. Ni nujno da vsi vedo čisto iste stvari recimo pri biologiji ali kateremkoli predmetu. Kreativnost pri predajanju znanja je tisto, kjer jaz vidim pravo dodano vrednost, ki bi jo lahko imeli učitelji. Takšen sistem bi tudi bil boljši za učence, ker sedaj morajo vsi znati enako in na enak način. In to ne gre, niso vsi enaki, nimajo vsi enakih osnov. Sploh zdaj, ko je vedno več vključevanja otrok s posebnimi potrebami in je to tudi ustrezno diagnosticirano, bi to bila priložnost za večjo fleksibilnost v razredu.

V zadnjih letih je zanimanje za učiteljski poklic močno upadlo, s strmim padcem vpisa na pedagoške smeri na fakultetah. Kako gledate na to?

Mislim, da je to morda tudi zato, ker se je odprlo več študijskih smeri. Jaz mislim, da takrat na študiju še daleč nisem bila edina, ki je to prišla študirat, ker ni bilo kaj drugega primernega. Takrat, če nisi bil naravoslovno-tehnično nadarjen je bilo to kar ena dobra možnost. Zdaj pa so odprte druge možnosti, ki so mladim lahko bolj atraktivne. Upad mislim, da se je pokazal predvsem zato, ker je toliko drugih študijskih programov, ki znajo pritegnit ljudi in v katerih se ljudje najdejo.

Povzetek

Intervju je osvetlil razloge, zaradi katerih poklic učitelja trenutno ni atraktiven. Potencialnim učiteljem bi torej bilo pomembno, da se bi prilagodil in moderniziral učni proces. Pomembno bi bilo ustrezno in regulirano vključevanje staršev in več povezovanja učiteljev z drugimi profili npr. s svetovalno službo, še posebej za pomoč pri vzgoji ter delu z učenci s posebnimi potrebami. V pogovoru z bivšo učiteljico pa sem zaznala, da je najboljša priložnost, za pritegnitev novih učiteljev prepuščanje večje svobode in kreativnosti. Tukaj imajo namreč učitelji največjo dodano vrednost.

---