»Uporaba umetne inteligence je nevarna. Tehnologija nam zastruplja možgane, umetna inteligenca pa na delovnem mestu kliničnega psihologa ali psihoterapevta nima kaj iskati.« Kot študentka psihologije sem od svojih prijateljev že večkrat slišala takšne besede. Pa je uporaba umetne inteligence znotraj psihološkega poklica res tako nevarna? Kaj pa če umetna inteligenca predstavlja orodje, ki bi lahko vodilo v boljše razumevanje duševnih motenj in pomagalo pri diagnosticiranju le-teh?
Avtorica: Maruša Florjančič
Trenutno smo v obdobju tako imenovane »digitalne revolucije«, ki jo zaznamuje združevanje različnih tipov tehnologije. Eden izmed glavnih pokazateljev takšnega razvoja je tudi nova oblika tehnologije, ki je bila odkrita v petdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer umetna inteligenca. Umetna inteligenca (v nadaljevanju UI), kot jo definira Evropski parlament, je »zmožnost stroja, da izkazuje človeške lastnosti, kot so mišljenje, učenje, načrtovanje in kreativnost.« In čeprav je mnogo področij pripravljenih izkoristiti potenciale UI, na področju psihološkega dela še vedno prevladuje previdnost. Ne glede na pomisleke pa so aplikacije UI na medicinskem področju, tudi na področju klinične psihologije, vedno bolj pogoste.
O umetni inteligenci smo že pisali. Vabljeni, da si preberete še ostale prispevke.
Uporaba UI v klinični praksi
Medtem ko se je UI v kontekstu fizičnega zdravja že dobro uveljavila, so začetki uporabe UI na področju duševnega zdravja počasnejši. Strokovnjaki na tem področju dajejo prednost praktičnim, na pacienta osredotočenim pristopom, pri čemer se zanašajo na medosebne veščine in subjektivne, kvalitativne podatke. Zaradi naraščajočega števila posameznikov z duševnimi težavami in posledično daljšanjem čakalnih vrst je čas, ki ga klinični psihologi lahko preživijo s pacienti, krajši. Ravno zato moramo poiskati nove načine, kako razbremeniti klinične psihologe, da se lahko posvetijo tistimvidikom obravnave, ki jih tehnologija še ne more nadomestiti; predvsem odnosu s pacientom. Kot strokovnjaki za duševno zdravje se moramo seznaniti z UI, razumeti njeno trenutno in prihodnjo uporabo ter biti pripravljeni na strokovno delo z UI, saj bo nekoč postala trend tudi v klinični psihologiji. Menim, da se uporabi UI skoraj na nobenem področju dela ne bomo mogli izogniti, zato se mi zdi pomembno, da se na tem področju izobrazimo. To nam omogoča, da lahko čim bolj izkoristimo potenciale UI, se zavedamo njenih pomanjkljivosti in se tako izognemo napakam.
Kakšne so potencialne koristi uporabe UI v klinični psihologiji?
UI lahko veliko doprinese na različnih področjih klinične psihologije. Analiziranje podatkov o pacientih z duševnimi motnjami z uporabo UI lahko na splošno omogoča boljše razumevanje duševnih motenj in pripomore pri izboljšanju opredelitev posameznih diagnoz, ponuja pa še veliko drugih prednosti.
Za čim bolj popolno razlago posameznikovega duševnega zdravja je najprimernejši njegov bio-psiho-socialni profil. Vseeno pa imamo včasih razmeroma ozko razumevanje interakcij med temi biološkimi, psihološkimi in socialnimi dejavniki, ki lahko vplivajo na posameznikovo stanje. Algoritme UI je mogoče uporabiti za celovit pregled velikega števila raznolikih podatkov, kar lahko vodi k boljšemu razumevanju razširjenosti duševnih motenj v populaciji in odkrivanje dejavnikov tveganja ter zaščitnih dejavnikov, ki so ključni pri specifičnih težavah na psihičnem področju. Uporaba UI tako ponuja možnost razvoja boljših orodij za pregled posameznika pred postavljanjem diagnoze in možnost napovedovanja posameznikove nagnjenosti k določenim težavam ali verjetnosti za razvoj duševne motnje. Na primer, obstajajo prizadevanja, da bi povezali pritiske na ekranu pametnega telefona in glasovne vzorce posameznika z motnjami razpoloženja.
Prav tako je UI uporabna za spremljanje napredka zdravljenja in/ali učinkovitosti zdravil, izvajanje terapevtskih seans na daljavo in zagotavljanje, da imajo strokovnjaki na področju duševnega zdravja dovolj časa, da se osredotočijo na človeške vidike obravnave, ki jih je mogoče doseči le skozi odnos s pacientom.
Ravno zaradi vseh teh prednosti, ki jih predstavlja uporaba UI v obravnavi posameznikov s težavami na področju duševnega zdravja, menim, da se UI ne bi smeli bati, vendar bi morala predstavljati še eno orodje, s katerim si psihologi lahko olajšamo delo in povečamo svojo učinkovitost.
Na kaj moramo biti pazljivi pri uporabi UI?
Strokovnjaki poudarjajo ključen pomen etične uporabe UI v klinični psihologiji. Najpomembnejše je zagotavljanje, da so algoritmi, ki se uporabljajo za napovedovanje ali diagnosticiranje duševnih bolezni, natančni, pri čemer je glavni poudarek na zagotavljanju varnosti bolnikov in izogibanju povzročanja škode. Strokovnjaki, ki sodelujejo pri testiranju UI in odločanju o njeni uporabi, morajo biti dobro seznanjeni z etičnimi dilemami, ki nastanejo ob vključitvi UI v psihodiagnostiko.
Ob premisleku o analizi podatkov, ki bi jo opravljala UI v klinični psihologiji, sem ugotovila, zakaj je za opravljanje poklica psihologa potrebno tako poglobljeno znanje statistike in poznavanje različnih vrst podatkov, s katerimi se v okviru svojega poklica srečujemo. UI ni zmožna razločevati med pristranskimi in nepristranskimi podatki, pri čemer ne prepoznava subjektivne narave podatkov. Prav tako ne upošteva, da so podatki o pacientu lahko pomanjkljivi ter da je tehnološka pismenost kliničnih psihologov lahko omejena. Vsi ti dejavniki pa vplivajo na to, da podatki v resnici ne odražajo dejanskega stanja posameznika s 100 % natančnostjo, kar trenutno psihologi pri svojem delu upoštevamo.
Bistvenega pomena je tudi vzpostavitev standardov za uporabo UI in drugih tehnologij v kliničnih obravnavah. Za definiranje specifičnih motenj, njihovih diagnostičnih kriterijev in zaščitnih dejavnikov ter dejavnikov tveganja je potrebna natančna analiza, ki mora biti narejena na dovolj veliki bazi podatkov.
Najbolj ključno se mi zdi, da se psihologi pri svojem delu zavedamo omejitev UI in natančno ocenimo tveganje, povezano z njeno uporabo v psihodiagnostiki. Predvsem je pomembno, da zagotovimo, da UI dopolnjuje in ne nadomešča klinično-psihološke prakse.
Čeprav UI po mojem mnenju ne bo nadomestila psihologov, pa je skrajni čas, da začnemo raziskovati, na kakšne načine jo lahko izrabimo za pomoč pri svojem delu.
Dodatno branje
Luxton, D. D. (2014). Artificial intelligence in psychological practice: current and future applications and implications. Professional Psychology: Research and Practice, 45(5), 332–339.
O avtorici: Maruša je študentka magistrskega študija psihologije, ki bi nekoč rada postala klinična psihologinja. Ker jo zanima tudi tehnološki razvoj in ker rada sodeluje s posamezniki različnih profilov, vedno več raziskuje nove načine optimiziranja dela s pomočjo tehnologije. V prostem času se posveča ustvarjanju, najbolj pa jo navdušuje ples.
Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.
PSIHOLOGIJA DELA 