psihologijadela Blog,učitelji

“Dobrodošli v 21. stoletju: včasih so se oni bali nas, danes pa se mi njih.”

V filmu Razredni sovražnik skuša novi profesor v razredu vzpostaviti avtoriteto, od česar ga ravnateljica odvrne z opomnikom, da se učiteljev učenci ne bojijo več, ravno obratno, učitelji se bojijo njih. Ima učitelj v 21. stoletju sploh še kaj avtoritete?

Avtorica: Laura Šinkovec

Nekoč so bili na vasi glavni župnik, gostilničar in učitelj. O njih je kot o jedru slovenske družbe pisal tudi Cankar. Učitelj, nekoč visoko cenjen in spoštovan, je danes javni uslužbenec, ki se pri delu sooča z vse večjimi sistemskimi zahtevami in omejitvami, z vsevednimi starši ter individualističnimi učenci. Če je bil učitelj včasih absolutna avtoriteta in je to podpiralo tudi širše socialno okolje, danes temu ni tako. Vztrajanje v tradicionalnih oblikah avtoritete povzroča konflikt med učnim in družinskim ter širšim socialnim okoljem in rezultira v slabših odnosih, slabši razredni klimi in učnem uspehu. Učiteljeva avtoriteta danes ni več samoumevna, vendar še kako potrebna.

Kaj je avtoriteta in zakaj je za učitelja pomembna?

Pojem avtoriteta izhaja iz dveh latinskih izrazov: prvi je “auctoritas”, ki pomeni oblast, veljavo, vpliv in ugled, drugi pa “auctor”, ki pomeni ustanovitelj, svetovalec, zastopnik, vzor in učitelj. Avtoriteta je torej že v svojem besednem izvoru sinonimna učiteljskemu poklicu. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je avtoriteta opredeljena kot ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja moči, znanja. Iz definicije lahko razberemo, da avtoriteta lahko izvira iz posameznika, njegovega znanja in sposobnosti, ali iz posameznikovega položaja. Nanaša se na neenakovreden odnos, v katerem ima nadrejeni moč vplivanja na podrejene, slednji pa nadrejeno osebo dojemajo kot vodilo za lastno ravnanje in so poslušni do njenih ukazov in navodil.

Šola poleg izobraževalnih zasleduje tudi vzgojne cilje. Nekateri strokovnjaki menijo, da vzgojni cilji predhodijo izobraževalnim; doseganje učnih ciljev torej ni možno brez ustrezne vzgoje, slednja pa ni možna brez avtoritete. Vzgoja je vedno določena oblika vodenja otroka, avtoriteta pa je moč, ki omogoča to vodenje. Učitelju avtoriteto podeljuje že njegov položaj, saj je v hierarhičnem pogledu učitelj vselej nad učencem. To nesorazmerje v moči lahko pri učencih vzbudi upor, zato je pomembno, da učitelj svojo avtoriteto gradi tudi na svojem znanju in védenju. Učenci morajo danes učitelja spoštovati ne le zaradi njegovega položaja, pač pa tudi oz. predvsem zaradi njegovega znanja in dejanj. Šele ko učenci verjamejo v učitelja kot moralno osebo, ki jih lahko nekaj nauči, lahko vzgojno-izobraževalni proces steče. Ta avtoriteta se razvija preko učiteljeve osebnosti, vzpostavljenih pravil in norm, doslednosti v uveljavljanju in načina izvrševanja pravil in norm, učiteljevega odnosa z drugimi osebami, njegovega pedagoškega erosa, medsebojnega spoštovanja med učiteljem in učenci, učiteljeve pristonosti, strokovnega znanja ipd. Nenazadnje na učiteljevo avtoriteto pomembno vpliva tudi širši kontekst – šola, družina in drugi sistemi, v katere sta vključena učitelj in učenec, pa tudi delovanje širše družbe.

Avtoriteta nekoč in danes

Učiteljeva avtoriteta je nekoč slonela na temelju ugleda. Do časa pred 2. svetovno vojno je bil učiteljski poklic tesno povezan s “trdo roko” in trdo disciplino. Še moji stari starši povedo, da so jo včasih “dobili čez ušesa ali po prstih”. Učni proces je vodil učitelj, ki povečini ni upošteval učencev, njihovih posebnosti, potreb, interesov in želja. Učenec je bil le objekt učiteljeve vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Komunikacija je bila enosmerna, avtoriteta pa nedvomljiva in nedemokratična. Avtoritarnost, ki je prevladovala v vzgoji, je bila prenesena tudi v učilnico. Otroci so brezpogojno spoštovali starše in učitelje, starši pa so učitelje spoštovali in se z njimi strinjali.

V 20. stoletju se je zgodil premik od avtoritarne k permisivni vzgoji. Podoba učitelja kot stroge očetovske avtoritete je postopoma zamenjala podoba učiteljice kot prijazne materinske figure. V ospredje je prišla vzgoja skozi ljubezen, razumevanje, podporo in svobodo. V šolskem prostoru se je prostor za učenca, njegovo individualnost in ustvarjalnost širil, s tem pa se je prostor za učiteljevo brezpogojno tradicionalno avtoriteto manjšal. Odnosi med učenci in učitelji so postali bolj demokratični, učenec je postal aktivni objekt in se začel vključevati v pouk. Starši, ki so danes bolj razgledani in izobraženi, so v vzgojno-izobraževalni proces bolj vpleteni kot nekoč, do učiteljev pa pogosto kritični. Učitelji se pogosto pritožujejo, da permisivna vzgoja, zaščitniški starši, ki se vtikajo v njihovo delo, gore administrativnega dela in druge omejitve spodkopavajo njihovo avtoriteto v razredu in jim onemogočajo uspešno delo. Vse to kliče po redefiniciji učiteljske avtoritete. Z razkrojem učiteljske brezpogojne avtoritete v ospredje vedno bolj prihaja avtoriteta na podlagi posameznika, njegovega znanja in sposobnosti.

Ali učiteljska avtoriteta res izginja?

V pogovoru s svojimi starimi starši izvem, da so učitelje nekoč v družbi res bolj spoštovali, vendar se je avtoriteta od učitelja do učitelja razlikovala. Določenih so se bali, pri drugih so med poukom zganjali norčije. Taka je tudi moja izkušnja, enako pa poročata tudi moji sestrični, obe trenutno osnovnošolki. Medtem ko širše družbeno dogajanje do neke mere res določa kvaliteto učiteljske avtoritete, se zdi, da je vzpostavitev avtoritete vseeno bolj odvisna od posameznega učitelja, njegove osebnosti, izkušenj in pristopa k delu.

Danes temeljni namen šole ne more biti več zgolj posredovanje znanja in družbeno sprejetih pravil vedenja, temveč vzpostavljanje razmer, ki omogočajo razvoj otrokove individualnosti. Učiteljska avtoriteta danes v svoji tradicionalni obliki ne more več obstajati. Kljub temu avtoriteta sama po sebi ostaja ključen aspekt odnosa učitelj-učenec, ki omogoča kvaliteten vzgojno-izobraževalni proces. Učitelj mora zato v razred vstopati samozavestno in odločno, postaviti pravila in norme ter jih vzdrževati, hkrati pa mora v odnosu z učenci delovati dostopno in odprto, biti občutljiv na njihove individualne značilnosti, potrebe in čustva. Poleg tega, da učitelj vzdržuje red in disciplino, s čimer zagotavlja osnovne pogoje za delo v razredu, mora sebe uveljaviti kot moralno osebo, zgled učenja in kritičnega razmišljanja ter promotorja osebnostnega razvoja in napredovanja.

Kako naprej?

Ker je družba ta, ki s svojim odnosom do učiteljev spodkopava njihovo avtoriteto, bi bilo smiselno razmisliti o tem, kako bi lahko povečali ugled in spoštovanje učiteljev v družbi. Premalo se zavedamo, kako ključno vlogo ima učitelj lahko v življenju učenca, kako zahtevno in kako široko je delo učitelja. Učitelj lahko kompenzira določene primanjkljaje v družini, daje učencem spodbudo, jih navdušuje in usmerja. Vse to je možno le v odnosu, kjer vlada medsebojno spoštovanje. Če bi bilo slednje v odnosu do učitelja bolj prisotno že v družbi in v družini, se učitelju za svoj avtoritetni položaj ne bi bilo potrebno tako boriti. V družbi, ki poudarja vrednote spoštovanja, strpnosti, poštenosti in pravičnosti, ne smemo pozabiti na udejanjanje teh vrednot tudi v odnosu do učiteljev. Če bomo spoštljivi mi, bodo spoštljivi tudi otroci. Spoštovanje lahko učiteljem izkažemo tako v osebnem odnosu, kakor tudi na sistemski ravni. Primerne plače in nagrade bi ne le prispevale k statusu učiteljev, temveč bi marsikoga motivirale za izbiro učiteljskega poklica. Predvsem pa učitelji potrebujejo eno: prostor in svobodo, da lahko opravljajo svoje delo.

O avtorici

Študentka magistrskega študija psihologije z raznolikimi interesi. Iščem izkušnje na različnih področjih in glede svoje nadaljnje karierne poti ostajam odprta. Od nekdaj me veseli delo z otroki, nasploh pa rada delam z ljudmi. Svoj čas najraje preživljam v naravi in v dobri družbi; rada se podam v hribe, raziskujem nove kotičke sveta, preberem dobro knjigo in uživam v dobri glasbi.

Dodatno branje: