Leto 2024 je oklicano za leto učitelja predvsem z namenom opozarjanja na alarmantno stanje na področju učiteljskega poklica, obenem pa nam ponuja priložnost, da si postavimo nekatera pomembna in še kako aktualna vprašanja, ki zadevajo učiteljski poklic. 

Ker je problematika večplastna in kompeksna se v tokratnem intervjuju osredotočam na en specifičen, a zelo zanimiv vidik – kakšni so izzivi mladega učitelja in kaj pomeni prehod iz teorije v šolsko prakso

---

Avtorica: Julija Baša

Ali so študentje ob zaključku študija pripravljeni na situacijo v razredu, imajo potrebne kompetence in kakšno vlogo ima tu opravljanje prakse? Teh in še mnogih drugih vprašanj sem se dotaknila v intervjuju z Luko Volkom, mladim učiteljem, ki v tem poklicu trenutno dela leto dni in zato prehod iz univerzitetnih klopi za kateder osnovne šole, ki jo je kot otrok obiskoval tudi sam, doživlja kot zelo aktualen. 

»Naša sreča je, da smo srečni,« je njegov moto, ki ga spremlja tako pri učiteljskem delu kot tudi v zasebnem življenju, kjer se ukvarja s pisanjem poezije, živi ljubezen do športa, uživa v globokih pogovorih s prijatelji ter z veseljem prime v roko kakšno kvalitetno knjigo.  

Je poklic učitelja deficitaren?

Številke v zadnjih letih kažejo, da je pedagoški poklic praktično že deficitaren, zanimanje za pedagoški študij je namreč v zadnjih treh letih upadlo kar za 28 %. Poleg tega na pedagoških smereh prevladuje ženski spol, ali lahko morda v luči tega, govoriva o tebi kot izumirajoči vrsti? 

Če komentiram najprej razmerje med spoloma je res, sem bil tudi sam, ko sem prišel na fakulteto, presenečen nad tako majhnim številom moških kolegov. Skozi leta študija pa sem ugotovil, kako zelo dobro se tudi fantje znajdemo v tem poklicu, in mislim, da so fantje, ki se vpišejo na pedagoško fakulteto tam s pravimi nameni in si resnično želijo opravljati to delo. Če pa gledam v skupnem je pa res, da se kar velik delež študentov, ki se odloči za ta študij, še išče in tudi na koncu ne pristane v pedagoškem poklicu – vmes se prepišejo, odločijo za drugo študijsko pot, ali pa se zaposlijo v poklicu glede na njihovo srednješolsko izobrazbo. Kar se tiče fantov bi še dodatno rekel, da menim, da smo velik plus v tem poklicu, vsekakor smo popestritev in v situacijah postopamo drugače, v učilnici pa smo za otroke neka druga vrsta energija. Predvsem bi rad poudaril, da ne glede na razmerje med moškimi in ženskimi študenti, je važno predvsem to, da tisti, ki se odloči za ta poklic, vidi v njem poslanstvo. In ravno poslanstvo bi ohranilo učiteljski poklic, tudi če bi se nekoč zgodilo, da bi moška vrsta učiteljev izumrla, kar pa mislim, da se nikoli ne bo zgodilo.

Razmere, v katerih dela sodobni učtelj, se v marsičem močno razlikujejo od razmer prejšnjih generacij, pa tudi napram nekaj let nazaj je situacija precej drugačna. Ali imaš občutek, da te študij v dovoljšni meri pripravi na soočanje s sodobnimi kompleksnimi situacijami v razredu? Kako bi opisal svoj prehod iz klopi v predavalnici fakultete do katedra?

Pedagoški študij univerze v Kopru, kjer sem študiral, je prvi dve leti izrazito usmerjen v bolj teoretične vsebine, kasneje pa te pripravi na bolj praktično delo v razredu, predvsem kako pripraviti učno uro, ki bi jo z učenci izpeljal, kar je zagotovo nujno znanje. Največ od vsega ti pa da vsakoletna praksa, ki predstavlja vpogled v to, kako kolektiv učiteljev in razred deluje. Tudi pri hospitacijah na šoli na primer, je situacija bolj umetna in jo težko primerjam s kompleksnimi situacijami, s katerimi se v razredu srečujem danes. Na hospitacije namreč prideš s svojim mentorjem in ostalimi kolegi, učenci so zato mirni, te z veseljem poslušajo in posledično ti uspe narediti vse, kar si si zadel.

V realni situaciji pa komuniciraš z najbolj možno pisano skupino otrok; nekateri so zelo vedoželjni, drugi so nezainteresirani, nekateri imajo učne ali vedenjske težave – skratka gre za  mešanico mnogih karakterjev, ki se jim moraš stalno prilagajati, pri čemer si odvisen sam od sebe. In na to se mi zdi, da te najbolj pripravi realna praksa v šoli in potem kasneje lastne izkušnje, ne pa fakulteta. Kar se pa tiče sodobnosti in razlik s prejšnjimi generacijami menim, da se je največja sprememba zgodila v pogledu družbe na učitelja; spoštovanje do poklica ni več primerljivo s tistim iz preteklih časov, ko recimo poslušam svoje starše, vidim, kako so učitelje nekoč spoštovali, zanje so bili avtoriteta, to je danes veliko težje doseči. Danes se tudi laično zdi, da učitelj vse skupaj opravlja z lahkoto, vendar temu ni tako, delo učitelja je namreč kompleksno in se ne konča, ko zazvoni šolski zvonec, ampak je prenešeno tudi v popoldanski čas. 

Kako na pravi način pomagati vsem učencem

Kot si tudi sam omenil, si v zadnjih letih vse bolj prizadevamo za inkluzijo, torej vključevanje otrok s posebnimi potrebami v reden program, pri čemer cenimo raznolikosti. Ali meniš, da imajo mladi učitelji, kot si ti, dovolj kompetenc za izvajanje inkluzije v razredu na način, kot je to zastavljeno v Ciljih vzgoje in izobraževanja? 

Najprej menim, da je za vse otroke res zelo pomembno, da sprejemajo raznolikost in delujejo v razredu z različnimi posamezniki. Na fakulteti smo imeli en predmet s področja dela z otroki s posebnimi potrebami (OPP) in lahko rečem, da poznam določene osnove, nimam pa toliko znanja, da bi bil sposoben sam voditi vsak profil učenca z OPP. In ravno na tem mestu bi rekel, da je tako zelo pomembna interakcija med nami, se pravi med učitelji, pedagogom, dodatno pomočjo, otrokom in starši, po mojem mnenju bi to moral biti vedno prepleten krog, saj lahko samo na ta način otroku zagotovimo ustrezno podporo. Naj pa omenim še to, da za izvajanje resnične inkluzije v večini primerov že sama učilnica ni primerna in bi morala biti bolj inkluzivno opremljena; z več prostora za gibanje, s kotički, kamor se lahko otrok umakne, in tako naprej. 

Vem, da se veliko omenja vdor hitro napredujoče tehnologije v učilnice, pa vendar menim, da res ne moreva mimo tega. Kako ti opažaš njen vpliv na učni proces in kakšne kompetence, bi po tvojem mnenju učitelj potreboval, da bi tehnologija postala njegov prijatelj ne pa sovražnik? Ali meniš da so učitelji za to usposobljeni? 

Na temo tehnologije, bi bilo treba v šolah veliko več govoriti. Mladi učitelji smo v primerjavi s starejšimi generacijami že nekako odrasli v dobi tehnologije in razvoja, je pa res, da se je vsak sposoben priučiti teh stvari. Pri tej temi moram izpostaviti, da se moramo zavedati, da nas bodo otroci prej ali slej v nekaterih stvareh na področju tehnologije prehiteli, zato je napaka, da bi jih od teh tem odvračali, vseeno pa jim je tehnologijo potrebno približati tako, da jih ne bo nadvladala. Za to pa mora biti učitelj sam najprej dober kritik, ki zna presoditi, katera informacija je za učenca koristna in katera ni.

Poglejmo recimo primer, ko pride v svetu do nekih hudih situacij, otroci to preko socialnih omrežij izvejo (na bolj ali manj primeren način) in mislim, da nam učiteljem ravno tu zmanjka; ne znamo voditi dialoga z njimi o neki kritični temi in to je zagotovo ena kompetenca sodobnega časa, ki bi jo morali v večji meri razviti. Sama uporaba računalnika ni tak big deal, rekel bi, da je bolj kritičen vidik naslavljanja informacij, ki jih pridobijo preko tehnologije v raznoraznih okrnjenih in neprimernih formatih.

Poleg tega se vedno znova poudarja vseživljenjsko učenje, kako ti vidiš ta pojem v življenju učitelja? Ali bi rekel, da se učitelji vse življenje izobražujejo in na kak način naj to počnejo? Kaj vključuje stalni profesionalni razvoj učitelja?

Sam pojem vseživljenjskega učenja vidim kot življenjsko potreben, pri tem bi pa izpostavil pomen organiziranega izobraževanja s strani šole. Saj je prav, da je učitelj samoiniciativen, še boljše pa je, če šola zbere kolektiv in jim omogoči dodatna izobraževanja. Na tak način smo lahko zgled učencem in tudi starši vidijo, da je učiteljem mar za to, da se posodabljajo. Na tem mestu moram sicer pohvaliti našo šolo, saj ravnatelj zelo stremi h temu, da se redno izobražujemo na različnih področij in opažam tudi, da je interes učiteljev zelo velik, zato je škoda, da se tega ne posložuje več šol. Sicer je res, da je danes veliko strokovne literature prosto dostopne tudi na spletu, vendar menim, da se učitelji tega premalo poslužujemo in zato postaja izobraževanje vse bolj neorganizirano in razlike med učitelji so posledično večje. 

Kompetence učitelja naj bi zajemale predvsem spoznavno raven (znanje, veščine), čustveno motivacijsko raven (odnos, motiviranje, pravičnost, zanesljivost) in vedenjsko raven (proceduralno znanje, ustrezno izvajanje v konkretnih situacijah). Ali misliš, da ima mlad učitelj, ki začenja svojo kariero pot, v dovoljšni meri razvite vse izmed teh kompetenc? Katere kompetence so po tvojem mnenju ključne za učiteljski poklic in katere je najtežje pridobiti?

Kompetence po mojem sodijo ravno v proces vseživljenjskega učenja, ne moreš jih dobiti v petih letih študija, mislim, ja, osnovo že, ampak potem moraš vse to izpopolnjevat in vse te kompetence prilagodit potrebam šole in razreda. Po svoje je težko usvojiti prav vsako kompetenco, izpostavil bi recimo empatijo, kjer je naketerim to dano, da so bolj empatični, drugim pa ne. Pri mlademu učitelju so zagotovo manj razvite tudi kompetence v povezavi z organizacijo in administrativnimi zadevami, ki se jih ne priučiš na faksu, ampak jih moraš potem dodatno spoznati v praksi, tu imaš potem srečo, če imaš ob sebi sodelavce, ki so ti pripravljeni priskočiti na pomoč. Katere kompetence so ključne za učiteljski poklic? Hja, če zgolj začnem naštevati, bo to trajalo res dolgo, ker je delo v razredu tako kompleksno in zajema ravno vse te ravni, ki si jih omenila, da ne morem reči, da so samo nekatere kompetence ključne za uspešno delo v razredu, vse so pomembne!

Ali bi v luči tega pogovora predlagal kakšne spremembe, ki bi jih lahko uvedla fakulteta, da bi bili mladi učitelji bolj pripravljeni na poklic?

[Po zelooo dolgi pavzi…] Razmišljam, kaj je meni manjkalo v študijskem procesu. Jaz bi še več poudarka dal praksi, mogoče še kakšen teden več in manj ukvarjanja s pisanjem priprav, ker mislim da smo na tem področju dobro pripravljeni. Lahko bi več hospitirali na šolah in se vključevali tudi v zasebne šole, šole s prilagojenim programom, razne zavode,… Kar se tiče predmetnika bi bolj poudaril predmet razredništvo, ki ni bil obvezen, te pa nauči zelo pomembnih veščin, kot so komunikacija s starši, birokracija v ozadju učiteljskega poklica itd.

Nazadnje pa bi od prvega do petega letnika predlagal še več dela na kolektivnosti s sošolci, več strokovnih ekskurzij, saj smo se na tej edini ki smo jo imeli, res povezali in mislim, da bi si s takimi dejavnostmi lahko res podelili izkušnje, reflektirali in fakulteta bi tu lahko še več prispevala k našemu razvoju, saj je delo v kolektivu nenavsezadnje še ena zelo pomembna kompetenca.

---

---

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.

Vaši podatki bodo obdelani v skladu z veljavno zakonodajo o varstvu osebnih podatkov (GDPR).