Blog

Ko popolno ni več dovolj dobro …

Piše: Tjaša Fužir

“Kadar pretiravamo s podrobnostmi, ki niso potrebne za to, da bi bilo delo uspešno opravljeno, porabimo kar 40 odstotkov časa za to, da iz ocene 9/10 (za kar smo porabili 60% časa) s projektom dosežemo oceno 10.”

Pred kratkim sem sedela na avtobusu in pred mano deček, star 11, mogoče 12 let. Nehote sem ujela delček telefonskega pogovora: deček je navdušen mami pripovedoval, da je v šoli dobil štirico, da je bil drugi najboljši v razredu. Ne vem, kaj je bil mamin odgovor, ampak deček je nekoliko razočarano odvrnil: »Pa če sem bil drugi najboljši! Samo _______ je bila boljša od mene. Nihče drug ni zbral toliko točk!« in v tem stilu se je nadaljevalo. Deček je mamo prepričeval, da je pisal kontrolno nalogo res dobro, mama pa je očitno spraševala, zakaj ni bilo boljše.

Pa sem začela razmišljati – kako zgodaj pravzaprav pričnemo s perfekcionizmom. Ne samo sami pri sebi, tudi pri naših otrocih. Namesto, da bi bili ponosni na njih, jih vprašamo, zakaj ni bilo še bolje in s tem tudi njim vcepljamo misel, da morajo biti vedno najboljši. Od tod naprej izvira tudi tekmovalnost – v šoli, pri interesnih dejavnostih, pri športu, pa tudi kasneje, v službi. »Moram narediti najboljše, mora biti perfektno, mora, mora, mora …« Razmislite sami pri sebi, kolikokrat si dovolite nekaj narediti samo dobro, in ne perfektno. In če pogledam z druge strani – kolikokrat na račun perfekcionizma trpijo druge stvari? Medtem ko eno zadevo dokončujemo in »pilimo«, da bo res naj-naj-najboljša, koliko drugih stvari bi lahko medtem naredili?

In kaj nam v resnici prinese perfekcionizem? Ves čas smo napeti, pod stresom, razmišljamo o tem, kako bi lahko še neko stvar izboljšali, da bo pa res stopetdeset-odstotna. Tudi to mora kdaj biti, seveda, včasih je resnično treba stisnit zobe in nekatere stvari pač narediti kar se da najbolje. Ampak ali moramo vsako stvar narediti 150% in za to tvegati tudi svoje zdravje? Vsa napetost in stres – »Ali sem naredil dovolj dobro? Kaj pa če …« se zagotovo morajo nekje poznati. Prej kot slej se človek začne počutiti utrujenega, ne more si odpočiti in še preden se zavemo, smo že na dobri poti k zdravstvenim težavam in k izgorelosti.

Nekje sem zasledila, da kadar pretiravamo s podrobnostmi, ki niso potrebne za to, da bi bilo delo uspešno opravljeno, porabimo kar 40 odstotkov časa za to, da iz ocene 9/10 (za kar smo porabili 60% časa) s projektom dosežemo oceno 10. Namesto da bi teh 40 odstotkov časa porabili za nov projekt, pa bi imeli že večino dveh projektov narejeno.

Sama pri sebi sem potem začela razmišljati, koliko takšnega časa sem sama »vrgla stran« v študijskem procesu pisanja vseh poročil, seminarskih nalog in podobnih stvari. Prišla sem do (podzavestno že prej znanega) zaključka: PREVEČ.

Pa sem se vprašala – kako optimizirati svoje delo do tolikšne mere, da bo še vedno narejeno tako, da bom z njim zadovoljna, hkrati pa nekoliko »spustiti svoje standarde dobrega«, da mogoče ne bo idealno zame, bo pa še vedno zelo dobro v očeh nekoga drugega, pa naj bo to profesor, prijatelj ali pa delodajalec. Kako optimizirati delo, da bom v istem času opravila kvalitetno več stvari?

Začela sem bolj podrobno spremljati svoje delo in ugotovila že prej zapisano – zelo hitro stvari pripravim kvalitetno, pa se potem preveč časa ukvarjam s podrobnostmi, z desetimi branji, da bo res tako kot mora biti. In v vsem tem hitenju in vedno več obveznostih sem se odločila postaviti si izziv – »zmanjšati porabo časa za perfekcionizem«. Skušati porabiti tistih 40 odstotkov časa za nov projekt, za pomembne stvari v življenju, konec koncev tudi zase – za sprostitev po napornem dnevu, tednu, mesecu. Ni bilo lahko – vedeti, kaj vse bi še lahko popravil in spremenil, uredil, predem oddaš neko stvar, pa jo kljub temu oddati. Nekaj časa sem se precej žrla – kako bi lahko bila neka stvar mnogo bolje narejena, če bi … Potem pa sem na to začela gledati z druge perspektive – ja, mogoče res ni narejeno na 150-odstotni ravni. Je pa narejeno 90-odstotno in še vedno je zelo kvalitetno. In čas, ki bi ga porabila za dokončevanje iz 90 na 100 odstotkov, sem porabila za nov projekt, za novo poročilo, za nov seminar. Priznam, še vedno sem se ujela v misli »veš kaj vse bi še morala spremeniti, dodati … a si res morala že zdaj to oddati …«. A sem se skušala vedno znova opomniti, da sem še vedno opravila zelo kvalitetno delo, tudi če je namesto 150 odstotkov »le« 95, ali pa 90.

Še vedno mi včasih ne uspe izriniti teh misli iz glave, še vedno včasih preveč in predolgo delam kakšno stvar zaradi pretiranega ukvarjanja s podrobnostmi – a počasi se daleč pride. Korak za korakom, vztrajno naprej. In ne, moje delo ni slabo opravljeno – še vedno je zelo dobro, kvalitetno. Le na 150% mogoče ni več, kadar to ni nujno in zahtevano. Omilila sem stroge standarde – predvsem sama do sebe in še vedno mi gre precej dobro. Ni mi treba več popravljati vejic za nekom, četudi jih vidim. Naučila sem se reči ne, kadar vem, da za določeno stvar enostavno ne bom imela časa – namesto da bi delala dneve in noči, da bi zadevo dokončala, sem se naučila, da je pomembno znati reči kdaj tudi ne.

Kaj pa vi? Kako pa vam uspeva omejevati vsakodnevni perfekcionizem, ki nas lahko vodi v zdravstvene težave?

Advertisements