Blog

Povej mi, koliko in kaj si se učil in povem ti, kdo si

Piše: Tjaša Fužir

“Tekom študija se srečujemo s takšnimi in drugačnimi izkušnjami – tako formalnimi, kot tudi neformalnimi. Katere nam dajo več? Katera je tista izkušnja, ki vam je v življenju največ dala? Je bila povezana z delom, s prostovoljstvom ali z izobraževanjem?”

Karkoli je že bilo, vsaka izkušnja je nekaj vredna, iz vsake stvari se lahko nekaj naučimo. In sama sem se v preteklih letih pravzaprav veliko naučila – ne samo v teku formalnega izobraževanja o stvareh, o katerih sem poslušala predavanja in prebirala literaturo, pač pa sem se naučila veliko tudi o življenju, o ustvarjanju in tudi sama o sebi. Ob koncu študija me je kar nekoliko streslo – 17 ali več let smo bili del izobraževalnega sistema, vsak dan si šel v “šolo” in se učil – kaj pa bo sedaj, po koncu študija? Kako bo na delovnem mestu? Seveda se bo najprej treba naučiti stvari, se navaditi na njihov ritem, njihove navade … ampak kako bo z načrtovanim izobraževanjem? Se bomo še kdaj tako intenzivno izobraževali, kot smo se do sedaj? Ko bom prišla v službo, se bom še kaj formalno izobraževala, poleg seveda tistih znanj, ki bodo pomembna na začetku, ko se bom seznanila s svojimi delovnimi nalogami in kako jih opravljati?

Vse bojazni o tem, kako se ne bom več organizirano izobraževala, so bile odveč. Najprej sem v prvem mesecu dela bila povabljena na izobraževanje za novo zaposlene, kjer sem se seznanila o samem podjetju, njegovem delovanju, o enotah in o vsem, kar mora novi sodelavec vedeti o svojem podjetju. Prav tako sem se vsak dan srečevala z novim znanjem o procesih, o delovanju v podjetju, kot tudi z novimi informacijami o podjetju in o delu, ki ga opravljam. Vsak dan je prinesel nove izzive in nove zmage. Potem sem sčasoma že poznala stvari in nekatere so se krožno ponavljale. Spet druge so se ob določenem času pojavile na novo – nove delovne naloge, nove zadolžitve in s tem tudi nova znanja à posledično pa seveda tudi nova izobraževanja. Formalna, obvezna, organizirana, pa tudi takšna, ki si si jih sam izbral in se jih udeležil. Pa seveda vsa neformalna nova znanja, s katerimi se srečujemo v vsakodnevnem pogovoru s sodelavci in nadrejenimi. Še vedno se vsak dan naučim kaj novega in zjutraj z veseljem vstanem in grem v službo, kjer vem, da me čaka odličen tim in vedno novo, sveže znanje.

Včasih se v luči tega vprašam, v kolikšni meri podjetja pravzaprav skrbijo za svoje delavce? V kolikšni meri jim omogočajo izobraževanja na področjih, pomembnih za njihovo boljše delo? Če pogledam po svojih najbližjih, prijateljih in znancih, ugotavljam, da so prakse v podjetjih različne. Nekatera podjetja dajejo velik poudarek znanju in izobraževanju sodelavcev (tako formalno, organizirano, kot tudi neformalno, spodbujajo sodelavce k novim znanjem in izkušnjam), spet druga ne. Nekateri so s takim načinom zadovoljni, spet drugi ne. Kot pri vsaki stvari v življenju, pa nikoli ne bomo mogli zagotoviti, da bodo vsi zadovoljni s stanjem, ki ga imamo, z naborom, ki ga ponujamo, s ponudbo izobraževanj, ki se jih lahko udeležijo.

Že pred mano so kolegice pisale o pomenu izkušenj ter o prenosu znanj iz teorije v prakso. In zakaj je pravzaprav smiselno in pravilno, da se ukvarjamo s sodelavci, da jim ponudimo izobraževanja, tako znotraj kot tudi zunaj stroke? S tem povečujemo posameznikovo kompetentnost in njihovo razgledanost, kar pripomore k njegovemu boljšemu in bolj kvalitetnemu delu. Posledično lahko s tem razvijamo talente, usposabljamo vodje in dajemo sodelavcem možnosti, da se dokažejo ter si s tem omogočijo napredovanje. Hkrati pa nam skrb za sodelavce, za njihovo znanje in razvoj na nek način omogoča tudi boljše odnose – tako na relaciji sodelavec-sodelavec, kot tudi na relaciji podrejeni-nadrejeni. In na samem delovnem mestu so tudi dobri medsebojni odnosi pomembni. Ne samo zaradi počutja sodelavcev, pač pa so pomembni tudi z vidika nadrejenih, z vidika podjetja. Lahko se namreč zgodi, da posamezniki izostajajo od dela prav zaradi slabih odnosov, komunikacije in zaradi stresa, ki ga vse to prinaša, kar se odraža tudi v finančnih posledicah za podjetje. In ravno pri odnosu med posamezniki se prekomeren stres in napetost najbolj poznata. Ste bili kdaj pod večjim stresom, ste kdaj v takem trenutku pogledali “od zunaj” in opazovali svoj odnos, svoj način pogovora v takšnih situacijah – ko ste utrujeni, nenaspani in pod stresom? Včasih rečemo, da gremo še sami sebi “na živce”, kako se to potem odraža v našem odnosu z drugimi?

Na voljo imamo celo kopico izobraževanj o takšnih in drugačnih temah, imam pa občutek, da se premalo posvečamo izobraževanju oziroma delavnicam mehkih veščin, gradnji odnosov med sodelavci in komunikaciji med zaposlenimi. Kljub poplavi tovrstnih izobraževanj se mi zdi, da ljudem (pa ne vsem, nekaterim, ali pa v določenih situacijah) včasih zmanjka “občutka za ljudi”, kako nekaj lepo povedati – mehkih veščin, kot jim radi rečemo. Včasih ljudem zmanjka v tistih osnovnih rečeh – reči hvala, prosim, oprosti. Pa bi se mi zdelo prav, da bi vsak kdaj šel skozi kakšno takšno delavnico ter da bi to ozavestil in se začel vsakodnevno zavedati, kako malo je včasih potrebno, da človeku polepšaš dan – tudi v službi. En droben hvala ali pa samo nasmeh lahko nekomu veliko pomeni.

Šolarji so že dobro zakorakali v novo šolsko leto, hitro se približuje “prvi šolski dan” tudi za vse študente, za vse bruce in za vse, ki s študijem nadaljujejo svojo pot proti sanjam. Sama s tem blogom počasi zaključujem svojo aktivno vlogo pri urejanju spletne strani in se podajam novim izzivom in zmagam naproti. To sicer ne pomeni, da svoje sodelovanje popolnoma zaključujem – z veseljem bom še pripravila kakšen prispevek, posredovala informacije ipd. Na tem mestu bi se rada zahvalila celotni ekipi, ki se že od začetka trudi z vsebino in postavitvijo spletne strani, še posebej pa hvala doc. dr. Evi Boštjančič, da sem lahko bila del super ekipe in da sem pridobila dragocene izkušnje in znanja, ki mi bodo marsikdaj in marsikje prišla prav. Hvala pa tudi vsem vam, ki nas spremljate, prebirate in se vztrajno vračate na našo spletno stran – vi ste na nek način tisti, ki ste nam to izkušnjo omogočili in vi ste tisti, zaradi katerih nadaljujemo in vztrajamo na začrtani poti. Prepričana sem, da se bo z vsako osvežitvijo ekipe pojavile nove ideje, znanje, nove izkušnje, ki jih bodo ustvarjalci strani rade volje delili z vami in pomlajevali tole spletno stran za vas in za nas. Hvala!

Advertisements