Do nedavnega se je le nekaj študij osredotočilo na vračanje na delo po doživljanju sindroma izgorelosti. Eva Boštjančič in Nika Koračin sta v slovenski študiji udeležence vprašali o njihovi zaznani učinkovitosti, spremembah v osebnih vrednotah, ovirah in podpornih dejavnikih, s katerimi so se soočali ob vrnitvi na delo.

Med 27. posamezniki različnih poklicev, ki so bili vključeni v študijo, je 18 udeležencev doseglo povprečen ali visok rezultat na Maslachovem vprašalniku izgorelosti, ki sta ga uporabili za pripravo pol-strukturiranega intervjuja. Odgovore udeležencev sta kasneje analizirali po vsebini.

Rezultati so pokazali, da so se izgoreli posamezniki po okrevanju le počasi vrnili na delo. Ko so se vrnili, pa so se spopadali s spremembami osebnosti, osebnih vrednot in delovne učinkovitosti, ter so iz okolja prejemali le delno podporo. Rezultati vzbujajo pozornost zaradi nezadostne detekcije bolezni s strani medicinskega osebja in delodajalcev v Sloveniji. Okrevanje po izgorelosti je dolgotrajni postopek, ki je odvisen od samega posameznika. V tem času lahko posameznik prejme potrebno podporo s strani družine in sodelavcev, posebno v vidiku razumevanja in delno prilagajanja njihovih dolžnosti ob vrnitvi na delo. Študija pozornost usmerja na številne dejavnike, ki lahko vplivajo na posameznikov postopek vračanja na delo in so lahko uporabljeni kot osnova za oblikovanje sistematičnih rehabilitacijskih programov.

Več o raziskavi si lahko preberete v članku.