Piše: Miša Bakan

(Ne)zaposleni ljudje s težavami v duševnem zdravju

Posameznik s težavami v duševnem zdravju nam nudi storitev. Kako pogosto smo v takšni situaciji? Marsikatero konkretno statistko smo že slišali, npr. da se vsako leto več kot eden izmed štirih Evropejcev sooča s težavami v duševnem zdravju. Ob tem sem pokroviteljsko zakimala, slišano. Izmed desetih ljudi, ki pridejo k osebnemu zdravniki, jih sedem poroča o psihosomatskih težavah, ki so posledica stresa. Kako teh sedem ljudi izven zdravniških čakalnic sobiva s sodelavci? Kako se soočajo z obremenitvami na delovnem mestu in kdo jim je na voljo?

V čem je problem?

Barbara Zupančič, psihologinja zaposlena v Zavodu Šentprima (Zavod za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov) poleg številnih problemov izpostavi zdrav vzvod reševanja problematike. Predlaga: »Lotimo se osveščanja delodajalcev o naravi težav v duševnem zdravju in uvajajmo preventivne ukrepe,  s katerimi je moč zaobiti poglabljanje problemov, tako tistih, ki pestijo zaposlene kot tistih, ki pestijo delodajalce.«

Neosveščenost delodajalcev vodi v odpuščanje ljudi, ki so nekoč svoje delo opravljali korektno in dobro. Zakaj? V njihovih očeh postajajo vse bolj leni, razdražljivi in občutljivi. V skupini se ne obnesejo več tako dobro kot včasih, sledi bolniška. Prekratka, trajajoča manj kot mesec dni, pomeni, da obvisijo stroški odsotnosti iz delovnega mesta na ramenih delodajalca. Zdravstvena zavarovalnica z varčevalnimi ukrepi ne podaljšuje bolniškega staleža nad 30 dni, saj bi to zanjo pomenilo prevzem stroškov. Delavec se vrne na delovno mesto in vse bolj postaja senca tistega, kar je bil včasih. To obdobje negotovosti, se lahko prej ko slej konča z  izgubo delovnega mesta.  Z. Russinova, Bloch in A. Lyass (2007) ugotavljajo, da je pojavljanje ali poslabšanje psihiatričnih simptomov najpogostejši razlog za prekinitev zaposlitve.  Za prekinitev se v večji meri odločijo zaposleni sami, ker jim simptomi otežujejo opravljanje  delovnih nalog. Nekateri pa zapustijo delovno mestu na pobudo delodajalcev.

To je le oris dogodkov, ki lahko vodijo v še večje težave v duševnem zdravju posameznika. Narava duševne motnje namreč vpliva na socialne spretnosti (Becker idr., 1998), kar se v vedenju kaže kot nezainteresiranost ali pretirana občutljivost. Duševno stanje vpliva tudi na posameznikove kognitivne sposobnosti, organizacijo misli in učinkovitost reševanja problemov, kar je nujno za izpolnitev delovnih zahtev (Baron in Salzer, 2002).  Ker ljudje o svojih duševnih težavah redko spregovorijo – sploh pa ne na delovnem mestu – se soočajo s predsodki in diskriminacije, manj se ceni njihove dejanske  zmožnosti in se jih obravnava kot manj kompetentne (Wahl, 2012). Normalnost je alfa in omega preživetja ljudi s težavami na področju duševnosti in kar še bolj straši, je spremenljivost koncepta normalnosti, saj se oblikuje v odvisnosti od drugih prisotnih ljudi.

Delovno vključevanje po bolniški odsotnosti zaradi težav v duševnem zdravju

Zupančičeva vidi dobesedno reševanje in oživljanje duševnega zdravja v uvidu delodajalcev, da bi bilo smiselno vključevati ljudi s težavami v duševnem zdravju nazaj na svoja delovno mesto – pa tudi če za začetek to pomeni 3 ure na dan, postopoma potem do 5 ali 6 ur.  Smernice na področju duševnega zdravja v tujini težijo k čim hitrejšem vključevanju ljudi. Dlje kot je človek izoliran, odstranjen iz delovnega okolja, težje se vanj ponovno vključi. Pojasni, da je smotrno obdržati ljudi, ki že poznajo delovne naloge določenega delovnega mesta, vendar je potrebno delovne naloge prilagoditi njegovim potrebam. Takšna rešitev omogoči posamezniku, da ostane v okolju, ki je zanj poznano in bolj varno kakor popolnoma novo delovno okolje.

Delodajalec, ki strmi za učinkovitostjo, morda ne vidi najoptimalnejše rešitve v danem predlogu – vendar kaj pomeni sprejetje takšne odločitve za celotno organizacijo? Poleg jasne potrditve in sprejetje posameznika, se s tem pokaže tudi ostalim zaposlenim, da so člani organizacije upoštevani in se jim nudi opora tudi v manj ugodnih življenjskih obdobjih.

Organizacijska kultura povezuje člane organizacije in lahko v takšnih primerih nudi precejšnjo varnost celotnemu timu. Kultura organizacije (Schein, 2004) je pomembna za notranje delovanje in grajenje stabilnega notranjega okolja, zajema motive, vrednote in mišljenja, ki povezujejo skupino in omogočajo ustrezno spopadajanje s težavami, ki prihajajo od zunaj.  Ne gre pozabiti, da če se ljudje identificirajo z vrednotami organizacije, ki se izkaže z doslednim delovanjem tako navznoter (z zaposlenimi) kot navzven (s strankami), so bolj pripravljeni uporabljati storitev ali produkte dotične organizacije (Ridderstrale in Nordström, 2004).

Politika zaposlovanja ljudi s statusom invalidnosti

Da bi razumeli, kako stvari v Sloveniji trenutno potekajo, bom na kratko povzela razlago gospe Zupančič. Posamezniki lahko dobijo status invalidnosti (prve, druge ali tretje kategorije) na Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) ali so po mnenju rehabilitacijske komisije Zavoda republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) opravičeni do statusa invalida in pravice do zaposlitvene rehabilitacije, ki zajema 14 različnih storitev (poklicna orientacija, spodbujanje, svetovanje, motiviranje, usposabljanje na delovnem mestu, idr.). V program zaposlitvene rehabilitacije so osebe napotene s strani ZRSZ oz. njihovega pooblaščenega zdravnika. Osebi program ZR svetujejo različni deležniki (osebni zdravnik, CSD, psihiater, koordinator duševnega zdravja v skupnosti…).

V kolikor strokovni tim izvajalca zaposlitvene rehabilitacije ugotovi, da bo oseba potrebovala storitve ZR, rehabilitacijska komisija ZRSZ poda odločbo o statusu invalidne osebe po zakonu o ZZRZI ter pravico do zaposlitvene rehabilitacije. Strokovni tim tako skupaj z osebo naredi individualni rehabilitacijski načrt v katerem skupaj z rehabilitantom opredeli cilje na poti do zaposlitve. Lahko se ugotovi, da posameznik ne bo potreboval storitve ZR, sledi priporočilo ZRSZu k vključevanju v aktivno politiko zaposlovanja.

V kolikor pa se ugotovi popolna delovna nezmožnost pa je posameznik opravičen do trajne socialne pomoči in varstvenega dodatka. S tem pa se problematika nezaposlenosti ne zaključi, saj so nadomestila navadno tako nizka, da posameznika držijo pod pragom revščine in mu ne zagotavljajo samostojnosti.

Prilagoditve na delovnem mestu

V Sloveniji je za brezposelne invalidne osebe poskrbljeno z ZZRZI, ki opredeljuje strokovni interdisciplinarni tim (delovni terapevt, socialni delavec, psiholog, spec.med.dela.,spec.psih.). Strokovni tim pri delodajalcu opredeli potrebne prilagoditve dela in izvaja podporo tako delodajalcu kot tudi rehabilitantu. V Sloveniji je na tej točki dobro poskrbljeno.

Izziv za slovensko okolje predstavljajo zaposlene osebe z zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo enake podporne storitve, vendar v praksi do teh storitev ne pridejo. Gre za osebe, ki zbolijo v času zaposlitve in iščejo pomoč preko invalidske komisije ZPIZa. Tu praksa opaža veliko vrzel, ki vpliva na to, da posameznik nemalokrat zaradi zdravstvenih težav – težav v duševnem zdravju izgubi delo. Delodajalec namreč ne dobi ustreznega svetovanja s področja prilagajanja delovnega mesta za osebo z duševno boleznijo (npr. fleksibilen delovni čas, premik mize proti oknu, manjšo mero delovnih nalog, ki mu povzročajo neizogiben stres ipd.). Vendar tako specifične rešitve terjajo tudi temeljito analizo delovnih nalog in okolja.

V tujini to opravljajo specializirani rehabilitacijski svetovalci, hitro odzivni, ki skupaj z delodajalcem in delavcem, po naročilu zavarovalnice, izvedejo prilagoditev delovnega mesta ter nudijo podporne storitve vsem deležnikom. Kdaj bomo v Sloveniji poprijeli za tovrstne storitve pa nam žal ne more odgovoriti en sam posameznik.

Brezposelnost pri ljudeh s hudimi duševnimi motnjami

Če sem do sedaj posvetila več pozornosti ljudem, ki imajo blage ali zmerne težave v duševnem zdravju pa se bom v zadnjem delu posvetila ljudem s hudimi duševnimi motnjami.

»Brezposelnost predstavlja resen problem med posamezniki s hudo duševno motnjo, saj ne povzroča le finančnih težav, temveč tudi pomanjkanje socialne podpore ter lahko vodi v marginalizacijo.« Sara Plakolm je prebudila rano novembrsko jutro z ostrimi besedami. V svoji diplomski nalogi se je ukvarjala z delom, ki po Harnoisu in Gabrielu (2002) predstavlja enega izmed najpomembnejših življenjskih okolij, vpliva na naše blagostanje in je ključni vidik okrevanja oseb s hudo duševno motnjo. Ugotovila je, da ne glede na to, ali so ljudje s hudo duševno motnjo stigmo pričakovali, so jo v vsakem primeru doživeli.  Vesna Švab –  med drugim pionirka skupnostne psihiatrije v Sloveniji –  piše o kariernem potencialu oseb s psihiatrično diagnozo. Navkljub nasprotnim prepričanjem družbe je njihov karierni potencial odvisen od njihovih sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, motivacije in trenutnega psihofizičnega počutja. Plakolmova se sprašuje o učinku statusa invalidnosti in potencialom  posameznika. Kolikšen del človeka s tovrstnimi ukrepi ohromimo?

Z zdrsom v revščino se duševne stiske poglabljajo

Večina oseb s statusom invalidnosti je zaposlenih na manj zahtevnih delovnih mest, navkljub temu, da imajo težave v duševnem zdravju ljudje z najrazličnejšimi sposobnostmi, od tistih, ki res premorejo bore malo miselnega napora do nadpovprečno inteligentnih posameznikov. Barbara Zupančič pravi, da je težava v tem, da je na eni strani težko razčleniti in prilagoditi zahtevnejše delovno mesto, ki samo po sebi zahteva suverenost in samostojnost zaposlenega. Prav slednje pa ljudje navkljub danim sposobnostim nekateri ne morejo vzdrževati, saj jim intenzivnost doživljanja notranjih vsebin moti ustrezno zaznavanje in odzivanje na okolico. Na drugi strani je težava tudi v velikem nezaupanju delodajalcev, da bodo osebe s težavami v duševnem zdravju veliko bolniško odsotne in bo delo zaostajalo.

Ranljivost človeka ni izolirana lastnost, temveč je kakor vlaga v zaprtem prostoru in vsa plesen, ki prekrije nekoč predihane in žive površine – so posledice, ki jih ranljivost prinese. Bolj kot se plesen razrašča, manj poti vključevanja v vsakdanje življenje in omogočanja samostojnosti ostaja. S pričajočim prispevkom skušam odsloniti vrata temnih prostorov in spustiti nekaj svetlobe vanje.

*Barbara Zupančič je psihologinja zaposlena v Zavodu Šentprima (Zavod za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov), kjer vodi izobraževalni center za podporo delodajalcem, strokovnim delavcem ter širši javnosti pri vključevanju ranljivih skupin.

* ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje je ustanovitelj ŠENTPRIMA Zavoda za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov na območju osrednje regije. Zavod ŠENTPRIMA je bil ustanovljen junija 2005 zaradi povečanega obsega in vse hitrejšega razvoja zaposlitvenih in rehabilitacijskih programov ŠENTa. Pomeni novo obliko organiziranosti in delovanja, ki ima trdne temelje v kvalitetnih programih, strokovnjakih in finančni stabilnosti ŠENTa.

*Sara Plakolm je mlada diplomirana psihologinja, ki se je v svoji diplomi ukvarjala s stigmo, ki jo osebe s hudo duševno motnjo pričakujejo in doživijo pri iskanju zaposlitve. Je pripravnica na področju pediatrije v UKC Maribor.

Več o tem si lahko preberete tukaj:

 Baron, R. C. in Salzer, M. S. (2002). Accounting for unemployment among people with mental illness. Behavioral Sciences and the Law, 20, 585−599. doi: 10.1002/bsl.513

Becker , D. R., Drake, R. E., Bond, G. R., Xie, H., Dain, B. J. in Harrison, K. (1998). Job terminations among persons with severe mental illness participating in supported employment. Community Mental Health Journal, 34(1), 71−82.

Harnois, G. in Gabriel, P. (2002). Mental health and work: Impact, issues and good practices. Geneve: World health organization. Dostop 23. oktobra 2014, na http://www.who.int/mental_health/media/en/712.pdf

Ridderstråle, J. in  Nordström, K. (2004). Karaoke kapitalizem: vodenje za človeštvo. Ljubljana: GV založba.

Russinova, Z., Bloch, P. in Lyass, A. (2007). Patterns of employment among individuals with mental illness in vocational recovery. Journal of Psychosocial Nursing, 45(12), 48−54.

Schein, E.H. (2004) Organizational Culture and Leadership, third edition. San Francisco: John Wiley & Sons.

Wahl, O. F. (2012). Stigma as a barrier to recovery from mental illness. Trends in Cognitive Sciences, 16(1), 9−10.

______________________________________________________________________________________________________

Miša Bakan

Je študentka zaključnega letnika magistrskega študija psihologije. Zanima se za širše področje zdravstvene psihologije, med drugim za oblike preventivnega ukrepanja v različnih okoljih in za področje promocije duševnega zdravja.