Blog

Tele-terapevti, digitalni arheologi in kaj še?

Piše: Sanja Sever

Ko sem bila še majhna, sem si nadvse močno želela postati učiteljica, a so me kasnejše grožnje o neperspektivnosti tega poklica odvrnile od pedagoške poti. V srednji šoli sem se nadalje navdušila nad veterino, zaradi česar sem skorajda vse svoje počitnice preživljala na eni izmed obalnih veterinarskih klinik – in to proti plačilu. Izjemne izkušnje dela z malimi in domačimi živalmi so obrodile sadove, saj sem bila prepričana, da bom študirala veterino. No, tudi ta želja je končala »v predalu«, saj naj bi bil študij »težak in prezahteven«. Bližnji so mi rekli: »Nisi za to. Pojdi študirat tisto, kar ti bo dalo službo.«

Vir: http://www.dreamdictionarynow.com

Če bi imela časovni stroj, bi se uprla vsem tem neutemeljenim argumentom, moja študijska pot pa bi bila povsem drugačna. Res pa je, da ne glede na to, kaj študiram (ali bi študirala), delodajalci od mene pričakujejo nenehno fleksibilnost, ustvarjalnost, drznost, napredek in pripravljenost delati »kadarkoli in kjerkoli«. Pogovori s kolegi mi dajo vedeti, da že trenutne generacije stežka izpolnjujemo te delovne zahteve, zaradi česar se sama upravičeno večkrat ustrašim prihodnosti in tega, kaj me še vse čaka. Nekateri kadrovski strokovnjaki in futuristi napovedujejo, da bodo omenjene zahteve vsekakor del novih poklicev v prihodnosti. Ti bodo od mene in od vas terjali, da opravljamo nove, naprednejše in zahtevnejše delovne naloge hitreje, pametneje, bolje ter da pri tem združujemo znanja iz več različnih področij. Interdisciplinarnost bo postala transdisciplinarnost, poklic bo postal mikropoklic, specializacije pa njegova neizogibna nujnost.

Vir: http://www.skypelogin.net

Za lažjo predstavo naj omenim enega perspektivnejših psiholoških poklicev: tele-terapevta. Osnovni koncept psihoterapije, ki ga poznamo, vključuje vzpostavljeno delovno alianso med terapevtom in klientom – v živo. Face to face. Osebno se mi je bilo težko preko Skype-a dogovarjati za delo, ali pa celo sodelovati v virtualnem timu nekega spletnega MOOC tečaja. Prenos informacij in podatkov je na tak način opravljen, kaj pa neverbalna komunikacija? Izmenični tok osebnih energij? Interpersonalno čutenje, ki bi ga konvencionalna psihologija najraje stlačila v predalček »paranormalno«? Kar želim prikazati je, da virtualno delo ne dela na gradnji odnosov  in ne spodbuja uporabe vseh čutov, kaj šele, da bi bila sama udeleženka ali pa izvajalka virtualne terapije. V spominu mi je ostala nedavna epizoda serije Moderna družina (angl. »Modern family«), ko je eden izmed igralcev »ponesreči« prekinil videokonferenčni klic, sogovornik pa je dejal: »Hvala bogu to ni moj terapevt.« V prihodnosti bo aktualno tudi področje gerontopsihologije zaradi čedalje večjega staranja delovno aktivnega prebivalstva. Napovedi so dobre tudi za področje e-učenja in e-svetovalnic.

Ob raziskovanju tematike o novih poklicih, se je moja radovednost dotaknila tudi vprašanja, s čim se bomo psihologi ob pojavu novih poklicev (npr.: digitalni arheolog, pripovedovalec 3D pravljic, agent človeških organov, svetovalec za smrt …) še vse morali ukvarjati in spopasti. Vsekakor lahko psihologi veliko doprinesejo z znanji s področja integritete in tako vključijo številne »papirnate detektorje laži« za učinkovito napovedovanje antiproduktivnih vedenj na delovnem mestu in delovne učinkovitosti. Polne roke dela bodo imeli tudi psihologi s področja medicine dela, saj bo velika večina novih poklicev zaradi povečanih zdravstvenih, psiholoških in fizičnih tveganj terjala številčnejše obvezne psihološke preglede delazmožnosti. Psihologi bomo prav tako morali HR sodelavcem in višjemu vodstvu predstaviti posledice zabrisanja mej med delom in zasebnim življenjem. Nadrejenim bo preprosto potrebno razložiti, da globalni delovni čas 24/7 terja svoje žrtve. Tako zaposleni niso sposobni miselno odklopiti od dela, trpi lahko njihovo partnersko in družinsko življenje, sami pa zaradi nenehnega reaktivnega pogona tonejo v negativno spiralo utrujenosti in deloholizma.

Kako bomo mi sami kot strokovnjaki pomagali takim posameznikom, če pa se bomo morali tudi mi nenehno strokovno in poklicno izpopolnjevati … uriti takega NLP-ja, one transakcijske analize in tistega poslovnega coachinga? Malo vedenjske ekonomije tu, malo nevroznanosti tam in še ščepec psihopatologije ni slab način učenja, a ne za ceno lastnega duševnega zdravja. Če bomo sami izgoreli, preutrujeni in nezadovoljni, nismo noben zgled duševnega zdravja, ravno nasprotno. Sama pa takšnemu psihologu/terapevtu ne bi plačevala ravno 50 evrov za 60-minutno terapevtsko srečanje. Strokovni stampedo za vso vrsto mogočih kompetenc in spretnosti je pripeljal do tega, da nekateri mladi obiskujejo delavnice, seminarje in prisilijo starše, da jim plačujejo za draga usposabljanja samo zato, da bodo imeli več potrdil, več razdelkov v življenjepisu in daljši »scrool« na LinkedIn-u. Psihologija ne danes, ne jutri ne sme postati serijska proizvodnja instant kadrovskih selekcij, hitro spisanih zdravniških poročil in ne žrtev digitalnih trendov.

Vir: http://www.business2community.com

Rada bi strnila tokratni zapis v izjavo ameriškega aktivista za človekove pravice Malcolma X, ki je nekaj dni pred svojim atentatom dejal naslednje: »Če je tvoj um tvoje orožje, potem nisi nikoli neoborožen.« Četudi se tekom šolanja poredko srečamo z višjimi Bloomovimi taksonomskimi ravnmi, predvsem analizo, sintezo in vrednotenjem, je prav, da začnemo kritično presojati nekatere že obstoječe delovne in zaposlitvene trende. Zaskrbljujoče bodo ti – če ne bomo nič spremenili – postali del naših prihodnjih in še neodkritih poklicnih poti. Psihologi bi morali obdržati našo osebno naravo dela z drugimi ljudmi, okolica pa bi morala spodbujati mladostnike na poti poklicnega odločanja in jim ne poteptati sprva nedolžnih, domišljijsko obarvanih predstav o tem, kaj bodo, ko odrastejo. Zakaj ne bi postali učitelji vizije, da je lahko celo otroška strast po znanju iz določenega področja, lahko najboljša investicija za poklicno prihodnost, ki je pred nami? Pa četudi to področje ni nujno najbolj perspektivno na trgu delovne sile. Še dobro, da se kolesje sprememb obrača tudi v bolj obetavno prihodnost.

Sanja Sever

Študentka psihologije, ki ji še čisto malo manjka do magisterija. Trenutno zaposlena na področju medicine dela, uživa v pisanju in v družbi ljudmi z dobrim smislom za humor.

Advertisements