Blog

Vsi enaki – pa je temu res tako?

 

Tetovaže so danes nekaj običajnega. Na poti v šolo, v lokalih, na delovnem mestu – kamorkoli se obrnemo, vidimo nekoga s tetovažo pa najsi bo to na roki, nogi, ali celo obrazu. Zdi se, da je družba popolnoma sprejela dejstvo, da si na kožo vtisnemo motiv, ki nas zaznamuje za celo življenje. Še več, danes to postaja trend. Na raznih socialnih omrežij vsakodnevno opažam objave tetovaž, ki jih lastniki z veseljem delijo s preostalimi. Ob takih izkušnjah posameznik dobi občutek, kot da so tetovaže del naših življenj in da jih v novodobni družbi vsi sprejemamo. Navsezadnje smo bolj napredni kot naše babice in dedki. Sprašujem pa se, če je temu res tako?

Tetovaža = nekaj slabega?

Še nedavno so bile osebe s tetovažami s strani mnogih zaznane kot slabe, nepoštene, pijanci, kriminalci in še. Mnogi posamezniki so svoje tetovaže skrivali pred delodajalci, starši in ostalo okolico zaradi strahu pred izobčenostjo ali drugačno obravnavo. Z leti je število tetovaž po svetu naraščalo. Poglejmo samo ZDA: od leta 2012 pa do 2016 se je pogostost tetovaž povečala iz 21 na 29 odstotkov. Na podlagi statistike po svetu in tudi naših sosednjih držav bi pričakovali, da ljudje nimajo več predsodkov na tem področju. Prav tako je dokazano, da se ljudje s tetovažami ne razlikujejo v osebnostnih lastnostih od ljudi, ki niso potetovirani. Še več. Posamezniki s tetovažami naj bi bili bolj domiselni in uživajo pri iskanju novosti. Za določeno delovno mesto bi bili torej popolnoma primerni, če bi imeli potrebne kompetence.

Predstavljajo tetovaže madež pri potencialnem delodajalcu?

Kako pride do tega, da posamezniki s tetovažami v selekcijskem postopku zaposlitve niso izbrani za delovno mesto, čeprav kažejo enake ali boljše kompetence kot ostali kandidati? Mnogi delodajalci to dejstvo opravičujejo s skrbjo za svoje stranke. Oni osebno naj ne bi imeli ničesar proti tetovažam, a se bojijo za počutje svojih strank ob morebitnem kontaktu z osebami, ki imajo tetovažo na vidnem mestu. Zakon o delovnih razmerjih prepoveduje tako posredne kot neposredne oblike diskriminacije zaradi katerekoli osebne okoliščine. Potemtakem se lahko vprašamo do kam ta zakon velja? Istospolno usmerjene kandidate, kandidate drugih ras, nacionalnosti? So pred delodajalci res vsi enaki vse dokler ne pride do tetovaž? Ne moremo se izogniti temu, da o osebi ne bi ustvarili mnenja na prvi pogled. Že na podlagi oblačil naj bi naredili predpostavke o njegovi izobrazbi, prijaznosti, odprtosti in drugih osebnostnih značilnosti. Vseeno pa bi morali po zakonu te predpostavke pri selekcijskem postopku postaviti na stran in se omejiti le na kompetence kandidata, ki so pomembne za določeno delovno mesto.

Imam oziroma si želim tetovažo. Kaj storiti?

Očitno so tradicionalni pogledi na tetovaže še vedno zakoreninjeni pri določenih poklicih. Morda bi bilo dobro, da bi kandidati za zaposlitev razmislili, kako bodo odločitve za poslikavo njihovega telesa zaznali potencialni delodajalci. Živimo v družbi, ki spodbuja drugačnost, ki je odprta za novosti, vse dokler ne pridemo do določenih tematik. Zatorej se lahko vprašamo, če je ta odprtost le navidezna in smo globoko v sebi še vedno pri miselnosti prejšnjih generacij ter na podlagi tega sprejemamo določene odločitve.


 Untitled

Sabina Brodar Kaplja – študentka podiplomskega študija psihologije na Univerzi v Ljubljani. Zanima me področje šolske in klinične psihologije ter cyber-psihologije.

Advertisements