O prostovoljstvu smo na naši strani že pisali. Lahko si ogledate webinar o prostovoljstvu v času izrednih razmer ali pa nekaj o strokovnem prostovoljstvu.
Avtorica: Mojca Sečki
»Prostovoljstvo naj bi bilo zabavno in koristno. Meni pa se zdi, da le vlagam in vlagam, še to, še ono. Kaj pa dobim iz tega zase? Čisto nič dobrega. Le zamere, slabo voljo, obupno kritiko in kopico novega dela. Malo ljudi še ostaja v takšnih okoljih. Vodje pa se le sprašujejo, zakaj odhajajo.«
Tako je zapisala prostovoljka, ki že pet let sodeluje v eni izmed prostovoljnih organizacij. Pa mislite, da je v takšnih občutkih sama?
“Prostovoljstvo v Sloveniji ima dolgo tradicijo, je pomemben socialni kolektiv družbe, prispeva k povezovanju organizacij in ljudi v lokalnih skupnostih ter omogoča ljudem, da si skozi prostovoljsko delo pridobijo neprecenljive izkušnje.” je zapisano na spletni strani https://www.prostovoljstvo.org/. In res je – prostovoljstvo ima veliko pozitivnih koristi tako za posameznika, kot organizacijo ali podjetje, s katerim ta sodeluje. Ob besedi prostovoljstvo se tako večinoma osredotočimo na vse pozitivno, ravno zato pa pozabimo, da lahko ima tudi temno plat.
Skozi svoje delo kot prostovoljka, ki traja zdaj že deveto leto, sem spoznala obe plati prostovoljstva. Z vami bi rada delila občutke, ki sem jih srečevala pri različnih so-prostovoljcih, v upanju, da bo teh v prihodnosti čim manj.
Nismo samoumevni!
V vrvežu današnjega življenja se lahko hitro zgodi, da se (neprofitne) organizacije osredotočajo le na izvedbo, opravljeno delo in delovanje organizacije, pozabijo pa se osredotočiti na svoje člane. Pogosto se prostovoljcem posveča najmanj pozornosti in se jih vse prevečkrat upošteva kot samoumevne. Čeprav večina prostovoljcev sodeluje iz nesebičnih in velikodušnih razlogov, to ne pomeni, da bodo (ali bi morali) še naprej ponujati svoje storitve organizaciji, ki teh storitev v celoti ne podpira in ceni.
Čeprav večina prostovoljcev ne žrtvuje svojega časa samo za zunanja priznanja, večina želi, da so njihova prizadevanja pomembna. »V skupini sem delala 2 leti in naša glavna delavka si v tem času ni vzela nič časa za nas. Saj ne pravim, da naj se mi zahvali za vsak opravljen korak, lahko pa bi si vsaj zapomnila naša imena.« Včasih je tako dovolj že pohvala, prijazna beseda ali le nasmešek, ki jim pokaže, da so ste jim hvaležni za njihov čas in delo. Če se njihovega truda in prispevka ne bo cenilo, bo to dovolj, da v njih ugasne plamen strasti do prostovoljstva.
Preveč vsega?
“Kot študentka na prvo mesto postavljam faks, česar moj »šef« včasih ne razume. Pričakuje, da bom ves čas vložila le v prostovoljstvo. Ne zahvali se za moj trud, čas in delo, vedno najde le še tisto, česar nisem naredila.”
Pogosto se od nas tudi preveč pričakuje. Vedno je potrebno storiti še kaj, nikoli ni dovolj. Ne le, da nismo cenjeni za delo, ki ga opravimo, nalagajo nam ga še več. Vedno več sestankov. Vedno več napora. Vedno več časa.
In mladi prostovoljci, ki bi radi opravili vse, in še več, vlagamo vedno več časa in truda, kar lahko vodi do preobremenitev, posledično pa do odlašanja z delom, izgubo motivacije za prostovoljstvo, ali celo do izgorelosti. Običajno so ravno najboljši prostovoljci tisti, ki so najbolj nagnjeni k izgorelosti. To je zato, ker so tako predani delu, da pogosto ne pomislijo na svoje duševno zdravje in ne prosijo za pomoč. Ravno zato, ker so tako predani, organizacije nanje nalagajo še večjo odgovornost. Ne pomislijo pa, da je na določeni meji te odgovornosti preveč.
Lahko tudi jaz rastem?
Včasih se zdi, da je naše delo vnaprej določeno. Prostovoljec? Super, naredi to, to, to in to. Ko pa poskušamo pokazati, kaj vse bi še lahko prispevali, ali si želimo delati kaj drugega, smo zavrnjeni. Tega ne potrebujejo. Nihče nas ne vpraša, kakšni so naši talenti, kaj bi sami želeli delati. Vsak izmed nas ima svoje interese in potrebe in veliko nas je takšnih, ki smo sposobni in hrepenimo po toliko več.
Je to vse?
Seveda je pasti prostovoljstva veliko več, kot zapisanih v tem kratkem prispevku. Da pa se ne konča vse tako črnogledo, lahko pomislimo še, kaj lahko storimo, da se izognemo vsem tem negativnim občutkom.
Vlagajmo v ljudi!
Zavedajte se vrednosti vaših prostovoljcev in jim pokažite, da ste jim hvaležni. Dobro je, da ugotovite, kaj jih motivira za prostovoljstvo in jim date možnost, da od vas to dobijo – mogoče izkušnje, družbo, nova znanja… Pogovarjajte se z njimi in jih spodbujajte, da pri vas rastejo. Takšne naložbe jim pokažejo, da cenite njih in njihovo delo ter ste jim pripravljeni pomagati, zaradi česar bodo z veseljem ostali v vaši organizaciji. Prav tako pa vam bodo zaupali, če bodo preobremenjeni.
Vsak prostovoljec lahko prispeva v dobro organizaciji, potrebuje pa vašo pomoč, da mu ta prispevek omogočite.
O avtorici bloga:
Sem Mojca Sečki, študentka magistrskega študija psihologije v Ljubljani. Kot sem omenila, se že vrsto let ukvarjam s prostovoljstvom. Najdlje sem sodelovala v taborništvu, trenutno pa sodelujem tudi z Društvom za psihološko svetovanje Kameleon in Društvom študentov psihologije Slovenije. Poleg prostovoljstva in dela za faks rada tudi športam – najraje imam dolge sprehode, jogo ali plavanje, sprostim pa se tudi s treningom kickboksa.
psihologijadela.com 